Samoocena in kritike slovenskega osmerca

Tudi na velikem odru v Bruslju in Strasbourgu so parlamentarci pogosto talci domačih notranjepolitičnih bitk.
Objavljeno
02. april 2019 06.00
Posodobljeno
02. april 2019 06.00
Skupinska fotografija izvoljenih poslancev za evropski parlament v novinarskem središču na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 25. maja 2014. FOTO: Matej Družnik/delo
Bruselj, Strasbourg – Osem evropskih poslancev iz Slovenije je za Delo predstavilo svoje dosežke in razočaranja v petletnem mandatu. Vsi razen Iva Vajgla (Alde) bodo 26. maja še enkrat nastopili kot kandidati na evropskih volitvah.

Franc Bogovič (EPP) si je posebno prizadeval za projekt razvoja pametnih vasi, za katere naj bi bilo v sedemletnem proračunskem obdobju namenjenih 2,4 milijarde evrov. Eden njegovih glavnih interesov je bilo črpanje denarja iz skladov EU, posebno za kohezijo. »Že leta 2015 sem opozarjal, da ne črpamo dobro in da ne razumemo kohezijske politike,« je povedal. Med mandatom je bil pripravljen zagovarjati nepriljubljene stvari, kot je dovoljenje za uporabo pesticida glifosat. Zaman je poskušal ustaviti uveljavitev izjeme za teran za Hrvaško. Bitka je bila že prej izgubljena na drugih frontah.

26.
maja bodo volitve poslancev iz Slovenije v evropski parlament


Nekdanji novinarki Tanji Fajon (S&D) uspeva pri svojem delu dosegati veliko medijsko odmevnost. V drugem mandatu je postala ena od devetih podpredsednikov svoje skupine v evropskem parlamentu. Predvsem s kritiziranjem madžarskega premiera Viktorja Orbána in obrambo odprtejše migracijske politike, ki ne temelji na zidovih in bodičastih žicah, je postala tarča ostrih kritik političnih tekmecev z desnega pola. Kot velik dosežek si šteje, da je parlament podprl njene predloge za prenovo schengenskih pravil, ki bi onemogočila »nezakonit nadzor, tudi na meji med Slovenijo in Avstrijo«.

Lojze Peterle (EPP) pravi, da je najmlajši poslanec, saj da se morajo leta po raku šteti na novo. V tretjem mandatu se je veliko ukvarjal z zdravstvenimi temami. Kot svoj dosežek navaja, da je vključil zdravje v sporazum o strateškem sodelovanju EU z Japonsko. Odločilno je menda pripomogel k temu, da je za EPP bitka proti raku prednostna naloga EPP v mandatu 2019–2024. Jezijo ga posamezne stvari, kot je »politično-ideološka gonja« proti madžarskemu Fideszu, med katero da se kaže, da ni enakih meril za vse.

Igor Šoltes je zadnjih pet let deloval v okviru Zelenih. Če bo še enkrat izvoljen, tokrat kot kandidat Desusa, si bo najbrž moral poiskati zatočišče v kateri drugi skupini. V mandatu se je veliko ukvarjal z okoljem in varstvom potrošnikov. Tako so bili med dosjeji na njegovi mizi omejevanje uporabe plastike in preprečevanje dvojnih kakovosti izdelkov. Posebno glasen je bil pri nasprotovanju trgovinskim sporazumom, predvsem s Kanado (Ceta) in čezatlantskem partnerstvu (TTIP). Pri reformi avtorskega prava je govoril kar o – robotizirani cenzuri.

Patricija Šulin (EPP) se je ukvarjala s stvarmi, ki niso najodmevnejše, predvsem v parlamentarnem odboru za proračun. Trikrat je sodelovala v spravnih postopkih, ko so s predstavniki evropske komisije in držav članic morali pripraviti letni proračun EU. Na mizi so bile postavke od nekaj milijonov do več sto milijonov. Bila je poročevalka za uporabo denarja iz solidarnostnega sklada, »kjer sem naredila vse, da je bila slovenska vloga za denarno pomoč pri spopadanju s škodo zaradi žleda hitro rešena«. Slovenija je leta 2015 prejela 18,4 milijona evrov.
 

Otroški dodatki, Katalonija, Erasmus+


Romana Tomc (EPP) si kot prvi dosežek šteje bitko proti diskriminaciji na področju otroških dodatkov v Avstriji, ki bi prizadela okoli 10.000 otrok v Sloveniji. »To je lep primer uspeha boja malih proti velikim,« je povedala. Ni šlo za ideološko vprašanje, ampak za vsebino: dobili so široko podporo v več političnih skupinah. Leto dni se je ukvarjala z nadzorom porabe denarja iz jamstvene sheme za zaposlovanje mladih, osem milijard evrov. Kot tretji uspeh je navedla razpravo o očitkih o pranju denarja v NLB, ki je bila opravljena v posebnem odboru evropskega parlamenta.

