S Trumpom bo Venezuela kvečjemu polavtoritarni sistem

Z ameriško intervencijo v Caracasu in strmoglavljenjem avtoritarnega predsednika Nicolása Madura je Venezuela stopila v neznano. Tri tedne po vojaški operaciji ostaja odprto vprašanje, ali je država pred tranzicijo k svobodnim in poštenim volitvam ali je zgolj priča preoblikovanju oblasti znotraj chavizma brez dejanskega demokratičnega preobrata. Dogajanje v Venezueli je za Delo osvetlil politolog Javier Corrales.

 Profesor na kolidžu Amherst v Massachusettsu je zadnji dve desetletji podrobno spremljal drsenje Venezuele v hibridni režim pod Hugom Chávezom in pozneje v avtoritarizem pod Nicolásom Madurom. Njegova dela, med katerimi izstopata The Dragon in the Tropics (Zmaj v tropih) in Autocracy Rising (Vzpon avtokracije), ponujajo analitičen ter izvrstno dokumentiran in argumentiran vpogled v demokratično, družbeno in ekonomsko razgradnjo južnoameriške države. Danes Corrales z enako ostrino razčlenjuje venezuelsko »tranzicijo«, prihodnost chavističnega režima in tamkajšnji ameriški vpliv.

Je po padcu Nicolása Madura v Venezueli zaznati otipljivejše spremembe ali je pravilnejši vtis, da je šlo predvsem za preoblikovanje notranjih razmerij moči; za nekakšen madurizem brez Madura?

Eno in drugo, vendar je poudarek predvsem na drugem. Začniva pri prvem. Ni dvoma, da je bila odstranitev Madura za vladajočo stranko po eni strani šok, a po drugi je stranka v celoti obdržala oblast. Na tej ravni se ni spremenilo nič: vodenje se je zgolj preneslo na naslednjega v hierarhiji. Z drugimi besedami, ni prišlo do kadrovskih sprememb niti do posegov v organizacijsko in oblastno strukturo ali klientelistični aparat. To je v zgodovini tujih intervencij zelo redko in nenavadno. Toda po šoku je sledilo spoznanje: Donald Trump je resnična potencialna grožnja, zaradi česar se je chavizem prvič počuti ogroženega.

Zanimivo je, kot se zdi, da je Trumpova administracija zmanjšala zahteve do venezuelske vlade. Sprva se je govorilo o zahtevnem naboru pogojev, vključno s prehodom v demokracijo in vrsto reform na področju človekovih pravic, vendar tega v praksi ne vidimo. Edini pogoj, ki trenutno ostaja na mizi, je odpiranje ekstraktivnega sektorja več ameriškim podjetjem; področje, na katerem se chavizem brez večjih težav prilagaja.

Ob grožnjah, ki ste jih pravkar omenili, in pritiskih iz Washingtona – kdo danes v resnici vlada Venezueli?

Ni razloga, da bi domnevali, da sta Delcy Rodríguez in njen brat [Jorge Rodríguez – predsednik parlamenta] glavna nosilca oblasti. Venezuelska oblast je bila že prej organizirana kot nekakšna konfederacija; Maduro je bil v središču, okoli njega so delovali različni centri moči z veliko avtonomije. Zdaj se dviga v ospredje Delcy Rodríguez in do določene mere je prav ona največja dobitnica tega preobrata. Če je kdo menil, da je Maduro postal breme za vladajočo stranko, je njegova odstranitev z vrha oblasti delovala razbremenilno, saj je odprla prostor za politične manevre, ki prej niso bili mogoči.

Delcy Rodríguez je bila formalno imenovana za predsednico in že sprejema odločitve, vendar je po mojem mnenju še prezgodaj govoriti o konsolidirani oblasti. Okoli nje še vedno delujejo druge, prej omenjene sile, s katerimi bo morala računati, saj konfederalna struktura oblasti ostaja aktivna.

Menite, da ima dovolj avtoritete in sposobnosti za obvladovanje različnih frakcij znotraj chavizma ter da ob tem vzpostavi stabilnost, ki bi zadovoljila interese Washingtona?

