Silvio Berlusconi ponuja 
zavezništvo vsem »zmernim silam«

Rim – Premier Silvio Berlusconi, že sedemnajst let osrednja figura italijanskega političnega dogajanja, preživlja usodne trenutke svoje politične kariere. Tudi tokrat se, kakor vedno doslej, odkar se je medijski mogotec povzpel na vrh, vse vrti okrog njegovih osebnih problemov, načrtov, političnega preživetja in njegovih spopadov z roko pravice, komaj kdo pa se spomni, da gre v resnici za Italijo, ki je v hudi krizi, s tem se nihče ne utegne ukvarjati. Stabilizacijski, varčevalni zakoni so sprejeti, pa v nasprotju s prejšnjimi časi sindikatov ni na ulice, ker imajo preveč opraviti z nesporazumi in spopadi med sindikalnimi centralami.

Silvio Berlusconi, ki je tretjič prišel na oblast po zmagi na volitvah leta 2008, je tokrat svojo barko pripeljal tako daleč, da bo izid jutrišnjega glasovanja o (ne)zaupnici sicer pomemben za trenutni razplet, dolgoročno po bo zmaga enih ali drugih na desni strani spektra samo podaljšala agonijo, na las podobno tisti, ki jo je pred desnico že doživela levica, ko se je predlani sesula sama vase, padla in potem izgubila na volitvah.

Rešitev bi lahko morda prinesle nove volitve, ki pa bi bile brez nove volilne zakonodaje po mnenju večine opazovalcev in tudi večine izkušenih politikov nesmiselne. Na morebitnih volitvah po stari volilni zakonodaji bi prav lahko, morda še z večjo večino, spet zmagal Silvio Berlusconi, največji, najspretnejši populist, kar jih je kdaj poznala Italija, svarijo analitiki, ki vedo, da ta trenutek ni politične sile s trdnim programom in vizijo prihodnosti.

Katoliška revija Famiglia Cristiana, ki zna biti ob medijskih navijačih te ali one strani na trenutke edini res kritični glas, je ta teden ugotovila, da je stanje duha na Apeninskem polotoku še hujše kot pred dvema desetletjema, ko je zaradi korupcije med politiki stare demokrščanske ureditve padla prva republika, komunisti pa so se razblinili, ker je padla Sovjetska zveza in je bila pipica tam zanje za zmeraj zaprta. Korupcije je še več, v vse pore se je zalezla, vrednote so se razblinile, druga republika, če je sploh kdaj res obstajala, piše revija, se je sesula.

Sklepno dejanje sedanje drame se je začelo, ko sta se spopadla prvaka desnice Silvio Berlusconi in dolgoletni voditelj skrajne desnice Gianfranco Fini, ki je že pred časom začel iskati stezice proti sredini in na Berlusconijev prestol. Šele predlani sta razpustila vsak svojo stranko in se zlila v eno, Ljudstvo svobode, letos spomladi pa sta se na zasedanju vodstva vladajoče stranke že zmerjala in se skoraj stepla. Berlusconi je potem namestnika v stranki Finija, ki je ta trenutek še vedno predsednik parlamenta, izključil.

Fini je ustanovil svojo poslansko skupino, potem še novo stranko Prihodnost in svoboda, vendar je ostal na desni, v vladni koaliciji in se tam vse doslej šel igro jeziček na tehtnici. Na več nebistvenih glasovanjih je prispeval k porazu vladne koalicije, pri bistvenih se je desnici pridružil in s svojimi glasovi reševal Berlusconija. Danes je napovedal, da gre poslej v opozicijo. To pa bi pomenilo v španovijo z nasprotniki svojih dosedanjih idealov, opažajo komentatorji.

Kadar ni veliko kruha, zadostujejo igre

Za ljudstvo, ki se zadovolji z igrami, kadar ni veliko kruha, so vmes uprizorili več predstav o Berlusconijevem razvratu, ki ga je Cerkev sicer grajala, vendar na koncu poplačala s podporo Vitezu pred glasovanji o zaupnici. Podobno hajko so imeli tudi o Finijevih goljufijah in lažeh, le da Finija ljudstvo ni občudovalo kot sposobnega, občudovanja vrednega ženskarja.

Glavna akterja sta zelo dejavno sodelovala v kampanjah drug proti drugemu, vodila sta kolo vsak svojih privržencev. Fini je kampanjo ta teden sklenil z obtožbo, da hoče Berlusconi ostati v vladni palači, čeprav mu ni do vladanja, kajti samo tako se lahko reši sodnih procesov, ki bi ga pripeljali za rešetke.

Vse se je pomirilo, ko je Berlusconi, ki ve, da gre zdaj zares, nastopil v parlamentu pred glasovanjem. Kar naenkrat ni več zmerjal, vabil je k sebi vse, ki niso na levici. Tako imenovanim zmernih silam je ponudil pakt, ki bi mu pomagal izpeljati mandat, vladanje do leta 2013. Ponudil je trdno in široko zastavljeno vlado, posvaril je, da bi politična kriza potisnila Italijo v hudo stisko, prizadet bi bil ugled države, stran bi bilo vrženo, kar je sedanja vladna ekipa storila z veliko napora.

Demokrščanski voditelj Pierferdinando Casini, na katerega je bilo naslovljeno vabilo, je pred kamerami zavrnil vsakršno kupčkanje, kot dokaz dobre volje je zahteval, naj Berlusconi odstopi pred glasovanjem.

Usodni glas ali dva?

Kakšen bo izid glasovanja, če bo do izrekanja sploh prišlo, ni jasno. Razlika je lahko en sam glas, kvečjemu dva, pravijo. Za toliko je izgubil Romano Prodi, ko je prvič padel leta 1998. Če mu zmanjka en sam glas, Berlusconi pade, o prihodnjih potezah pa odloča predsednik republike. Z enim samim glasom večine Berlusconi lahko obstane, ne more pa vladati.

Zvesti in zahtevni zaveznik Umberto Bossi mu je že povedal, da bi to pomenilo volitve. Severna liga bi v tem primeru lahko unovčila zanjo ugoden veter na severu države, kjer je izrinila Berlusconija in Finija, predvsem pa levico in levo sredino, ki sta nekoč pomenili močno silo med delavci, zdaj pa nad vsem razočarano delavstvo bolj zaupa Bossiju in njegovim kričačem.
Kako se bo končalo današnje glasovanje, je odvisno tudi od tega, koliko poslancev je zadnje dni prestopilo iz sredine ali levice na desno stran, k vedno vabljivemu Berlusconiju. Trije poslanci iz opozicijskih vrst že razlagajo volivcem, da je Silvio vreden podpore, sicer bo kriza. Nenadoma se je pojavila Liberalna stranka, ki je prej ni bilo, čeprav je imela enega poslanca v parlamentu.