Rim pri reševanju banke Carige preizkuša evropska pravila
Banka Carige bo deležna povsem enake obravnave kot pred njo Monte dei Paschi di Siena.
Odpri galerijo
Banka Carige je deseta največja banka na Apeninskem polotoku. FOTO: REUTERS/Max Rossi
Usoda italijanske banke Carige utegne pod drobnogled postaviti učinkovitost evropskih pravil na področju dodeljevanja državne pomoči, ki omejujejo zmožnost vlad, da z davkoplačevalskim denarjem dokapitalizirajo problematične banke.
Italijanski vladajoči stranki Gibanje 5 zvezd in Liga sta pred vzponom na oblast ostro obsojali reševanje bank na plečih davkoplačevalcev, pol leta po sestavi vlade pa sta se reševanja desete največje banke na Apeninskem polotoku lotili na povsem enak način, kot so njuni predhodniki leta 2017 preprečili kolaps skupine Monte dei Paschi di Siena (MPS).
Ligurijska banka Carige se v nobenem pogledu ne more primerjati z MPS: njena relativno skromna bilančna vsota (v evropskem kontekstu) po mnenju analitikov pomeni, da njen morebitni propad ne bi mogel ogroziti stabilnosti italijanskega bančnega sistema. Utegnil pa bi pomeniti blamažo za italijansko populistično vlado. Ta je v noči na sredo potrdila načrt izredne pomoči, ki vključuje odkupe bančnih obveznic in po potrebi tudi preventivno dokapitalizacijo. V Rimu so danes opozorili, da je odločitev o morebitni dokapitalizaciji banke oddaljena vsaj nekaj tednov in da je odvisna od soglasja evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB). Potrdili so tudi, da nacionalizacija banke Carige ostaja »realna možnost«.
Začasna uprava banke, ki jo je konec leta imenovala ECB, naj bi bila v pogovorih z vsaj desetimi potencialnimi kupci, med katerimi so tuji investicijski skladi in nekatere velike italijanske in francoske banke, je poročal Bloomberg. Vsi sodelovanje pri sanaciji banke pogojujejo z zmanjšanjem njenih operativnih stroškov in deleža slabih posojil.
Če začasna uprava ne najde ustreznega kupca za Carige, bo reševanje banke prevzela italijanska država. Vladni sanacijski načrt je enak oziroma v nekaterih delih celo prepisan od tistega, ki ga je pri reševanju Monte dei Paschi di Siena uporabila prejšnja levosredinska vlada, najprej pod vodstvom Mattea Renzija in kasneje Paola Gentilonija.
Načrt pa ni problematičen zgolj s političnega vidika, ampak tudi z vidika upoštevanja evropskih pravil, ki urejajo postopke obravnavanja in reševanja bank, ki so se znašle v težavah. Namen direktive za reševanje bank (BRRD), ki je v veljavi od leta 2014, je bil preusmeriti stroške morebitne dokapitalizacije z davkoplačevalcev na vlagatelje, a Italija je po mnenju nekaterih strokovnjakov in evropskih poslancev že večkrat prezrla skupna pravila, in to vsakič z odobritvijo Bruslja.
Poleg Monte dei Paschi di Siena je Rim od sprejetja direktive reševal tudi banki Veneto in Popolare di Vicenza. Nič čudnega ne bo, če bo Italija v primeru banke Carige ponovno tarča obtožb in očitkov, da zanjo skupna pravila ne veljajo.
Italijanski vladajoči stranki Gibanje 5 zvezd in Liga sta pred vzponom na oblast ostro obsojali reševanje bank na plečih davkoplačevalcev, pol leta po sestavi vlade pa sta se reševanja desete največje banke na Apeninskem polotoku lotili na povsem enak način, kot so njuni predhodniki leta 2017 preprečili kolaps skupine Monte dei Paschi di Siena (MPS).
Nacionalizacija »realna možnost«
Ligurijska banka Carige se v nobenem pogledu ne more primerjati z MPS: njena relativno skromna bilančna vsota (v evropskem kontekstu) po mnenju analitikov pomeni, da njen morebitni propad ne bi mogel ogroziti stabilnosti italijanskega bančnega sistema. Utegnil pa bi pomeniti blamažo za italijansko populistično vlado. Ta je v noči na sredo potrdila načrt izredne pomoči, ki vključuje odkupe bančnih obveznic in po potrebi tudi preventivno dokapitalizacijo. V Rimu so danes opozorili, da je odločitev o morebitni dokapitalizaciji banke oddaljena vsaj nekaj tednov in da je odvisna od soglasja evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB). Potrdili so tudi, da nacionalizacija banke Carige ostaja »realna možnost«.
Začasna uprava banke, ki jo je konec leta imenovala ECB, naj bi bila v pogovorih z vsaj desetimi potencialnimi kupci, med katerimi so tuji investicijski skladi in nekatere velike italijanske in francoske banke, je poročal Bloomberg. Vsi sodelovanje pri sanaciji banke pogojujejo z zmanjšanjem njenih operativnih stroškov in deleža slabih posojil.
Med potencialnimi interesenti za nakup za problematične banke so tuji finančni skladi in nekatere italijanske ter francoske banke. FOTO: REUTERS/Alessandro Bianchi
Preziranje pravil z odobritvijo Bruslja
Med potencialnimi interesenti za nakup za problematične banke so tuji finančni skladi in nekatere italijanske ter francoske banke. FOTO: REUTERS/Alessandro Bianchi
Če začasna uprava ne najde ustreznega kupca za Carige, bo reševanje banke prevzela italijanska država. Vladni sanacijski načrt je enak oziroma v nekaterih delih celo prepisan od tistega, ki ga je pri reševanju Monte dei Paschi di Siena uporabila prejšnja levosredinska vlada, najprej pod vodstvom Mattea Renzija in kasneje Paola Gentilonija.
Načrt pa ni problematičen zgolj s političnega vidika, ampak tudi z vidika upoštevanja evropskih pravil, ki urejajo postopke obravnavanja in reševanja bank, ki so se znašle v težavah. Namen direktive za reševanje bank (BRRD), ki je v veljavi od leta 2014, je bil preusmeriti stroške morebitne dokapitalizacije z davkoplačevalcev na vlagatelje, a Italija je po mnenju nekaterih strokovnjakov in evropskih poslancev že večkrat prezrla skupna pravila, in to vsakič z odobritvijo Bruslja.
Poleg Monte dei Paschi di Siena je Rim od sprejetja direktive reševal tudi banki Veneto in Popolare di Vicenza. Nič čudnega ne bo, če bo Italija v primeru banke Carige ponovno tarča obtožb in očitkov, da zanjo skupna pravila ne veljajo.