Težko ocenim. Nisem del teh pogovorov. Je pa Delcy Rodríguez že vrsto let vzhajajoča zvezda madurizma. Z bratom sta si postopoma nakopičila vpliv. Ni oseba, ki bi prišla od nikoder. Njen politični profil je bil zelo izrazit, njen portfelj obsežen, enako velja za njenega brata. Na predsedniški položaj torej prihaja z veliko več vzvodi, s katerimi lahko deluje.

Hkrati vemo, kdo so ključni akterji: oborožene sile, colectivos [paradržavne chavistične milice], različne skupine, povezane z nezakonitimi dejavnostmi, pa tudi [notranji minister in predstavnik najradikalnejša krila chavizma] Diosdado Cabello. Poleg tega je tu še vrsta chavističnih guvernerjev.

Zadrživa se pri oboroženih silah. Od osemdesetih let naprej se je oblast v Latinski Ameriki odmikala od vojske, Venezuela pa je – najprej s Hugom Chávezom, nato še z Nicolásom Madurom – ubrala nasprotno pot. Vojska je bila eden od pomembnih stebrov, ki so Maduru omogočili obstoj na oblasti. S katerimi mehanizmi vlada Delcy Rodríguez ohranja kohezijo oboroženih sil in ali je mogoče znotraj vojaške strukture zaznati prve razpoke?

Zanimivo je, da doslej ni bilo nobenih potez proti [obrambnemu ministru in generalu] Vladimirju Padrinu Lópezu niti proti Cabellu. Odločila se je za menjave nekaterih članov vlade, vendar njiju za zdaj ni razrešila. Zdi se, da se zaveda, da imata pomembno vlogo pri ohranjanju stabilnosti režima. Iskreno pa ne morem natančno reči, kaj počne v ozadju. Vprašanje je, kaj skriva ta navidezna mirnost. To, da ne zaznamo veliko dogajanja, še ne pomeni, da v ozadju ni notranjih napetosti.

Zunaj Venezuele politično realnost v državi pogosto razlagajo z ideološkimi koordinatami: chavizem kot izraz socializma 21. stoletja, ki je gradil politično identiteto na kljubovanju ameriškemu imperializmu. Kako po zasuku v odnosih z ZDA chavizem legitimira svojo dejansko podrejenost interesom Washingtona in kaj to protislovje pove o ideološki konsistentnosti chavizma?

Chavizem je bil od začetka protisloven. V času drugega mandata Huga Cháveza, ko se je oblikoval protimperialistični diskurz, je bila ta retorika bistveno radikalnejša od dejanskega ravnanja. V praksi je bila vlada z ZDA v zelo tesnih gospodarskih odnosih. Chávez je ZDA brez zadržkov prodajal toliko nafte, kolikor so je hotele kupiti. Prizadeval si je za večjo neodvisnost, vendar mu to nikoli ni uspelo. Prodaja nafte se je ves čas nadaljevala.

Tudi pod Madurom je šlo za vlado, ki je sklepala dogovore z vsemi mogočimi globalnimi silami. V času sankcij, uvedenih leta 2019, je dosledno vztrajala pri zahtevi po njihovi odpravi in ves čas poudarjala pripravljenost za nadaljnjo prodajo nafte ZDA. Drža režima je bila tudi v tem obdobju nekonsistentna.

Treba je poudariti, da antiimperializem nikoli ni bil tisto, zaradi česar je bil chavizem priljubljen. Njegova politična podpora ni temeljila na tej ideološki konfrontaciji. Šlo je predvsem za retoriko samoupravičevanja, za simbolno približevanje Kubi in nagovarjanje določenih radikalnih krogov, ne pa za dejavnik, ki bi chavizmu zagotavljal množično priljubljenost in nadzor nad volilnimi procesi.

Torej je bil antiimperializem alibi za zgrešene odločitve, ki so pripeljale do opustošenja Venezuele …

Ključno je bilo, da so pripisali odgovornost drugemu sistemu, da bi lahko trdili, da bijejo nepošten boj in da je zato treba vse težave pripisati imperiju. To je klasičen kubanski scenarij, ki so ga prevzeli tudi sami. Ko so vladali vse slabše, so nujno potrebovali grešnega kozla, na katerega so lahko prevalili krivdo.

