Seul se še vedno boji povračilnega udarca

Seul, Pjongjang - Južna Koreja kljub zagotovilom severne sosede, da ne bo sprožila povračilnih ukrepov zaradi včerajšnjih vojaških vaj na otoku Jeonpjeong, ostaja v pripravljenosti. Nekaj ur po vajah je Severna Koreja sicer sporočila, da zaradi »vsake podle vojaške provokacije ne misli sprožiti povračilnih ukrepov«. Besede so nekoliko omilile strahove pred izbruhom vojne na polotoku, vendar pa jim vsi ne verjamejo. Iz Seula so tako sporočili, da se bojijo nenadnega napada, Washington pa je opozoril, da je Pjongjang v preteklosti že večkrat prelomil obljubo.

Severna Koreja je podobno vojaško vaje južne sosede že novembra izkoristila za napad na otok Jeonpjeong, med katerim je nastala velika škoda, življenje pa so izgubili štirje ljudje. Pred začetkom včerajšnjih vaj je Pjongjang grozil s še hujšimi povračilnimi ukrepi, vendar pa je na koncu taktiko spremenil. Kljub temu Severna Koreja z mejnega območja še vedno ni umaknila vojske - na zahod države je namreč namestila rakete, pripravljeno je tudi topništvo.

Južnokorejska vojska, ki jo domača javnost v veliki meri obtožuje, da se je na nedavni napad odzvala preblago, bo zato ostala v pripravljenosti. »To je največja grožnja naši nacionalni varnosti po korejski vojni [1950-53],« je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP dejal južnokorejski obrambni minister Kim Kvan Jin. »Zaradi morebitnih provokacij Severa ohranjamo vojaško pripravljenost na morju in otoku Jeonpjeong,« je dodal in še enkrat zagotovil, da se bo Južna Koreja na vsak prihodnji napad odzvala odločno.

V Seulu sicer menijo, da so nedavne provokacije severne sosede povezane s severnokorejskimi prizadevanju, da okrepi status najverjetnejšega naslednika dolgoletnega voditelja Kim Džong Ila, njegovega sina Kim Džong Una. Podobni napadi so se namreč vrstili tudi v osemdesetih letih, ko je svoj položaj poskušal utrditi Kim Džong Il.

Richardson zaključil obisk, menda uspešen

Šestdnevni obisk Pjongjanga je medtem zaključil neuradni ameriški odposlanec, guverner ameriške zvezne države New Mexico, Bill Richardson. Z obiskom je bil zadovoljen, Severno Korejo pa je pohvalil, ker se ni odzvala na vojaške vaje južne sosede. »Pokazali so korak v pravo smer,« je dejal pred odhodom s pekinškega letališča.

Po njegovih besedah je Pjongjang namreč pristal na nekaj njegovih predlogov, med drugim na predlog uvedbe rdeče linije in vojaške komisije, ki bi spremljala razmere na sporni morski meji med Korejama, ter na vrnitev opazovalcev Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Richardson je namreč prepričan, da trenutne napetosti ponujajo priložnost za nova pogajanja o severnokorejskem jedrskem programu. Pjongjang se je iz šeststranskih pogovorov umaknil aprila lani, nato izgnal inšpektorje IAEA in mesec dni kasneje izvedel jedrski poskus, ki ga je obsodil Varnostni svet Združenih narodov. Ameriški State Department je po drugi strani sicer skeptičen. »Severna Koreja veliko govori, vprašanje pa je, kaj v resnici stori,« je dejal predstavnik Philip Crowley. »Če se strinjajo z vrnitvijo inšpektorjev IAEA, morajo to povedati njim.«

Richardson, nekdanji ameriški ambasador pri Združenih narodih, je kot neuradni odposlanec za severno Korejo deloval že v preteklosti. Severno Korejo je tako obiskal že večkrat, na primer leta 1996 med pogajanji za izpustitev pridržanega Američana in ob prevzemu posmrtnih ostankov ameriških vojakov, ubitih med korejsko vojno. Tokratni obisk je sicer označil kot zaseben, kljub temu pa je dejal, da bo o njem poročal ameriškemu predsedniku Baracku Obami.

CNN: To še ne pomeni, da je vsega konec

Edini novinar, ki je Richardsona spremljal med obiskom Severne Koreje, je poročevalec ameriške televizijske mreže CNN Wolf Blitzer. Ta je dejal, da je v dneh, ko je prisostvoval Richardsonovim srečanjem s severnokorejskimi politiki, ves čas poslušal vsaj neuradne komentarje, da bo Severna Koreja ob tokratnih vajah južne sosede ravnala bolj zmerno ter se odzvala nekoliko bolj odgovorno. Kljub temu je domneval, da se bo Pjongjang na vaje Seula odzval z vojaškim posredovanjem, zato ga je presenetilo, ko se to ni zgodilo.

»To bi lahko bila katastrofa. V tem trenutku je to eno izmed najnevarnejših območij na Zemlji. Milijon severnokorejskih sil v demilitarizirani coni, na drugi strani stotine tisoč južnokorejskih sil, vmes 30.000 ameriških vojakov, ne le s topništvom in raketami, ampak tudi z jedrskim orožjem. Vse skupaj bi se lahko stopnjevalo, lahko bi, kot je vseskozi ugotavljal Richardson, eksplodiralo. Dejstvo, da so se zadeve zdaj umirile, nikakor ne pomeni, da je vsega konec, vseeno pa je to spodbudno,« je povedal.