Savdski princ prestolonaslednik: princ, reformator, diktator
Deloholik, ki v uradu preživi tudi po 18 ur na dan, egocentrik, ki ne prenese kritike.
Odpri galerijo
Mohamed bin Salman je vzel absolutno oblast v svoje roke, da bi se lahko učinkovito bojeval proti korupciji in za mednarodni ugled svoje države. FOTO: Reuters
Ko je decembra lani iz Savdske Arabije prispela novica, da bodo v tej državi znova odprli kinematografe, da bodo lahko ljudje po 35-letni prepovedi gledali filme na velikem platnu, so se oči, uprte v princa prestolonaslednika Mohameda bin Salmana, napolnile z optimizmom.
To je bil del njegove Vizije 2030, reformističnega programa oživljanja in raznolikosti gospodarstva, ki se preveč opira na nafto. Čeprav so nekateri analitiki poudarjali, da to še ne pomeni nujno začetka novega obdobja in svobode govora, temveč prej pragmatično pričakovanje, da bodo s kinematografi letno zaslužili 24 milijard dolarjev, je MbS (kot skrajšano imenujejo princa) tudi s to potezo spregovoril z novim jezikom.
Njegov reformistično-avtokratski značaj je bil še bolj opazen, ko so savdske ženske junija končno dobile dovoljenje za vožnjo avtomobila. To je bila v resnici skorajda revolucionarna sprememba, ki so jo zagovornice pravic žensk že dolgo zahtevale, so pa hkrati aretirali enajst aktivistk ter jim zagrozili, da jih bodo obsodili na 25-letno zaporno kazen, če ne bodo izginile z javnega prizorišča in če bodo nasprotovale opredelitvi vozniških dovoljenj kot darilo kralja Salmana in njegovega sina prestolonaslednika ženskam in celotni družbi.
Savdska Arabija je tako kot Kitajska in še nekaj drugih območnih sil, pomembnih za svetovno rast, pod zamegljenim povečevalnim steklom tistih pridigarjev demokracije in človekovih pravic, ki s sankcijami in bombami grozijo manjšim diktaturam, ki nimajo nafte in svojega trga delovne sile niso odprle zahodnemu kapitalu.
V Savdski Arabiji in na Kitajskem se dogajajo podobne reforme z avtokratskim podpisom dveh princev, ki sta si resda v marsičem različna. Kitajski predsednik Xi Jinping spada v tako imenovano rdečo aristokracijo, saj je bil njegov oče veliki revolucionar in eden izmed ustanoviteljev komunistične republike. MbS je preprosto sin 82-letnega kralja, ki ga je že načela alzheimerjeva bolezen. Ker je bil 33-letni princ vsestransko zvedav mladenič in eden izmed najboljših študentov Univerze kralja Savda, je bilo pričakovati, da bosta njegova mladost in izobrazba zadosten temelj za preobrazbo tradicionalne savdske družbe.
Nihče ni pričakoval demokracije, a tako kot so optimistični analitiki upali, da se bo to zgodilo na Kitajskem, so si mnogi želeli, da bi tudi v Savdski Arabiji prevladala nekakšna dobrohotna diktatura, ki bo odprta za sodelovanje z Zahodom in dovolj strpna do nasprotnikov znotraj svojih meja, tako da veliki projekti in obilno trgovanje s to deželo ne bodo omadeževali navidezne morale demokratičnih partnerjev.
Primere tovrstnih kompromisov je mogoče najti na obeh straneh azijske celine. Oman v savdskem sosedstvu in Singapur v kitajskem političnem radiju povsem dobro delujeta s sultanom oziroma premierom, ki trdno sedita v sedlu, brez vsakršnih namer, da bi na svojem območju igrala kaj drugega kot vlogo mirovnikov, pa tudi s 4,5 oziroma 5,6 milijona bogatimi prebivalci.
V Savdski Arabiji, ki je v nenehni tekmi z Iranom za vodilno mesto v regiji, ali na Kitajskem, katere cilj je postati največja velesila na svetu, ima diktatura večje poslanstvo. Zato so v takšnih državah reforme velikokrat nevarne.
