Roka, ki daje, ali šapa, ki grabi?
Azijska velesila povečuje gospodarsko rast afriških držav, a tudi njihovo zadolženost – Kje so investicije Evrope in ZDA?
Odpri galerijo
Kitajska se je v državah s težavami v razvoju umestila kot najboljši in včasih edini poceni vir finančne, tehnološke in logistične podpore za industrializacijo, modernizacijo ter kot možnost za izhod iz revščine. FOTO: AP
»Evropsko kolonialno izkoriščanje je v primerjavi s kitajskim neškodljivo. Čeprav je bilo komercialno izkoriščanje enako slabo, so kolonialisti vlagali v družbeno in gospodarsko infrastrukturo, medtem ko se kitajska vlaganja osredotočajo zgolj na to, da od Afrike vzamejo kolikor se le da, ne glede na blaginjo lokalnega prebivalstva.«
Te besede je izrekel pokojni Michael Sata v svoji študiji, ki jo je še kot vodja opozicije v Zambiji predstavil na univerzi Harvard leta 2007. Bilo je dve leti po eksploziji v kitajski tovarni eksploziva v mestu Kitve, ko je umrlo najmanj 50 zambijskih delavcev.
Vendar je Sata glede kritike azijske sile molčal že štiri leta pozneje, ko je bil izvoljen za zambijskega predsednika. Dvostranska trgovina se je povečala na več kot 2,2 milijarde dolarjev, 25 kmetijskih podjetij je prešlo v kitajske roke, 64 razvojnih projektov po državi pa je bilo odvisnih od kitajskih posojil. Sata je ocenil, da je bolje zamolčati razmišljanja o primerjavi med evropskimi kolonialisti in kitajskimi izkoriščevalci.
Seveda pa kritičnih tonov ni bilo niti v petek, ko je sedanji zambijski predsednik Edgar Lungu dopotoval v Peking na sedmi vrh Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC) ta teden. O kitajski vlogi na črni celini potekajo številne razprave z različnimi zaključki, a srečanje v luksuznem kongresnem centru ni priložnost, da bi s šibo nezadovoljstva ošvrknili roko, ki daje veliko, čeprav veliko več vzame.
Gostitelj voditeljev afriških držav bo predsednik Xi Jinping. Ker bo srečanje potekalo v posebnem trenutku, ko je Kitajska pod velikim pritiskom ameriškega ideološko obarvanega protekcionizma in evropskega premišljevanja o smislu partnerstva z azijsko silo, so črke, s katerimi je napisana formula »win-win«, že vnaprej za nekajkrat povečali. Gre seveda za utopično načelo dvojne zmage, ki temelji na vzajemni koristi in kompatibilnosti, ki spaja Kitajsko in Afriko.
Najprej politična zmaga. V Pekingu se bodo zbrali voditelji 53 afriških držav in vodja Afriške unije. Že samo dejstvo, da na srečanje ne bo prišel predstavnik Svazija, ki je edina država na tej celini, ki še priznava Tajvan, je nesporen dokaz kitajske diplomatske zmage nad otokom, ki ga ima za svojo odtrgano pokrajino.
Gospodarsko pa se je Kitajska umestila kot ne vedno idealna ter včasih celo nezaželena rešitev razvojnih težav, vendarle kot najboljši in včasih edini poceni vir finančne, tehnološke in logistične podpore za nadaljevanje mukotrpnega procesa industrializacije, modernizacije ter v nekaterih primerih izhoda iz revščine.
FOCAC je bil ustanovljen pred 18 leti, ko je v Pekingu potekal prvi sestanek takratnega najvišjega kitajskega vodstva z voditelji afriških držav in ko so sprejeli dve programski deklaraciji. Od takrat potekajo srečanja vsaka tri leta, izmenoma na Kitajskem in v enem od afriških središč. Predhodno srečanje je bilo leta 2015 v Johannesburgu, zdaj pa je spet na vrsti kitajsko glavno mesto. Ogromna panda in slon, narejena iz žive meje, stojita pred kongresnim centrom in označujeta, da je vse pripravljeno za začetek velikega srečanja.
Pripravljen je tudi kitajski predsednik. Xi Jinping bo v svojem ponedeljkovem govoru predstavil nov koncept sodelovanja in sveže predloge krepitve vezi, usmerjene k avtonomnemu industrijskemu razvoju, znanosti, izobraževanju, kulturi, zdravju, zaščiti okolja ter ohranjanju miru in varnosti. Kitajska se bo afriškim voditeljem predstavila kot država, ki je bila tudi sama nekoč kolonizirana, pa zato že zaradi tega ne želi postati nova kolonialistka. Azijska sila se bo prav tako postavila kot nosilni steber »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«. Oziroma povedano drugače: kot velika financerka globalne povezave, na katero bi se lahko oprla naslednja faza afriške industrializacije.
