Žižek: Kot je Kristusova smrt opravičevala preganjanje, tako Kirkova smrt Trumpa

Za slovenskega filozofa Slavoja Žižka je na videz protislovna izjava, ki jo je Donald Trump podal prejšnjo nedeljo v Arizoni, ključen trenutek – simptom, ki v zgoščeni obliki ujame duha današnjega časa.

Kirka je, kot je poročal CNN, najprej poveličal v skoraj svetniški lik, »misijonarja z žlahtnim duhom in velikim, velikim namenom«, ki svojim nasprotnikom ni želel hudega. Nato pa je z zanj značilno neposrednostjo dodal: »Tu se s Charliejem nisem strinjal. Jaz sovražim svoje nasprotnike. In ne želim jim najboljšega«.

Slovenski filozof v svojem eseju pojasni, zakaj to po njegovem mnenju ni zgolj še en nepremišljen spodrsljaj ameriškega predsednika, temveč ključni trenutek razkritja – simptom, ki razgalja temeljno delovanje sodobne desničarske populistične ideologije.

Ne gre za protislovje, ki bi ga bilo treba skriti, temveč za skrbno zgrajeno in nujno soodvisnost: brutalna politična moč za svoje delovanje potrebuje figuro absolutne, nedolžne dobrote, ki ji služi kot moralni alibi.

FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

Žižek skozi to analizo ne preiskuje zgolj Trumpa, ampak uporabi ta dogodek kot izhodišče za potovanje skozi zgodovino filozofije – od Platona do Hegla in Walterja Benjamina – da bi diagnosticiral širši in globlji premik v globalni politiki: padec mask in vrnitev k politiki, kjer moč ne potrebuje več opravičila.

Strukturna nujnost brutalnosti

V svojem članku Žižek trdi, da je to navidezno protislovje »ključna značilnost Trumpovega univerzuma«.

Zapiše, da Trump sam ne more biti »žlahtni duh«, saj sovraži svoje nasprotnike in jih ima za »smeti, ki jih je treba uničiti«.

Ravno zato, »da bi nekako upravičil svoje brutalno sovraštvo«, po Žižkovem mnenju potrebuje figuro, kot je Kirk, »dobrega človeka, ki želi najboljše celo svojim sovražnikom«.

Ta mehanizem primerja s krščanstvom, kjer »dobri Kristus, čigar smrt opravičuje brutalno preganjanje antikristjanov«, služi podobni funkciji.

Žižek poudarja, da je »povzdigovanje [Kirka] v figuro mučeništva skoraj božanskih razsežnosti le druga plat brutalnosti trumpističnega etosa«.

To novo logiko loči od starejše, hinavske logike kolonializma, ki je trdila, da napada državo, da bi pomagala žrtvam njenega režima.

Donald Trump je na žalni slovesnosti izrekel besede, ki so ujele duha časa, meni slovenski filozof. FOTO: Win McNamee/AFP

Žižek v eseju zapiše: »Pri Trumpu in Izraelu so maske padle; sovražnika je treba preprosto uničiti, in spet, za to je potrebna figura, kot je Kirk.«

Tu ne gre več za klasično politično hinavščino, kjer voditelj na skrivaj počne eno, javno pa govori drugo. Analiza razkriva globlji, skoraj psihološki mehanizem delovanja ideologije.

Ko je postal grožnja sistemu, ki ga je ustvaril, je moral umreti

Trumpova odkrita surovost in Kirkova idealizirana nedolžnost nista v nasprotju; sta dva dela istega sistema, ki se medsebojno potrebujeta in krepita. To je mogoče razumeti skozi koncept projekcije: Trump vse »dobre« lastnosti – odpuščanje, ljubezen do sovražnikov, žlahtnost – prenese na zunanjo figuro mučenika Kirka.

S tem, ko svojo »dobro plat« oddvoji in jo postavi na piedestal, samemu sebi in svojim privržencem omogoči, da brez občutka krivde sprejmejo svojo »slabo plat« – sovraštvo, maščevalnost in željo po uničenju.

Privrženec se tako lahko hkrati identificira z nedolžno žrtvijo (Kirk) in z močnim voditeljem (Trump), ki bo to žrtev maščeval.Ta dvojnost ustvarja izjemno močno čustveno vez in občutek moralne upravičenosti za dejanja, ki bi bila sicer nesprejemljiva.