Treba je poudariti, da chavizem nikoli ni uvedel gospodarskega embarga proti Združenim državam. Vedno si je želel odpreti druge trge, vendar se mu nikoli ni uspelo osamosvojiti od ZDA.

Po besedah državnega sekretarja Marca Rubia je washingtonski načrt za Venezuelo zasnovan v treh fazah: stabilizacija, okrevanje in tranzicija. Je takšno zaporedje smiselno? Je sploh mogoče govoriti o stabilnosti in okrevanju brez demokracije in pravne države?

Da. Takšno zaporedje ima smisel. Nima pa smisla način, na katerega ga poskušajo uresničiti. Prvič, zelo težko je pričakovati, da bo vladajoča stranka v Venezueli kot družabnik zagotovila okrevanje in tranzicijo. Drugič, zgolj dejstvo, da ima država nafto in da se ameriškim naftnim družbam podeljuje več licenc, še ne pomeni, da bo Venezuela gospodarsko okrevala. Tretjič, brez vključitve opozicije ni mogoče izpeljati tranzicije.

Kaj si Washington v venezuelskem primeru sploh predstavlja pod pojmom tranzicija?

Ne vem.

Naj vas vprašam drugače: kako vidite Venezuelo na srednji rok, denimo čez tri leta, ko se bo Trumpu iztekel mandat?

Mislim, da se trenutno zdi najboljši možen scenarij – in glede na to, kar vidimo, tudi smer, v katero si želi iti chavizem – vrnitev v obdobje Huga Cháveza. To pomeni, da bi se naftni sektor nekoliko obnovil, gospodarstvo bi se nekoliko izboljšalo, vladajoča stranka bi dobila večjo sposobnost manipuliranja z volitvami, kar predstavlja vrnitev v polavtoritarni sistem. Ker ZDA ne izvajajo pritiska, da bi šli dlje od tega, ne verjamem, da bi vladajoča stranka po lastni pobudi hotela politično liberalizirati državo bolj, kot je bila liberalizirana v času vrhunca Chávezove vladavine, ko je šlo za poldemokratični oziroma polavtoritarni režim.

Pravite, da je to glede na trenutne okoliščine najboljši scenarij, ne pa tudi najbolj verjeten, če vas prav razumem.

To je bolj realističen scenarij od demokratične tranzicije. Povsem mogoče je, da bo država ostala tudi v režimu, ki se politično ne bo liberaliziral, bo pa v boljših odnosih z ZDA.

Avtoritarni režim, sprejemljiv za Washington, torej.

Tako je. To je v Trumpovem svetu povsem mogoče. Morda so v njegovi administraciji ljudje, ki bi si želeli iti dlje, toda Trumpa po mojem zanimata predvsem dve stvari: da bi imela ameriška podjetja v Venezueli več poslov, povezanih z nafto, in da bi lahko Venezuelce deportiral nazaj v Venezuelo.

Pred letom ste mi v pogovoru dejali, da v Venezueli deluje le represivni aparat. V zadnjih tednih so se pojavile nekatere geste, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot odpiranje, hkrati pa prihajajo novice o stopnjevanju represije. Kako lahko z vidika tranzicije interpretiramo to dvojnost?

Izpustitev zapornikov je izjemna in čudovita, vendar to ni ukrep za odpravo represije. V številnih avtoritarnih režimih obstaja vzorec »aretirajo in izpustijo«: ljudi zaprejo, jih nato izpustijo in jih znova zaprejo; to se pogosto dogaja. Vsakič, ko koga izpustijo, je to humanitarni dosežek. Pa vendar to ne pomeni, da se represivni aparat razgrajuje. Eden od prvih znakov, ki bi jih morali videti – tudi če bi nekdo hotel obdržati vladajočo stranko na oblasti –, je hitra razgradnja represivnega aparata. Toda zdi se, da ameriška vlada ne išče nujno stabilnosti z vzpostavitvijo legitimne oblasti, temveč nasprotno: z ohranjanjem represivne sposobnosti režima.

Vodja opozicije María Corina Machado vztraja pri ohranjanju zavezništva z Washingtonom, čeprav so se ZDA naslonile na chavizem. Donaldu Trumpu je celo podelila Nobelovo nagrado za mir. Je bila to premišljena politična strategija ali dejanje iz obupa?

