Skupni imenovalec v kitajsko-japonskem rivalstvu

Priljubljenost premiera Šinza Abeja se je po krizi s talci, v kateri so pripadniki Islamske države ubili dva Japonca, s 53 povečala na blizu 60 odstotkov, in prav zato je njegova vlada odvzela potni list novinarju, ki je nameraval odpotovati v Sirijo.

Japonsko zunanje ministrstvo se ni do zdaj še nikoli odločilo za takšen ukrep. Prejšnjo soboto zvečer so funkcionarji ministrstva v spremstvu policistov potrkali na vrata Juičija Sugimota, samostojnega fotoreporterja iz Niigate, in mu zagrozili, da ga bodo aretirali, če jim takoj ne izroči potnega lista. Sugimoto je nameraval ta teden odpotovati v Turčijo in od tam v Sirijo. A mu tokrat ni prav nič pomagalo sklicevanje na z ustavo zajamčene pravice do svobode gibanja. Funkcionarji so mu pojasnili, da je njihova obveznost, da vsakega državljana zaščitijo pred nevarnostjo, dolžnost vseh Japoncev pa je, da spoštujejo nova navodila o tem, kako se je treba izven države izogibati tveganju. V Tokiu si, na kratko povedano, ne želijo še ene krize.

Jedrsko vprašanje kot tarča

A to še ne pomeni, da se Abe odreka večji japonski prisotnosti na Bližnjem vzhodu. Pravzaprav je ravno obratno, saj njegovo strategijo pogojuje energetska nuja. In ker je ob obletnici katastrofalnega potresa in cunamija, ki sta 11. marca 2011 poškodovala jedrsko elektrarno Fukušima, vprašanje vrnitve k jedrski energiji še toliko bolj občutljivo, se bo nafta znova pojavila kot pomemben zunanjepolitični dejavnik.

Po krizi v Fukušimi so ugasnili vseh 50 reaktorjev in opravili stroga varnostna preverjanja, velik del japonske javnosti pa zahteva, da ostanejo ti reaktorji tudi v prihodnje uspavani. Poleg tega bo Japonska letos zaznamovala še sedemdeseto obletnico jedrskih napadov na Hirošimo in Nagasaki, tako da je bilo takrat, ko je vlada napovedala, da bo junija pognala dva reaktorja, jedrsko vprašanje tarča pritiskov z obeh strani. Abe je lahko popolnoma prepričan, da bi vrnitev k jedrskim elektrarnam vsaj za nekaj odstotkov zmanjšala njegovo priljubljenost.

Čeprav je Japonska druga največja uvoznica fosilnega goriva in čeprav 83 odstotkov nafte dobiva z Bližnjega vzhoda, pa energija ni edini in morda tudi ne ključni razlog za Abejevo vse očitnejše politično delovanje na tem območju. Sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne, kot to rad pove premier, ki se izogiba besedi »poraz«, je Japonska na poti, da postane ena največjih sil sveta. Če ji je v povojnem obdobju uspelo ta status doseči na gospodarskem področju, zagotovo ni nikakršnih razlogov, da ga ne bi dosegla tudi na političnem področju.

Obljubljanje velikega mednarodnega ugleda je seveda neposredno povezano z vrsto neuspešnih poskusov vojaškega in političnega delovanja Tokia v odpravljanju svetovnih kriz. »Samoobrambne sile«, kot se imenujejo japonske vojaške enote, specializirane za gradnjo in obnovo, so nekaj let delovale v Iraku, vendar pa je njihova prisotnost na območjih, ki so jih prej zbombardirali ameriški zavezniki, izzvala tolikšen odpor domače javnosti, da jih je moral takratni premier Džuničiro Koizumi poklicati nazaj na Japonsko.

Še eno ponižanje

Poskus Japonske, da bi se vključila v pogajanja o izraelsko-palestinskem sporu in iranskem jedrskem programu, so ustavili njeni najbližji zavezniki. Američanom poleg tega ni ugajalo japonsko tehnološko povezovanje z Izraelom, še toliko manj pa energetska povezava med Tokiom in Teheranom, ki je začenjala preraščati tudi v politično razumevanje. »Dialog med civilizacijama«, kot je to poimenoval bivši iranski predsednik Katami, je bil prekinjen pod pritiski Washingtona (nato pa še z izvolitvijo radikalnejšega Mahmuda Ahmadinedžada za iranskega predsednika), po vsem tem pa je Japonska doživela še eno ponižanje na zunanjepolitičnem prizorišču, ko se je morala odreči aktivni vlogi vlagateljice v bližnjevzhodni regiji s strateško težo, ki presega vrednost nafte.

Abe želi zdaj vse to svojemu narodu nadomestiti z novo politiko do Bližnjega vzhoda, ki jo je poimenoval »proaktivni pacifizem«.

Kot to ugotavlja Kai Schulze z Židovske univerze v Jeruzalemu, je glavni cilj japonskega premiera, da poišče oporišča, ki bodo Japonski pomagala, da pri svojem političnem delovanju ne bo več v tolikšni meri odvisna od ameriških odobritev. Eno teh oporišč je Jordanija, s katero se je Japonska dodatno zbližala, potem ko so pripadniki Islamske države usmrtili japonskega novinarja in zažgali jordanskega pilota. Drugo oporišče je znova Izrael, s katerim je Abe okrepil odnose, ne da bi se hkrati odrekel gospodarski pomoči Palestincem. Tretje oporišče bi morda lahko postal Vladimir Putin, s katerim namerava japonski premier končno odpraviti problem Severnega teritorija, kot ga imenujejo Japonci, oziroma Južnih Kurilov, kot jih imenujejo Rusi, čeprav je moralo vodstvo v Tokiu, in to znova pod pritiskom ZDA, zaradi razmer v Ukrajini uvesti sankcije proti Moskvi.

Proaktivni pacifizem

V kolikšni meri bo Japonski uspelo razviti strategijo »proaktivnega pacifizma«, pa bo odvisno od tega, ali bo Abe dovolj spreten, da bo našel pot med Američani na eni strani in Kitajci na drugi strani. Tako največji japonski zavezniki kot najhujši japonski tekmeci imajo najraje, kadar ima dežela vzhajajočega sonca sklonjeno glavo.

Ko je predsednik Barack Obama ta teden povabilo za obisk v Beli hiši poslal tako Abeju kot tudi kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu, je bilo jasno, da bo on vse do konca svojega mandata ostal na tisti liniji, po kateri je hodil vse do zdaj, pri čemer je ves čas spretno ohranjal ravnovesje med azijskimi antitezami v prid ameriškemu obračanju proti azijsko-pacifiški regiji. Xi je že sprejel povabilo in v Pekingu so se začele resne priprave na septembrsko vrhunsko srečanje. Tudi Abe bo nekoliko pozneje v tem letu odpotoval v Washington. In edina stvar, ki jima bo v Obamovi Ovalni pisarni skupna, bo prizadevanje, da bi z Obamo vzpostavila čim bolj prisrčne odnose, in to samo zato, da bi Ameriko potisnila daleč stran od svojih strateških načrtov za prihodnost.