»Slavimo pogum te novinarke ...«

So bolgarsko televizijsko poročevalko Viktorio Marinovo ubili, ker je obveščala o prevari z evropskimi skladi?
Fotografija: V svoji zadnji oddaji Detektor na televiziji TVN je novinarka razkrila korupcijsko shemo v Bolgariji, v kateri je izginilo več sto milijonov evrov evropskih sredstev. FOTO: Facebook
Odpri galerijo
V svoji zadnji oddaji Detektor na televiziji TVN je novinarka razkrila korupcijsko shemo v Bolgariji, v kateri je izginilo več sto milijonov evrov evropskih sredstev. FOTO: Facebook

Posilstvo in umor 30-letne bolgarske televizijske poročevalke Viktorije Marinove sta povzročila burne odzive doma in po svetu. Toda borci za medijsko svobodo opozarjajo tudi na nevaren trend, saj je bila to že tretja »likvidacija« novinarja v Evropski uniji v manj kot enem letu, kar dva umorjena pa sta obveščala o tem, kako se kriminalne združbe okoriščajo z evropskimi sredstvi.

»Šokiran sem zaradi grozljivega umora Viktorije Marinove. Še en pogumen novinar je padel v boju za resnico in proti korupciji,« je na twitterju zapisal podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans.



Bolgarske oblasti je pozval, naj takoj najdejo storilce in jih postavijo pred sodišče. Bolgarski premier Bojko Borisov je izjavil, da so na kraj zločina, mesto Ruse na severovzhodu države, poslali najboljše kriminaliste. V Sofiji so poudarili, da nimajo dokazov, da so Marinovo umorili zaradi njene profesionalne dejavnosti. Njeni kolegi menijo drugače. »Umor se je zgodil le nekaj dni po njeni objavi občutljivega poročila,« je povedal soustanovitelj preiskovalnega spletišča Bivol Atanas Čobanov.


Korupcijska shema


V svoji zadnji oddaji Detektor na televiziji TVN je novinarka objavila prispevek o tem, kako je spletišče Bivol razkrilo korupcijsko shemo v Bolgariji, v kateri je izginilo več sto milijonov evrov evropskih sredstev.



»Slavimo pogum te novinarke, edine, ki je bila dovolj hrabra, da je o tej prevari z evropskimi skladi poročala na televiziji,« je dodal Čobanov.

Mednarodna organizacija Poročevalci brez meja (RSF) je v letošnjem prikazu medijske svobode po svetu uvrstila Bolgarijo na 111. mesto na seznamu 180 držav oziroma na rep članic Evropske unije in nižje od Črne gore, Srbije, Kosova in Ukrajine. Kljub temu so v tej organizaciji s sedežem v Parizu še letos poleti pohvalili tamkajšnje novinarje. »Zveni kot paradoks, toda država, ki je po spoštovanju medijske svobode najslabša v EU, je, tehnično rečeno, tudi dobro mesto za preiskovalno novinarstvo,« so julija zapisali v RSF. Po njihovih besedah v Bolgariji motivirani novinar enostavno odkrije, razišče in zbere dokaze o korupciji in zlorabi oblasti, »a ko to razkrije javnosti, se mu lahko zgodi, da zadene ob steno molka, se sreča s predstavniki oblasti, ki imajo 'široko zaprte oči', ali še huje: zasledujejo ga, zastrašujejo, poskušajo osebno diskreditirati in ga označijo za državnega sovražnika«. Sobotni grozljivi dogodek je pokazal, da so v Bolgariji pripravljeni iti precej dlje, da bi ustavili neprijetne medijske »vohljače«.

Zločin se je zgodil le nekaj dni po tem, ko je kar šest mednarodnih organizacij napisalo odprto pismo bolgarskemu premieru Bojku Borisovu, naj zagotovi fizično varnost preiskovalnih novinarjev v njegovi državi. Evropski center za novinarsko in medijsko svobodo (ECPMF), Index on Censorship, Mednarodni novinarski inštitut (Ipi), OBC Transeuropa, Ossigeno per l'informazione in Organizacija za medije v jugovzhodni Evropi (Seemo) so se odzvali na aretacijo poročevalca spletišča Bivol in njegovega kolega iz Romunije. Na tem spletišču je bila pred mesecem objavljena ubijalska zgodba o korupcijskih shemah, v katerih je mreža svetovalnih podjetij, tesno povezanih z velikimi gradbeniškimi družbami, oprala več sto milijonov evrov iz evropskih skladov. Zgodbo so pospremili tudi s kopijami prirejenih računovodskih izpiskov. Ko so nekaj dni pozneje v redakciji izvedeli, da v mestu Radomir na zahodu države uničujejo tovrstne dokaze, so najprej obvestili policijo. Ker se ta ni odzvala, se je tja odpravil Bivolov poročevalec z romunskim kolegom. Lastnoročno sta reševala iz goreče grmade dokazno gradivo, dokler ni prišla policija, jima nadela lisice in ju za več ur priprla. Čeprav so jima pobrali mobilne telefone, jima je uspelo pred policisti skriti več fotografij ožganih dokumentov.



Prav o njunih prigodah je v svojem zadnjem prispevku poročala umorjena televizijska novinarka.


Tarče poročanja


»V enem letu so v EU ubili tri novinarje, od katerih sta dva poročala o tem, kako kriminalne združbe kradejo sredstva iz evropskih skladov,« so se na spletišču Bivol odzvali na umor njihove kolegice. Tudi v mednarodnih organizacijah, ki se borijo za pravice novinarjev in svobodo obveščanja, so posvarili, da se nasilno obračunavanje z neprijetnimi razkrivalci resnice, ki je bilo doslej običajna praksa v državah v razvoju, seli tudi v Unijo. Toda bojijo se, da bi v evropski družini lahko bila običajna praksa tudi pomanjkanje interesa oblasti, da bi našla naročnike umorov novinarjev.

Na Malti, kjer je lani podstavljena bomba ubila 53-letno novinarko Daphne Caruana Galizia, ki je razkrivala vpletenost tamkajšnjih oblastnikov v škandal s panamskimi dokumenti, so doslej našli le domnevne storilce, ne pa tudi tistega, ki je naročil umor. Včeraj je ECPMF pozval malteško vlado, naj ustanovi neodvisno javno preiskovalno komisijo, v kateri bodo tudi ugledni tuji pravni strokovnjaki, ki naj ugotovi, ali so za novinarkino smrt krivi tudi predstavniki države.

Na Slovaškem, kjer so februarja umorili novinarja Jána Kuciaka in njegovo zaročenko Martino Kušnírovo, je trajalo sedem mesecev, da so prijeli prve štiri osumljence. Tam so najprej iskali morilce med pripadniki ene izmed najbolj razvpitih italijanskih združb organiziranega kriminala 'ndràngheta, ki je na Slovaškem prala evropska sredstva, kar je Kuciak hotel razkriti. Zdaj nekatere informacije z zaslišanj, ki so pricurljale v medije, namigujejo, da je umor nemara naročil kar z oblastmi dobro povezan domači poslovnež Marián Kočner, ki je bil prav tako tarča Kuciakovega poročanja.

Komentarji: