Šakalu še druga dosmrtna ječa

Zloglasnega propalestinskega terorista je sodišče v francoski prestolnici tokrat obsodilo zaradi serije napadov v 80. letih.
Objavljeno
16. december 2011 07.12
Posodobljeno
16. december 2011 07.46
Andrej Miholič, zunanja politika
Andrej Miholič, zunanja politika

Pariz − V četrtek pozno zvečer se je na pariškem protiterorističnem sodišču končal proces proti Ilichu Ramírezu Sánchezu, bolj znanemu pod vzdevkom Carlos Šakal. Eden najrazvpitejših mednarodnih teroristov v sodobni zgodovini je bil spoznan za krivega zaradi serije krvavih bombnih napadov, ki so stresli Francijo na začetku osemdesetih let in ugasnili enajst življenj, kakih 150 ljudi je bilo ranjenih. Carlosu so zato sodniki prisodili še drugo dosmrtno ječo; prvo prestaja že poldrugo desetletje, izrečena pa mu je bila zaradi umora dveh francoskih policistov in ovaduha.

Po prepričanju sodnikov je bil prav zloglasni venezuelski terorist tisti, ki je organiziral štiri bombne napade v letih 1982 in 1983, s katerimi da je hotel od francoskih oblasti izsiliti izpustitev aretiranih tovarišev: švicarskega skrajneža Bruna Bregueta in Carlosovega tedanjega dekleta (in poznejše žene) Magdalene Kopp, ki so ju februarja 1982 aretirali v Parizu zaradi pripravljanja napada na kuvajtsko veleposlaništvo.

Prva eksplozija je odjeknila že mesec po njuni aretaciji na vlaku, ki je povezoval francosko prestolnico s Toulousom na jugu države, pri čemer je umrlo pet ljudi. Aprila istega leta je eksplodiralo pred pariško pisarno arabskega časnika Al Vatan al Arabi, ko je bila ubita ena oseba. Na silvestrovo leta 1983 pa sta eksplodirali bombi na marsejski železniški postaji in na vlaku, ki je iz tega pristaniškega mesta peljal proti prestolnici; napada sta zahtevala pet življenj.

Nekoč najbolj iskani terorist, ki je zaslovel kot organizator (in izvajalec) serije odmevnih napadov v 70. in 80. letih, v prvi vrsti ugrabitve ministrov Opeca na zasedanju skupine držav izvoznic nafte na Dunaju konec leta 1975, je vseskozi zanikal krivdo za omenjene napade, v četrtkovem kar pet ur trajajočem sklepnem govoru pa se je med drugim označil za »živega mučenika« in razglabljal o tem, da je smrt v ječi »naloga revolucionarja«. Njegova odvetnica in soproga Isabelle Coutant-Peyre je razsodbo označila za škandalozno in napovedala pritožbo.

Danes 62-letni Ilich Ramírez Sánchez se je rodil premožni venezuelski družini, po usposabljanju v gverilskih veščinah na Kubi in študiju v Londonu in Moskvi pa se je pridružil palestinskemu boju za neodvisnost, čeprav je v svoji teroristični karieri sodeloval tudi z levičarskimi skrajneži. Pozneje je našel zatočišče v »prijateljskih« državah Vzhodni Nemčiji, na Madžarskem in v Siriji, ki ga je po koncu hladne vojne izgnala, zato je odšel v Sudan, kjer so ga leta 1994 aretirali pripadniki francoskih posebnih enot in ga, zvezanega v vreči, prepeljali v Francijo.

Carlos se je sredi sedemdesetih let na kratko pojavil tudi v Jugoslaviji, kjer so ga oblasti septembra 1976 aretirale in ga po hitrem postopku posadile na letalo za Bagdad.