O MbS pravijo, da je deloholik, ki v uradu preživi tudi po 18 ur na dan, je pa tudi egocentrik, ki ne prenese kritike, še manj opozoril na napake, ki jih je zagrešil. »Posamezniki, ki so se mu poskusili postaviti po robu, čeprav so to storili nežno in diplomatsko, so občutili posledice tega dejanja,« je komentiral arabski vir, ki ni hotel razkriti identitete. Celo mater, ki je sicer tretja žena kralja Salmana, je pred nekaj leti ločil od očeta in preprečil, da bi se prek nje kakšen član bližnjega ali daljnega sorodstva vmešal v njegov popolni prevzem oblasti in utrjevanje političnega programa.
Dal je zapreti na desetine disidentov in celo razglasil »zmerni islam« ter s tem omejil vpliv zagrizenih klerikov na domačo politiko. Podobno kot je to na Kitajskem storil Xi Jinping, je tudi MbS vzel absolutno oblast v svoje roke, da bi se lahko učinkovito bojeval proti korupciji, predvsem pa za mednarodni ugled in status svoje države. Pred časom je dal zapreti v luksuzni hotel več deset pripadnikov savdske elite in jih prisilil, da so priznali korupcijske grehe, v Jemnu je zanetil vojno proti hutijskim upornikom, med drugim je tudi mirno organiziral ugrabitev libanonskega premiera, da bi ga prisilil k odstopu.
Vse to kaže, da je Mohamed bin Salman prej absolutni kot prosvetljeni diktator. V zadnji kolumni, ki jo je savdski novinar Džamal Hašodži poslal uredniku Washington Posta na dan, ko je izginil za vrati savdskega konzulata v Istanbulu, je zapisano, da se »arabski svet sooča z lastno verzijo železne zavese, ki ni bila vsiljena od zunaj, temveč so jo vsilile domače sile, ki se bojujejo za oblast«. Takšne kritike mladi princ ni prenesel. Vse, kar se je zgodilo v konzulatu, kaže, da reforme, izpeljane z železno pestjo, izhajajo in se vračajo na isto mesto. Krvavo in nadvse nevarno.
To je bil del njegove Vizije 2030, reformističnega programa oživljanja in raznolikosti gospodarstva, ki se preveč opira na nafto. Čeprav so nekateri analitiki poudarjali, da to še ne pomeni nujno začetka novega obdobja in svobode govora, temveč prej pragmatično pričakovanje, da bodo s kinematografi letno zaslužili 24 milijard dolarjev, je MbS (kot skrajšano imenujejo princa) tudi s to potezo spregovoril z novim jezikom.
Triintridesetletni mladenič
Njegov reformistično-avtokratski značaj je bil še bolj opazen, ko so savdske ženske junija končno dobile dovoljenje za vožnjo avtomobila. To je bila v resnici skorajda revolucionarna sprememba, ki so jo zagovornice pravic žensk že dolgo zahtevale, so pa hkrati aretirali enajst aktivistk ter jim zagrozili, da jih bodo obsodili na 25-letno zaporno kazen, če ne bodo izginile z javnega prizorišča in če bodo nasprotovale opredelitvi vozniških dovoljenj kot darilo kralja Salmana in njegovega sina prestolonaslednika ženskam in celotni družbi.
Del Vizije 2030 mladega princa je bilo odprtje kinematografov v državi. FOTO: Hamad I Mohammed/Reuters
Savdska Arabija je tako kot Kitajska in še nekaj drugih območnih sil, pomembnih za svetovno rast, pod zamegljenim povečevalnim steklom tistih pridigarjev demokracije in človekovih pravic, ki s sankcijami in bombami grozijo manjšim diktaturam, ki nimajo nafte in svojega trga delovne sile niso odprle zahodnemu kapitalu.
V Savdski Arabiji in na Kitajskem se dogajajo podobne reforme z avtokratskim podpisom dveh princev, ki sta si resda v marsičem različna. Kitajski predsednik Xi Jinping spada v tako imenovano rdečo aristokracijo, saj je bil njegov oče veliki revolucionar in eden izmed ustanoviteljev komunistične republike. MbS je preprosto sin 82-letnega kralja, ki ga je že načela alzheimerjeva bolezen. Ker je bil 33-letni princ vsestransko zvedav mladenič in eden izmed najboljših študentov Univerze kralja Savda, je bilo pričakovati, da bosta njegova mladost in izobrazba zadosten temelj za preobrazbo tradicionalne savdske družbe.
