Še večja podpora libijskim upornikom

Pet mesecev po začetku libijskega upora proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija in štiri mesece po začetku mednarodne vojaške operacije se razmerja na libijskih bojiščih niso bistveno spremenila. Gadafi je še vedno v sedlu; le njegov konj je vse bolj utrujen. Okrepljeno uporniško gibanje s podporo Natovih bomb in obveščevalnih informacij krepi pritisk na slabo motivirane Gadafijeve sile, plačanci so zdaj že v večini, mednarodna diplomacija pa pospešeno išče pot do čimprejšnjega konca konflikta, v katerem je bilo doslej ubitih okoli 35.000 ljudi, milijon pa jih je bilo prisiljenih zapustiti domove.

Na včerajšnjem srečanju kontaktne skupine za Libijo, v kateri zdaj sodeluje že 40 držav, je 15 zunanjih ministrov – Kitajci in Rusi so povabilo zavrnili – razpravljalo o možnostih za okrepitev libijskega Narodnega prehodnega sveta, ki vodi uporniški vzhod države in katerega cilj je čimprejšnji in celostni prevzem nadzora v Libiji. Na četrtem srečanju kontaktne skupine, ki je bila ustanovaljena marca, so se dogovorili, da bodo z vsemi sredstvi okrepili pritisk na režim polkovnika Moamerja Gadafija. Med drugim z motnjami oddajnikov libijske državne televizije, edinega medija, ki je dostopen večini prebivalcev na zahodu države. Mednarodna skupnost obravnava Gadafija kot politično truplo: v Turčiji so se pogovarjali o Libiji po njegovem »odhodu«. Srečanja kontakte skupine so se udeležili tudi najvišji predstavniki uporniškega Narodnega prehodnega sveta, ki so v velikem delu mednarodne skupnosti že dlje časa edini legitimni predstavniki libijske države. Uporniki so mednarodno skupnost zaprosili za »še več pomoči« – tako vojaške kot finančne.

V zadnjih tednih so se letalski napadi Nata na režimske cilje namreč precej umirili: eden od razlogov je pomanjkanje streliva, drugi pa pomanjkanje »legitimnih« tarč. Uporniške enote še vedno niso kos resnim vojaškim operacijam, ob tem pa jim zmanjkuje tudi denarja, saj velik del denarnih obljub, ki so jih upornikom dali Evropejci in nekatere arabske države (Katar in Kuvajt), po poročilih iz Bengazija ni bil izpolnjen. Uporniki in njihovi civilni voditelji so že nekaj časa v celoti odvisni od zunanje finančne pomoči, saj naftni posli – potencialni glavni vir zaslužka – stojijo, državno premoženje pa je zamrznjeno. Zato so člani kontaktne skupine skupaj z uporniki razpravljali o možnostih za odmrznitev Gadafijevega denarja v mednarodnih bankah in preusmeritev k upornikom.

Posledice finančnih zagat je čedalje bolj čutiti v Bengaziju, kjer se je življenje od začetka revolucije sredi februarja do danes podražilo vsaj za dvakrat, gospodarska dejavnost pa se je – to velja tudi za šole – povsem ustavila. Ali kot je pred nekaj dnevi dejal uporniški finančni minister Ali Tarhuni: »Vodim vojno ekonomijo, a naša blagajna je prazna.«

Kaj dosti bolje kot v »uporniškem« Bengaziju ni niti v »režimskem« Tripoliju, kjer se pred bencinskimi črpalkami vijejo več kilometrov dolge vrste, trgovine pa se počasi praznijo. Tako na vzhodu kot na zahodu Libije je čedalje bolj motena tudi preskrba z električno energijo.

Gadafi vabi ameriške vlagatelje

Delegati kontaktne skupine za Libijo so se v Istanbulu intenzivno »ukvarjali« tudi z libijsko nafto, ekonomsko osjo mednarodnega vojaškega posredovanja, ki ga je sicer omogočila 1973. resolucija varnostnega sveta Združenih narodov. Ironično je, da je Gadafijev režim, ki še vedno nadzoruje večino naftne infrastrukture in poslov, prav v teh dneh razdrl 30 milijard evrov vredno pogodbo z italijanskim naftnim podjetjem ENI in namesto »okupatorjev« Italijanov povabil k sodelovanju nove vlagatelje. Med drugim tudi Američane, ki so po besedah predsednika libijske vlade Al Bagdadija al Mahmudija »v Libiji dobrodošli, saj neposredno ne sodelujejo v Natovem bombardiranju«.