Skrite fotografije ameriških zlorab

New York – Senatno poročilo o mučenju ujetnikov je razburilo ZDA, toda le manjši del javnosti obsoja tovrstno početje. Večina Američanov meni, da je (bila) to nujna cena za varnost. Javno mnenje se bo morda preobrnilo, če bo zvezno sodišče v New Yorku Beli hiši ukazalo objavo množice fotografij­ o zlorabljanju ujetnikov v Iraku in Afganistanu.

Ameriška vlada zadržuje na stotine fotografij, ki dokazujejo surovo ravnanje z ujetniki. Na nekaterih vojaki razkazujejo trupla kot trofeje, na drugih živim zapornikom tiščijo orožje v glavo, ali pa se delajo, da jih posiljujejo, trdita Noah Shachtman in Tim Mak iz spletnega časnika The Daily Beast. Gre za del obsežne zbirke, ki so jo zbrali med preiskavo 203 primerov zlorab v Iraku in Afganistanu. Predsednik Barack Obama je leta 2009 razmišljal o objavi 21 fotografij, toda na zahtevo vojaških poveljnikov v Iraku je objavo zadnji hip preklical, saj so se bali, da bi povzročila val napadov na ameriške enote.

Od takrat Bela hiša s pomočjo kongresa zadržuje objavo fotografij, o njihovi usodi pa bo odločilo zvezno sodišče v New Yorku. Vlada mora do petka predložiti dokaze, zakaj bi morala vsaka posamezna fotografija ostati skrita javnosti.

Pritisk na vlado

Veliko spornih fotografij je bilo posnetih v razvpitem iraškem zaporu Abu Graib, njihovo razkritje pred slabim desetletjem pa je močno omajalo zaupanje v ameriško vojsko. Oblasti so takrat poskušale prikazati zlorabe kot osamljen primer. Toda med neobjavljenimi fotografijami so številne posnete na različnih območjih Iraka in Afganistana, kar dokazuje, da je bilo surovo ravnanje z ujetniki veliko bolj razširjeno.

Beli hiši je pri prikrivanju posnetkov pomagal kongres, ki je leta 2009 sprejel zakon o varovanju dokumentov o nacionalni varnosti. Ta obrambnemu ministru daje pooblastila, da za tri leta prepove objavo dokumentov, ki bi »lahko ogrozili življenja Američanov«. Obrambni minister Leon Panetta je leta 2012 obnovil prepoved za sporne fotografije, kar je opravil s kratko izjavo za ves sklop.

To je zmotilo Ameriško združenje za državljanske svoboščine (ACLU), ki že od leta 2004 poskuša s tožbami doseči objavo spornih dokumentov. »Ne omalovažujemo dejstva, da bi se lahko nekateri slabo odzvali na objavo. Toda javnost ima pravico izvedeti, kaj se je dogajalo v vojaških zaporih, tako kot ima pravico izvedeti, kaj se je dogajalo v skrivnih zaporih Cie,« je zatrdil odvetnik Jameel Jaffer, ki v imenu ACLU vodi pravni boj z ­državo.

S trditvijo, da obrambni minister ne more le s kratko izjavo podaljšati prepovedi objave, se strinja tudi new­yorški sodnik ­Alvin ­Hellerstein. Vladi je ukazal, da mora do petka predložiti dokaze, da je Panetta pred dvema letoma za vsako fotografijo ocenil, da bi z njeno objavo ogrozili varnost ­države.

»Verjamemo, da vlada ni izpolnila zakonskih zahtev, zato po zakonu o dostopu do informacij lahko zahtevamo objavo fotografij,« je zatrdil Jaffer. Po njegovih besedah je trditev vlade, da je treba prikrivati podatke o napakah države, če bi to lahko »nekoga nekje na svetu vznemirilo«, recept za »prikrivanje številnih podatkov, ki so kritični do naše demokracije«.

Kult strahu

Američani so po prvih javnomnenjskih raziskavah presenetljivo razumevajoče sprejeli senatno poročilo o mučenju ujetnikov, ki ga je po naročilu političnega vrha opravljala Cia. Po raziskavi organizacije Pew Research kar 51 odstotkov ljudi meni, da so bile uporabljene metode »upravičene«. Nasprotuje jim skoraj osupljivo skromnih 29 odstotkov. Javnost je še bolj odločena pri vprašanju, ali so agentje z mučenjem pridobili koristne podatke. 56 odstotkov jih meni, da je bilo koristno, samo 28 odstotkov jih verjame senatnemu poročilu, da »stopnjevane tehnike zasliševanja« niso prinesle uporabnih informacij.

Razprava se je sprevrgla v politično obračunavanje, vrhunec je v nedeljo dosegel nekdanji podpredsednik Dick Cheney, ki je mučenje in zlorabljanje ujetnikov označil za upravičene metode za preprečitev novih napadov. Ni se vznemiril niti ob dejstvu, da je Gul Rahman, ki je priklenjen na tla umrl zaradi podhladitve, sodil med četrtino ujetnikov, ki so se znašli v rokah Cie po pomoti in so bili nedolžni. »Težave imam s tistimi, ki smo jih izpustili in so se vrnili na bojišča, ne z maloštevilnimi nedolžnimi,« je dejal.

»Strinjam se s Cheneyjem, da za ZDA veljajo drugačna merila kot za druge. Po moje morajo biti precej višja, Cheney bi jih znatno znižal,« je ugotovil Marc Ambinder, urednik tednika The Week. Po njegovih besedah je Cheney poosebitev kulta strahu, političnega konstrukta, ki je državi po 11. septembru dal licenco za zatiranje drugače mislečih v imenu varnosti države. »Ta kult duši, kleveta in za vedno zaznamuje moralne in politične temelje, o katerih trdi, da jih ščiti,« je opozoril Ambinder.

Američani so se v času strahu, vojne in stresa vedno zatekali k spornim metodam, je v mesečniku The Atlantic zapisal Peter Beinart. V 19. stoletju je suženjstvo temeljilo na mučenju, med špansko-ameriško vojno so z »vodnim deskanjem« mučili Filipince, v ­Vietnamu so nekatere komunistične ujetnike zasliševali z elektrošoki na genitalijah. »Američani so mučili skozi vso zgodovino. In vedno so nekateri od njih to upravičevali kot varovanje države pred okrutnim sovražnikom,« je zatrdil Beinart.

Težava je, da nekdanji podpredsednik Cheney ni upokojeni­ politik, ki ščiti svojo politično zapuščino in nima več vpliva na washingtonskih hodnikih moči. Večina sodobnih republikancev se ne samo strinja s Cheneyjem, kot opozarja liberalni avtor Steve Benen, pač pa ga »oblikovalci politike republikanske stranke vabijo na Kapitolski grič, da bi jim pomagal oblikovati vodila pri vprašanjih državne varnosti za njihove ­kongresnike«.