»Resnejši ko je položaj, pomembnejši je humor!«

Berlin – Do terorističnega napada na pariški satirični časopis Charlie Hebdo je bilo nemško gibanje proti islamizmu Pegida­ za mnoge sporno, zdaj pa »domoljubni Evropejci­ proti islamizaciji Zahoda« namigujejo, da so ves čas imeli­ prav.

Nemška kanclerka Angela Merkel je protiislamske demonstrante v Dresdnu označila za ljudi »s predsodki, hladom, da, celo sovraštvom v srcih«, in res so Pegido razen v domačem Dresdnu, kjer se je minuli ponedeljek zbralo že 18.000 ljudi, povsod spremljali močni protesti. Po pariškem uboju pogumnih borcev za svobodo izražanja zdaj številni Nemci ponovno razmišljajo o »domoljubnih Evropejcih proti islamizaciji Zahoda«, saj novembra izvedena raziskava ustanove Bertelsmann kaže, da je 57 odstotkov Nemcev v islamu videlo nevarnost že pred pariškimi dogodki, 61 odstotkov pa jih je verjelo, da ta vera ne spada v zahodni svet.

Obsojanje AfD

Številni komentatorji še naprej opozarjajo, da v 19 točkah temeljnih izhodišč Pegide islamisti sploh niso omenjeni, ter obsojajo politike protievrske Alternative za Nemčijo (AfD), ki se zdaj poskušajo povezati z dresdenskim gibanjem nekdanjega kaznjenca in prebežnika v Južno Afriko Lutza Bachmanna. Z zavzemanjem za »zahodno kulturo s krščansko-judovskim pečatom« Pegida zdaj pridobiva privržence in v prihodnjih dneh in tednih se bo pokazalo, ali tudi nacionalistične politične temelje.

»Zadnja krvava dejanja so kaznovala laži tistih, ki so doslej ignorirali zaskrbljenost ljudi zaradi grozeče nevarnosti islamizma,« je izjavil podpredsednik Alternative za Nemčijo Alexander Gauland. Ustanovitelj AfD Bernd Lucke še naprej poskuša ustaviti pomikanje stranke v bolj nacionalistično smer, saška prvakinja stranke Frauke Petry pa se je srečala z Bach­mannom. Rezultati teh pogovorov še niso znani.

Pegida bo po pariških dogodkih morda bolj privlačna tudi za mnoge Nemce, ki se nimajo za nacionaliste. Zavzema se namreč tudi za omejevanje priseljevanja po kanadskem, avstralskem ali švicarskem zgledu ter takojšen izgon neupravičenih in zločinskih priseljencev, hkrati pa poudarja, da je treba upravičenim beguncem odpreti nemška in evropska vrata ter povečati socialno, psihološko in drugo pomoč zanje. V gibanju zatrjujejo, da nimajo nič proti v nemško družbo integriranim muslimanom, nasprotujejo pa do žensk­ in svobodnih spolnih usmeritev sovražnim ter k nasilju nagnjenim političnim ideologijam in paralelnim družbam s šeriatskim predznakom ter vsakršnemu radikalizmu, naj bo versko ali politično motiviran.

Tudi Nemčija potrebuje iskreno in globoko razpravo o teh vprašanjih, mnogi pa verjamejo, da bi morali islamski prebivalci te države pomagati svoji veri, obtoženi, da je brez izkušnje razsvetljenstva nevarnost za sodobni svet. Bertels­mannova raziskava namreč kaže, da se velika večina od približno 4 milijonov v Nemčiji živečih muslimanov počuti del nemške družbe in za 90 odstotkov vprašanih je demokracija dobra oblika vladavine. Enako prepričljiva večina se v prostem času srečuje tudi z nemuslimani, vsak drugi najmanj toliko kot z muslimani. Več kot 60 odstotkov jih pogosto razmišlja o svojih verskih prepričanjih, približno enak delež podpira istospolne poroke. V Turčiji, od koder izvira večina nemških muslimanov, je prvih le tretjina in drugih samo 12 odstotkov.­

Druga najbolj zaželena priseljenska destinacija

Raziskava tudi kaže, da v Nemčiji islam negativno vrednotijo predvsem starejši državljani v delih države, kjer je muslimanov najmanj, v Saški s prestolnico Dresden, kjer jih je zelo malo, je takšnih kar 70 odstotkov ljudi. A tudi v Severnem Porenju - Vestfaliji, kjer živi kar tretjina nemških muslimanov, se je še pred pariškim atentatom 46 odstotkov prebivalcev počutilo ogrožene. Odkrite razprave bodo potrebne tudi zaradi čedalje močnejšega priseljevanja iz islamskih in drugih držav, saj je zdaj Nemčija za ZDA drugi najbolj zaželeni priseljenski cilj sveta. Medtem ko se delodajalci po novembrskih spremembah delovne zakonodaje veselijo pridnih, integracije željnih delavcev iz najrevnejših ali najbolj zatiranih držav sveta, policija svari pred množico mladih, ki se priseljujejo brez socialne podpore ter pogosto pristanejo v mamilih in kriminalu.

Država s tako nizko rodnostjo kot Nemčija bo morda res morala poslušati priporočilo Pegide za boljšo socialno in drugačno skrb za priseljence, tisti, ki jih zdaj mikajo pomiki v (smrtno resen) nacionalizem, pa si bodo morda vzeli k srcu priporočilo nemškega satiričnega časopisa Titanic, da se je treba zdaj šele dobro norčevati: »Resnejši ko je položaj, pomembnejši je humor!« Pri mesečniku s približno 100.000 izvodi naklade vedo, kaj govorijo, saj so jih predstavniki Rimskokatoliške cerkve že štirikrat tožili zaradi blatenja papeža in trikrat zaradi žaljenja vere. Vatikan je vse te tožbe izgubil, a zaradi tega ni noben novinar ali karikaturist izgubil življenja.