Brutalna politična moč za svoje delovanje potrebuje figuro absolutne, nedolžne dobrote. FOTO: Carlos Barria/Reuters

Razlika, ki jo poudarja analiza med starim in novim modelom, je ključna. Stari kolonializem je moral svoja dejanja vsaj retorično zaviti v skrb za drugega (»breme belega človeka«).

Nova brutalnost te potrebe nima več. Ne trdi, da uničuje sovražnika za njegovo dobro; uničuje ga, ker je sovražnik.

To je prehod iz politike pretveze v politiko odkritosti, kjer pa odkritost ne pomeni nujno resnice, temveč zgolj nesramežljivo priznanje lastne surovosti.

Ta dinamika omogoča privržencem, da se počutijo hkrati moralno superiorne (ker častijo nedolžno žrtev) in močne (ker podpirajo voditelja, ki se ne boji umazati rok).

To je psihološko izjemno zadovoljujoča pozicija, ki pojasni marsikaj o strastni predanosti, ki jo takšni voditelji vzbujajo.

Skrb vzbujajoča radikalizacija spletnih skupnosti

Politika kot zavrnitev poslušanja

Da bi pojasnil filozofske temelje te drže, se Žižek v eseju obrne na sam začetek Platonove Države.

Navaja dialog, kjer Sokrat predlaga, da bi Polemarha in njegovo druščino prepričal, naj ga spustijo, na kar mu Polemarh odvrne: »Pa naju mar lahko prepričata, če vaju nočeva poslušati?«

Žižek sega k Platonu, da pojasni Trumpa: »Kaj, če te nočemo poslušati?« FOTO: Yannis Behrakis/Reuters 

Žižek to označi za držo »preprostega neposlušanja nasprotnika (če si močnejši od njega)«, ki jo danes »vedno znova srečujemo v veliki politiki – in celo v filozofiji«.

To držo prepozna v odzivih na podnebno krizo, kjer se argumenti zavračajo kot kampanja, »motivirana s temnimi razlogi«.Ta logika, kot trdi Žižek, je utemeljena v definiciji pravičnosti, ki jo poda sofist Trasimah: »razglašam, da pravičnost ni nič drugega kot korist močnejšega«.

Po Žižkovem mnenju je to »trumpistična politika v svoji najčistejši obliki«, kjer je pravičnost, ki jo vsiljuje šibkejšim, »samovoljna pravičnost močnejšega«.

Jedro naše civilizacije

Celoten zahodni projekt razsvetljenstva in demokracije temelji na sokratskem idealu, da je logos – razumen argument – najvišja avtoriteta, ki lahko razrešuje spore. Dialog je mehanizem, s katerim pridemo do resnice in konsenza.

Polemarhov odgovor pa razgali resnico, ki se skriva pod to predpostavko: dialog je mogoč le, če se vsi udeleženci vnaprej prostovoljno odločijo, da bodo sodelovali in poslušali.

Trumpova odkrita surovost in Kirkova idealizirana nedolžnost nista v nasprotju.  FOTO: Caitlin O'hara/Reuters

Če močnejša stran to zavrne, se celoten sistem sesuje. Kar ostane, ni več debata, ampak samo gola sila. To ni zgolj nestrinjanje ali drugačno mnenje; to je temeljna zavrnitev same igre demokracije.

Ko se politični nasprotnik ne trudi več ovreči tvojih argumentov, ampak preprosto reče »ne bom te poslušal«, to pomeni, da te ne priznava več kot legitimnega sogovornika. Ti zanj ne obstajaš več kot človek z razumom, ampak le kot ovira, ki jo je treba odstraniti.

Slavoj Žižek in Alenka Zupančič o resnični nevarnosti umetne inteligence

Trasimahova definicija pravičnosti gre še korak dlje: ne le da moč ignorira razum, temveč moč sam jezik razuma (»pravičnost«) uporabi kot orodje za utrjevanje svoje dominance. To je svet popolnega cinizma, kjer besede nimajo več stika z resnico, ampak služijo le kot orožje.