Funkcionarji v Pekingu poudarjajo, da so se v osemnajstih letih kitajska vlaganja na afriški celini povečala za stokrat ter da so veliki projekti gradnje infrastrukture odprli več deset tisoč novih delovnih mest. Pri gradnji železniške proge Mombasa–Nairobi je delo dobilo 46.000 Kenijcev, k bruto družbenemu proizvodu Kenije pa je dodala 1,5 odstotka. Anketa, ki jo je leta 2016 opravila panafriška neodvisna agencija za raziskovanje javnega mnenja Afrobarometer je pokazala, da ima 63 odstotkov vprašanih iz 36 afriških držav glede navzočnosti Kitajske na svojih tleh pretežno dobro mnenje.
»Prava zgodba« iz drugih virov pa govori o tem, da Kitajska svojim afriškim prijateljem nastavlja »dolžniško past«. Na vrhu bo Xi afriškim voditeljem ponudil nova posojila oziroma aranžmaje za servisiranje dosedanjih posojil. Vse to pa že tako prezadolžene države potiska še globlje v odvisnost od svojega velikega partnerja.
Od leta 2000 do leta 2016 je Kitajska posodila Afriki okoli 125 milijard dolarjev in je pripravljena dati še več. Na pripombo, da je takšen partnerski odnos nevzdržen, afriški funkcionarji jezno postavijo vprašanje: »Kje pa so vlaganja iz Evrope? In kje iz Amerike?!«
S tem se dotaknejo najobčutljivejše točke: ali rastoča kitajska prisotnost v Afriki ogroža interese Evrope in ZDA? Še posebno so se to vprašale nekdanje kolonialne sile, kot je Velika Britanija, ki v Afriki očitno vidi teren za ublažitev šoka po brexitu. »Kitajska je srečna, ker se evropske države angažirajo v gospodarskem razvoju Afrike,« je zapisal komentator partijskega glasila Global Times. »Za sodelovanje Kitajske in Evrope na tej celini je veliko potencialov. Afriškim državam bi to pomagalo pri obvladovanju izzivov, kot je prezadolženost.«
Afričani pa nimajo nič proti temu, da nekdanji in sedanji kolonizatorji združijo moči in denarnice ter jim pomagajo pri stabilni drži na poti razvoja. Vendar naj bosta to roki, ki dajeta, in nikakor ne šapi, ki tekmujeta v jemanju.
Te besede je izrekel pokojni Michael Sata v svoji študiji, ki jo je še kot vodja opozicije v Zambiji predstavil na univerzi Harvard leta 2007. Bilo je dve leti po eksploziji v kitajski tovarni eksploziva v mestu Kitve, ko je umrlo najmanj 50 zambijskih delavcev.
Vendar je Sata glede kritike azijske sile molčal že štiri leta pozneje, ko je bil izvoljen za zambijskega predsednika. Dvostranska trgovina se je povečala na več kot 2,2 milijarde dolarjev, 25 kmetijskih podjetij je prešlo v kitajske roke, 64 razvojnih projektov po državi pa je bilo odvisnih od kitajskih posojil. Sata je ocenil, da je bolje zamolčati razmišljanja o primerjavi med evropskimi kolonialisti in kitajskimi izkoriščevalci.
Seveda pa kritičnih tonov ni bilo niti v petek, ko je sedanji zambijski predsednik Edgar Lungu dopotoval v Peking na sedmi vrh Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC) ta teden. O kitajski vlogi na črni celini potekajo številne razprave z različnimi zaključki, a srečanje v luksuznem kongresnem centru ni priložnost, da bi s šibo nezadovoljstva ošvrknili roko, ki daje veliko, čeprav veliko več vzame.
Gostitelj voditeljev afriških držav bo predsednik Xi Jinping. Ker bo srečanje potekalo v posebnem trenutku, ko je Kitajska pod velikim pritiskom ameriškega ideološko obarvanega protekcionizma in evropskega premišljevanja o smislu partnerstva z azijsko silo, so črke, s katerimi je napisana formula »win-win«, že vnaprej za nekajkrat povečali. Gre seveda za utopično načelo dvojne zmage, ki temelji na vzajemni koristi in kompatibilnosti, ki spaja Kitajsko in Afriko.