Nekdanji diplomat in zunanji minister Ivo Vajgl se je najbolj goreče posvetil vprašanju Katalonije in zunanjepolitičnim temam: Zahodni Sahari, Balkanu, Palestini. »To je bilo deset let nenehnih bojev. Pri nobenem od problemov, s katerimi sem se ukvarjal, se ni kaj bistvenega spremenilo,« je s kancem grenkobe opisoval svoje delo. Tudi v zadnjih tednih drugega mandata je bojevit: »Z vsem prepričanjem sodelujem pri rušenju srbske vlade. To je umazan diktatorski režim!« Protestnike je povabil v evropski parlament, beograjski tisk pa ga je razglasil za velikega sovražnika Srbov.

Glavna področja dela Milana Zvera (EPP) so bili kultura, izobraževanje in šport. Angažiral se je v kohezijski politiki in posebnem odboru za bitko proti terorizmu, ki je sprejel priporočila državam članicam. Deluje kot stalni poročevalec za priljubljeni in razširjeni program Erasmus+. Zanj je evropska komisija predlagala podvojitev proračuna v obdobju 2021–2027 na trideset milijard evrov. Med velike zasluge si šteje poimenovanje ene od konferenčnih dvoran evropskega parlamenta v Bruslju po Jožetu Pučniku. Tako je Pučnik »med velikani evropske politike zadnjih desetletij«.

image
INFOGRAFIKA: Delo


image
FOTO: arhiv Dela
Patricija Šulin

Eno večjih razočaranj v mandatu je gotovo brexit, odhod druge največje neto plačnice iz EU. Izstop pa je hkrati tudi priložnost za reformo evropskega proračuna in razmislek o novih lastnih virih za polnjenje evropske blagajne. Obžalujem, da nam na področju prometa ni uspelo doseči kompromisa o mobilnosti med konkurenčnostjo in pogoji dela za zaposlene.


image
FOTO: arhiv Dela
Franc Bogovič

Na splošno je težava dogovarjanje. Stvari se hitro razdelijo po neki črti, kot je sever–jug pri grškem problemu, ali vzhod–zahod med migracijsko krizo in pri odločanju o mobilnostnem svežnju. Kar je za nekoga prosti pretok, je za drugega socialni damping. Voditelji držav članic bi morali več sodelovati in spoštovati razlike.


image
FOTO: arhiv Dela
Tanja Fajon

Razočarale so me poteze predsednikov evropske komisije in evropskega parlamenta Jean-Clauda Junckerja in Antonia Tajanija. Glede arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško sem Junckerja večkrat opozorila na netransparentno delovanje evropske komisije, nespoštovanje vladavine prava in njeno neaktivnost. Tajani je z izjavami ponaredil zgodovinska dejstva.


image
FOTO: arhiv Dela
Lojze Peterle

S srednjo Evropo ni dovolj dialoga. Srednja Evropa nista le Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński. Imamo drugačno politično in kulturno izkušnjo. Ko je Zahod osvajal Afriko in Južno Ameriko, smo imeli tri stoletja Turke. Ko so vzpostavljali zvezo blaginje in svobode, smo imeli 50 let komunizma. Na določena vprašanja, kot je identiteta, smo bolj občutljivi.


image
FOTO: arhiv Dela
Igor Šoltes

Nezadovoljen sem z razumevanjem vladavine prava. EU ima dvojne standarde. Kadar se nepravilnosti, kršitve in neupoštevanja odločb sodišč dogajajo v članicah, se ne odziva. Nedopustno je, da se predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker kljub jasnemu stališču pravne službe in razsodbe arbitraže ni sposoben izreči, da bi morali spoštovati arbitražno odločitev.


image
FOTO: arhiv Dela
Romana Tomc

Razočarana sem, ker je shema za zaposlovanje v Sloveniji delovala slabo. Razočarala me je dvoličnost. Težko razumem, koliko velikih besed je izrečenih o bitki za pravičnost in svobodo, ko pa bi pri glasovanju s pritiskom na gumb lahko kaj naredili, pogumnežev ni nikjer več. Borci za svobodo misli so zadovoljni samo, če drugi mislijo enako kot oni.


image
FOTO: arhiv Dela
Ivo Vajgl

V Evropi imamo polna usta zatrjevanja, kako da se moramo osamosvojiti, s se nismo pri nobenem vprašanju. Dovolili smo, da so nas potisnili v hladno vojno z Rusijo. Na mejah se iskri. Imamo vojno v Siriji. Zadevo s Turčijo vodimo narobe. Zamrznitev pogajanj je idiotska – na referendumu o ustavni reformi je 49 odstotkov ljudi glasovalo proti Recepu Tayyipu Erdoğanu.


image
Milan Zver
Milan Zver

Prizadeval sem si, da bi – tako kot baltske države v spomin na eksodus leta 1944 – v parlamentu EU postavili plaketo v spomin na žrtve množičnih pobojev po drugi svetovni vojni. Zadeva je prišla kar daleč, dokler je takratni predsednik vlade Miro Cerar ni ustavil in je predsednik parlamenta Martin Schulz v pismu zapisal, naj se najprej uskladimo v Sloveniji.