Ruska ruleta nemške diplomacije

Berlin – Ko bo nemška kanclerka Angela Merkel v ponedeljek prispela na Madžarsko,­ ne bo obiskala le pogosto težavne partnerice v Evropski­ uniji. Na spletnem portalu skrajno desničarskega Jobbika­ si bo lahko prebrala intervju z ruskim »ideologom«, ki bi izbrisal z zemljevida večino manjših evropskih držav.

Ideje Aleksandra Dugina o prevladi ruske in nemške superdržave v Evropi ter o združeni Vzhodni Evropi kot nekakšni tamponski coni med obema imperijema bi lahko označili za blodnje, če mu ne bi poznavalci pripisovali velikega vpliva najmanj na predsednika ruske dume Sergeja Nariškina. Ta zdaj po poročilih ruskih medijev preučuje tudi resolucijo, v kateri bi obsodili »aneksijo Nemške demokratične republike k Zvezni republiki Nemčiji leta 1989«. Spodbudile naj bi ga izjave parlamentarca ruske komunistične partije, da v nasprotju s Krimom, ki si ga je Rusija priključila lani, v NDR niso niti izvedli referenduma. »Sem proti vsaki dvojni morali!« zatrjuje ­Nikolaj Ivanov.

Znani scenarij

V zahodnoevropskih prestolnicah ob takšnih izjavah ne morejo več zamahovati z rokami, odkar se ruska vojaška letala spet urijo v napadih na članice severnoatlantske vojaške zveze Nato. Scenarij je znan že iz poletnih letalskih akcij proti Danski, tokrat pa so se ruski »medvedi«, ki lahko nosijo tudi jedrsko orožje, z veliko hitrostjo približali britanskemu zračnemu prostoru, preden so nenadoma spremenili smer. V Londonu so poklicali na zagovor ruskega veleposlanika, vojaški strategi domnevajo, da Rusija preizkuša reakcijski čas britanske vojske.

Nasprotniki Zahoda opozarjajo,­ da Natova letala patruljirajo v neposredni ruski soseščini, a je znova videti, da se simpatije do ruske zunanje politike povečujejo z zemljepisno oddaljenostjo. Zdaj Moskvo celo beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je dolgo veljal za zadnjega evropskega diktatorja, opozarja, da njegova 10-milijonska država nikoli ne bo del »ruskega sveta«. »Pozabite na to, Belorusija je moderna in neodvisna evropska država,« je poudaril Lukašenko, ki se zdaj zavzema za normalizacijo odnosov z zahodnimi državami. Morda tudi zato, ker lahko opazuje, kako za Kremelj celo 45-milijonska Ukrajina »ni prava država«.

Lukašenkove izjave so resno opozorilo Evrazijski uniji, ki jo ideo­log Dugin opisuje kot protiutež nemški Evropi in ZDA. Za evropski Zahod je zdaj enako strašljivo, da se Rusiji očitno približuje Grčija, ki je v nasprotju z Belorusijo članica Nata ter EU in območja evra. Novi premier Aleksis Cipras je kot prvega predstavnika tuje države sprejel ruskega veleposlanika v Atenah. Potem ko se Grčija ni strinjala z gospodarskimi in finančnimi sankcijami EU proti Rusiji, zdaj ruski finančni minister Anton Siluanov ne izključuje niti finančne pomoči tej državi.

Nova grška vlada, sestavljena iz skrajne levice in desničarskih nacionalistov, ustreza političnemu vzorcu tistih, ki v Evropi podpirajo Rusijo predsednika Putina. Naj gre za nemško Levico ali francosko Nacionalno fronto, v tem taboru predstavniki popolnoma nasprotnih političnih ideologij najdejo skupni jezik v zavračanju zahodnoevropskih liberalnih vrednot in vpliva ZDA, poroka zahodnoevropskega miru in blagostanja v hladni vojni proti Sovjetski zvezi. Na nemškem Vzhodu, ki je desetletja živel v komunističnem taboru, zadnje demonstracije tako imenovanih domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda vse bolj kažejo protiameriška čustva. Dresdenska Pegida je zdaj sicer v hudi krizi, saj so njenega pobudnika Lutza Bachmanna zalotili s hitlerjanskimi brčicami in pričesko, zato se vsaj ta ponedeljek ne bodo kitili še z ruskimi zastavami. Zagovorniki erfurtske Pegade pa so se že imenovali kar domoljubni Evropejci proti amerikanizaciji Zahoda.

Prozahodni Nemčiji v teh razmerah ne bo lahko. Grški finančni minister Janis Varufakis pravi, da odpoveduje sodelovanje s trojko EU, ECB in IMF, ki zastopa grške upnice, čeprav njegov nemški kolega Wolfgang Schäuble opozarja, da se ne bodo pustili izsiljevati. Tega je novi grški minister za kulturo Nikos Ksidakis obtožil obnašanja, kot da bi vodil četrti rajh, kanclerko Angelo Merkel pa, da je zaradi evropskih bank pohodila Grčijo. »Nemci so dobili naš denar, ne pa tudi naše duše!«

Mirna, a odločna roka Nemčije

Nemci se sprašujejo, kdo je dobil čigav denar, na tako različnih kriznih terenih pa nemška vlada vsaj za javnost še naprej stavi na mirno, a odločno roko. Kanclerka Merklova je ruskega predsednika Vladimirja Putina zadnjič neuspešno prepričevala proti eskalaciji nasilja v Ukrajini minulo nedeljo, medtem pa je EU že podaljšala sankcije proti Rusiji.

Nemška kanclerka se zdaj še tesneje povezuje z ameriškim predsednikom Barackom­ Obamo.­ 92-letni socialdemokrat Egon Bahr, eden od očetov znamenite nemške Ostpolitik med hladno vojno, sicer predlaga, naj se Nemčija do anektiranega Krima obnaša tako, kot se je do Nemške demokratične republike: brez priznanja, a vseeno s spoštovanjem do danega stanja. Toda v igri so videti še veliko večje stave. Vsaj ruski ideolog Dugin »pogoltni Zahod« obtožuje tudi »atomiziranja družbe« zaradi svoje naklonjenosti do istospolnih porok, Madžare pa tolaži, da bodo v »Evropi velikih sil« vsaj združeni s svojimi manjšinami na Slovaškem, v Srbiji, Romuniji, Avstriji in drugje.