Kitajska zmaga nekoliko večja od afriške
Najprej politična zmaga. V Pekingu se bodo zbrali voditelji 53 afriških držav in vodja Afriške unije. Že samo dejstvo, da na srečanje ne bo prišel predstavnik Svazija, ki je edina država na tej celini, ki še priznava Tajvan, je nesporen dokaz kitajske diplomatske zmage nad otokom, ki ga ima za svojo odtrgano pokrajino.
Gospodarsko pa se je Kitajska umestila kot ne vedno idealna ter včasih celo nezaželena rešitev razvojnih težav, vendarle kot najboljši in včasih edini poceni vir finančne, tehnološke in logistične podpore za nadaljevanje mukotrpnega procesa industrializacije, modernizacije ter v nekaterih primerih izhoda iz revščine.
FOCAC je bil ustanovljen pred 18 leti, ko je v Pekingu potekal prvi sestanek takratnega najvišjega kitajskega vodstva z voditelji afriških držav in ko so sprejeli dve programski deklaraciji. Od takrat potekajo srečanja vsaka tri leta, izmenoma na Kitajskem in v enem od afriških središč. Predhodno srečanje je bilo leta 2015 v Johannesburgu, zdaj pa je spet na vrsti kitajsko glavno mesto. Ogromna panda in slon, narejena iz žive meje, stojita pred kongresnim centrom in označujeta, da je vse pripravljeno za začetek velikega srečanja.
Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa in kitajski predsednik Xi Jinping. FOTO: Andy Wong/Reuters
Pripravljen je tudi kitajski predsednik. Xi Jinping bo v svojem ponedeljkovem govoru predstavil nov koncept sodelovanja in sveže predloge krepitve vezi, usmerjene k avtonomnemu industrijskemu razvoju, znanosti, izobraževanju, kulturi, zdravju, zaščiti okolja ter ohranjanju miru in varnosti. Kitajska se bo afriškim voditeljem predstavila kot država, ki je bila tudi sama nekoč kolonizirana, pa zato že zaradi tega ne želi postati nova kolonialistka. Azijska sila se bo prav tako postavila kot nosilni steber »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«. Oziroma povedano drugače: kot velika financerka globalne povezave, na katero bi se lahko oprla naslednja faza afriške industrializacije.
Funkcionarji v Pekingu poudarjajo, da so se v osemnajstih letih kitajska vlaganja na afriški celini povečala za stokrat ter da so veliki projekti gradnje infrastrukture odprli več deset tisoč novih delovnih mest. Pri gradnji železniške proge Mombasa–Nairobi je delo dobilo 46.000 Kenijcev, k bruto družbenemu proizvodu Kenije pa je dodala 1,5 odstotka. Anketa, ki jo je leta 2016 opravila panafriška neodvisna agencija za raziskovanje javnega mnenja Afrobarometer je pokazala, da ima 63 odstotkov vprašanih iz 36 afriških držav glede navzočnosti Kitajske na svojih tleh pretežno dobro mnenje.
Odvisnost od velikega partnerja
»Prava zgodba« iz drugih virov pa govori o tem, da Kitajska svojim afriškim prijateljem nastavlja »dolžniško past«. Na vrhu bo Xi afriškim voditeljem ponudil nova posojila oziroma aranžmaje za servisiranje dosedanjih posojil. Vse to pa že tako prezadolžene države potiska še globlje v odvisnost od svojega velikega partnerja.
Od leta 2000 do leta 2016 je Kitajska posodila Afriki okoli 125 milijard dolarjev in je pripravljena dati še več. Na pripombo, da je takšen partnerski odnos nevzdržen, afriški funkcionarji jezno postavijo vprašanje: »Kje pa so vlaganja iz Evrope? In kje iz Amerike?!«
S tem se dotaknejo najobčutljivejše točke: ali rastoča kitajska prisotnost v Afriki ogroža interese Evrope in ZDA? Še posebno so se to vprašale nekdanje kolonialne sile, kot je Velika Britanija, ki v Afriki očitno vidi teren za ublažitev šoka po brexitu. »Kitajska je srečna, ker se evropske države angažirajo v gospodarskem razvoju Afrike,« je zapisal komentator partijskega glasila Global Times. »Za sodelovanje Kitajske in Evrope na tej celini je veliko potencialov. Afriškim državam bi to pomagalo pri obvladovanju izzivov, kot je prezadolženost.«
Afričani pa nimajo nič proti temu, da nekdanji in sedanji kolonizatorji združijo moči in denarnice ter jim pomagajo pri stabilni drži na poti razvoja. Vendar naj bosta to roki, ki dajeta, in nikakor ne šapi, ki tekmujeta v jemanju.