Šlo je za dejanje skrajne hvaležnosti. María Corina Machado je, čeprav je po svetu zelo cenjena osebnost, imela razmeroma malo mednarodne podpore. Nihče si ni upal storiti tistega, kar je sama menila, da je nujno: odstraniti Madura z oblasti. To so storile ZDA, zato je po njenem razumljivo, da mora pokazati hvaležnost. To je prvi razlog.

Drugi razlog je, da mora dokazati, da je zanesljiva zaveznica ZDA – to je ključno. Vendar menim, da je pri tem prestopila mejo. Izgubila je ves pogajalski kapital. Ko nekdo praktično poklekne pred prestolom, s tem preda večino pogajalske moči. Ta je temeljila na njenem mednarodnem ugledu in ugledu v Venezueli. Torej je šlo za strategijo, a hkrati za napako. Šla je predaleč.

Koliko manevrskega prostora sploh še ostane venezuelski opoziciji v danih okoliščinah in kakšno vlogo ji Washington namenja v okviru 'tranzicije'?

Gre za problem, podoben tistemu, s katerim se v odnosih z ZDA srečuje Ukrajina. Opozicija je po eni strani močno odvisna od podpore ZDA, a je trenutno nima in je dejansko izključena. Venezuelska opozicija je zato danes morda v slabšem položaju kot prej: chavizem ostaja na oblasti in tokrat kot zaveznik ZDA, medtem ko se zdi, da opozicija nima več dostopa do Washingtona. Zato se zdaj spoprijema z dvema frontama: z vladajočim chavizmom in trumpizmom, ki ji ne odpira vrat. To je po mojem težji položaj, kot ga je imela doslej.

Hkrati opozicija zaznava, da je chavizem močno demoraliziran. Znotraj njega je veliko zmede in možnosti za razpad, kar bi lahko odprlo nove priložnosti. Res je, da se spoprijemajo s chavizmom, ki ima podporo ZDA, in z Belo hišo, ki jim zapira vrata, vendar menijo, da je Madurov odhod režim močno pretresel. Podoben je strukturi po potresu: še vedno stoji, a je oslabljena, kar jim daje nekaj upanja ter manevrskega prostora za razmislek o nadaljnjih potezah.

Dogajanje 3. januarja ste v enem od esejev opisali z metaforo iz poslovnega sveta in ga označili za sovražni prevzem s strani Washingtona. Če to logiko prenesemo na politiko: kaj to v praksi pomeni za Venezuelo in kako Venezuelci doživljajo ta neokolonializem?

Nekaj dni po 3. januarju je opozicija doživela drugi šok. Prvi šok je bilo veselje ob Madurovem odhodu. Drugi je sledil ob spoznanju, da je v resnici bil ugrabljen demokratični proces. Pokazalo se je, da ni šlo za poskus, da bi vladajočo stranko prisilili k odhodu z oblasti, k deradikalizaciji in preobrazbi v demokratično silo. Prav to bi bilo namreč treba storiti: pomagati preoblikovati chavizem v demokratično politično silo, ne pa ga odpraviti. Morali bi mu pomagati, da bi postal akter, ki bi lahko participiral na demokratičen način.

Ta načrt je izginil. Namesto tega se je pojavil pristop, katerega cilj je ohraniti chavizem na oblasti, ne da bi se od njega zahtevale bistvene spremembe v njegovih praksah. Menim, da je večina opozicije ob tem drugem šoku zelo vznemirjena in močno nezadovoljna. To spoznanje so zaznali tretji ali četrti dan po ameriški operaciji v Caracasu.

Trumpova politika do Venezuele je skozi čas spreminjala svoje utemeljitve: od boja proti trgovini z drogami – čeprav država ni glavna tranzitna pot proti ZDA –, prek cilja spremembe režima, ki se ni uresničil, do nedavnega poudarka na naftnih interesih, kljub opozorilom, da bo takšno okrevanje dolgotrajno in drago. Temu so se pridružili še migracijski dejavnik ter skrb zaradi vpliva Kitajske, Rusije in Irana v regiji. Kaj je v resnici končni cilj politike Trumpove administracije do Venezuele?