Preobrazba v kaj?
Nihče ni pričakoval demokracije, a tako kot so optimistični analitiki upali, da se bo to zgodilo na Kitajskem, so si mnogi želeli, da bi tudi v Savdski Arabiji prevladala nekakšna dobrohotna diktatura, ki bo odprta za sodelovanje z Zahodom in dovolj strpna do nasprotnikov znotraj svojih meja, tako da veliki projekti in obilno trgovanje s to deželo ne bodo omadeževali navidezne morale demokratičnih partnerjev.
V Savdski Arabiji, ki je v nenehni tekmi z Iranom za vodilno mesto v regiji, ali na Kitajskem, katere cilj je postati največja velesila na svetu, ima diktatura večje poslanstvo. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
Primere tovrstnih kompromisov je mogoče najti na obeh straneh azijske celine. Oman v savdskem sosedstvu in Singapur v kitajskem političnem radiju povsem dobro delujeta s sultanom oziroma premierom, ki trdno sedita v sedlu, brez vsakršnih namer, da bi na svojem območju igrala kaj drugega kot vlogo mirovnikov, pa tudi s 4,5 oziroma 5,6 milijona bogatimi prebivalci.
V Savdski Arabiji, ki je v nenehni tekmi z Iranom za vodilno mesto v regiji, ali na Kitajskem, katere cilj je postati največja velesila na svetu, ima diktatura večje poslanstvo. Zato so v takšnih državah reforme velikokrat nevarne.
O MbS pravijo, da je deloholik, ki v uradu preživi tudi po 18 ur na dan, je pa tudi egocentrik, ki ne prenese kritike, še manj opozoril na napake, ki jih je zagrešil. »Posamezniki, ki so se mu poskusili postaviti po robu, čeprav so to storili nežno in diplomatsko, so občutili posledice tega dejanja,« je komentiral arabski vir, ki ni hotel razkriti identitete. Celo mater, ki je sicer tretja žena kralja Salmana, je pred nekaj leti ločil od očeta in preprečil, da bi se prek nje kakšen član bližnjega ali daljnega sorodstva vmešal v njegov popolni prevzem oblasti in utrjevanje političnega programa.
Del Vizije 2030 mladega princa je bilo odprtje kinematografov v državi.
Savdske ženske so junija dobile dovoljenje za vožnjo avtomobila.
V Savdski Arabiji in na Kitajskem se dogajajo podobne reforme z avtokratskim podpisom.
Je Džamal Hašodži stopil na žulj mlademu princu?
Savdske ženske so junija dobile dovoljenje za vožnjo avtomobila.
V Savdski Arabiji in na Kitajskem se dogajajo podobne reforme z avtokratskim podpisom.
Je Džamal Hašodži stopil na žulj mlademu princu?
Dal je zapreti na desetine disidentov in celo razglasil »zmerni islam« ter s tem omejil vpliv zagrizenih klerikov na domačo politiko. Podobno kot je to na Kitajskem storil Xi Jinping, je tudi MbS vzel absolutno oblast v svoje roke, da bi se lahko učinkovito bojeval proti korupciji, predvsem pa za mednarodni ugled in status svoje države. Pred časom je dal zapreti v luksuzni hotel več deset pripadnikov savdske elite in jih prisilil, da so priznali korupcijske grehe, v Jemnu je zanetil vojno proti hutijskim upornikom, med drugim je tudi mirno organiziral ugrabitev libanonskega premiera, da bi ga prisilil k odstopu.
Z železno pestjo
Vse to kaže, da je Mohamed bin Salman prej absolutni kot prosvetljeni diktator. V zadnji kolumni, ki jo je savdski novinar Džamal Hašodži poslal uredniku Washington Posta na dan, ko je izginil za vrati savdskega konzulata v Istanbulu, je zapisano, da se »arabski svet sooča z lastno verzijo železne zavese, ki ni bila vsiljena od zunaj, temveč so jo vsilile domače sile, ki se bojujejo za oblast«. Takšne kritike mladi princ ni prenesel. Vse, kar se je zgodilo v konzulatu, kaže, da reforme, izpeljane z železno pestjo, izhajajo in se vračajo na isto mesto. Krvavo in nadvse nevarno.