V razpravah se je pojavilo toliko ciljev, da je nastala nekakšna prenasičenost. Omeniti je treba še druge pomembne dejavnike: nagovoriti in pomiriti latinskoameriške volivce na Floridi, ki so zelo nezadovoljni s Trumpovo migracijsko politiko. To je bil pomemben notranjepolitični motiv. Med možnimi cilji se je pojavila tudi želja po padcu kubanske vlade. Ciljev je bilo veliko.

Vaše vprašanje je najbolje razumeti tako, da znotraj gibanja Maga [Naredimo Ameriko spet veliko] oziroma med Trumpovimi najožjimi svetovalci v Beli hiši različni akterji niso sledili istim prioritetam. Različni posamezniki in skupine so potiskali v ospredje različne agende. Za državnega sekretarja Marca Rubia je bilo ključno prisiliti komunizem k predaji – ga ponižati. Za ljudi, kot je obrambni minister Pete Hegseth, je šlo za izvedbo operacije, s katero bi dokazali, da ameriška vojska nima pravega tekmeca; za demonstracijo surove moči oziroma kot bi rekli v angleščini: to kick ass. Za Trumpa je bilo bistveno, da se vse to izvede brez napotitve ameriških vojakov na teren in hkrati najde izgovor za obnovitev naftnih poslov z Venezuelo. Njegova logika je bila preprosta: če odstranimo Madura, se bo vse rešilo in poslovanje se bo lahko znova začelo. Prav zato je v ozadju te politike hkrati delovalo več ciljev in interesov.

To pojasni zmedenost, ki jo v odnosu do Venezuele spremljajo v zadnjih mesecih.

Da, prav zato je toliko zmede. Prišlo je do pretirane, skoraj hiperprodukcije utemeljitev [intervencije]. Toda nobena od teh razlag ne pojasni, zakaj smo na koncu dobili takšen izid. Zelo hitro so namreč vladajočo stranko razglasili za sprejemljivega sogovornika: v redu, z njimi bomo sodelovali, z njimi je mogoče dobro delati. To je v resnici precej nelogično. Večina zastavljenih ciljev se preprosto ne ujema z rezultatom, ki ga vidimo zdaj.

Kaj pomeni za Latinsko Ameriko in tudi za druge regije, kot je Evropa, svet, razdeljen na interesne sfere, kakršnega si zamišlja Trump?

Menim, da je delitev sveta na interesne sfere zelo destabilizirajoča, saj povzroča tako notranjo kot zunanjo nestabilnost. Na notranji ravni se podrejene države počutijo ujete, kar lahko povzroči veliko napetosti in razhajanj. Poleg tega interesne sfere vedno trčijo druga ob drugo in se poskušajo širiti. Kot pravi [ameriški diplomat] Richard Haass, bomo namesto interesnih sfer dobili sfere nereda. A to je za zdaj zgolj ugibanje.

Podrobno ste preučevali drsenje demokracij v različne oblike avtoritarizma oziroma iliberalizma. Koliko protidemokratičnih tendenc, ki ste jih videli v Venezueli in drugih državah v regiji, danes prepoznavate v ZDA pod Donaldom Trumpom?

Zelo veliko. Najpomembnejša je, da vidimo predsednika s skrajnimi in radikalnimi politikami. Ne glede na to, ali so desne ali leve, gre za nenavadne, slabo premišljene in izrazito ekstremne politike. Predsednik ne verjame v notranje zavore sistema in si prizadeva odpraviti mehanizme nadzora in ravnovesja. Vsako obliko odpora razglasi za grožnjo državi, zato mora slediti močen semirepresiven odziv na vsako kritiko. To so klasična znamenja avtokratizacije.

V ZDA doživljamo nekaj, kar je Venezuela izkusila v drugem mandatu Huga Cháveza: pospešeno avtokratizacijo po zmagi na referendumu o odpoklicu in nato po zmagi na drugih volitvah. Gre za sindrom drugega mandata avtoritarnega populista. Vidimo, da je drugi mandat, ko se takšen voditelj vrne na oblast, pogosto uničujoč. V liberalnih demokracijah drugi mandat predsednike praviloma oslabi, pri avtoritarnih populistih pa pomeni ravno nasprotno: vrnejo se z več prepotentnosti.

____________________________

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.