Posledice so vidne v razpadu javnega diskurza: politične debate postanejo zgolj performansi za lastne privržence, mediji so označeni za »sovražnike ljudstva«, znanost pa za še eno interesno skupino.

Heglova volja in Benjaminova etika brez posledic

V zadnjem delu članka Žižek poglobi filozofsko razlago. Omeni, da Hegel na začetku svoje Logike poudari, da je mišljenje utemeljeno na »(na koncu kontingentnem) dejanju volje, na odločitvi za mišljenje«.

Žižek s Heglom pojasnjuje, da so pri političnih pripadnikih dejstva nepomembna, ko je volja že odločena. FOTO: Wikimedia Commons

To pomeni, da lahko posameznik preprosto reče: »Nočem razmišljati o tem, kaj pomeni moja drža, preprosto sprejemam, da sem tak.«

Heglova ideja o »odločitvi za mišljenje« nam pomaga razumeti, da prepričanja pogosto ne temeljijo na racionalni analizi dokazov, ampak na predhodni, čustveni in voljni odločitvi, da bomo verjeli v določeno stvar. 

Ko je ta odločitev sprejeta, postane človekov um orodje za obrambo te odločitve, ne pa za iskanje resnice. Zato argumenti in dejstva, ki nasprotujejo tej temeljni veri, ne le da ne prepričajo, ampak so dojeti kot napad in le še okrepijo prvotno prepričanje.

Nato Žižek uvede misel Walterja Benjamina, ki zavrne Goethejevo vodilo, naj ima vse posledico. Citira Benjaminov »jedek komentar«: »Rodovitnost [imeti posledice] je znamenje zlih dejanj. Dejanja dobrih ljudi nimajo 'posledic'«.

Benjamin nas opozarja, da ko je edino merilo uspeh, postanejo sredstva nepomembna. Cilj jih opravičuje. FOTO: Press Release

Žižek to razloži tako, da se zlo pojavi takrat, ko obstaja »izključna osredotočenost na zunanji cilj (dober ali slab), ki ignorira 'notranost načina delovanja'«.

Benjamin nas opozarja na nevarnost te logike. Ko je edino merilo uspeh, postanejo sredstva nepomembna. Cilj opravičuje sredstva. Etika, ki jo predlaga, je etika dejanja samega. Dejanje solidarnosti, pomoči sočloveku ali govorjenja resnice ni dobro zato, ker bo nujno spremenilo svet na bolje, ampak ker je dobro samo po sebi, v trenutku, ko je storjeno.

Žižek: Nujna je revolucija, ta pa je mogoča le, ko upanja ni

Žižkov zadnji sklep je tako radikalen poziv k opustitvi preračunljive logike in k vrnitvi k etiki, kjer dejanja izvirajo iz notranjega prepričanja o tem, kaj je prav, ne pa iz kalkulacije, kaj se nam bo obrestovalo.

Svoj esej zaključi s tremi sklepi, med katerimi je najprovokativnejši tretji: »V resnično emancipirani družbi se ljudje ne ukvarjajo z dejanji, ki imajo dobre posledice – ukvarjajo se z dejanji, ki nimajo nobenih posledic.«

Dinamika omogoča privržencem, da se počutijo hkrati moralno superiorne in močne. FOTO: Ammar Awad/Reuters

To je poziv k ponovnemu odkritju vrednosti dejanj, ki morda ne bodo »učinkovita« v svetu moči, a ohranjajo našo človečnost.

Življenje po padcu mask

Žižkova analiza nas pusti z nelagodnim spoznanjem. Padec mask, konec politične hinavščine, ki ga uteleša Trump, ni nujno korak k bolj iskreni ali boljši družbi.

Lahko je korak v svet, kjer moč ne čuti več nobene potrebe, da bi se opravičevala z razumom, moralo ali skrbjo za drugega. Dovolj ji je, da je moč.

V takšnem svetu, kjer močnejši preprosto »noče poslušati«, postanejo temelji demokratičnega dialoga in racionalne razprave nevarno krhki. To vodi v politično nasilje, delegitimacijo institucij (volitev, sodišč, medijev) in splošen razpad družbenega zaupanja.

Po Žižkovem mnenju je definicija pravičnosti kot koristi močnejšega »trumpistična politika v svoji najčistejši obliki«. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Žižek ne ponuja lahkih odgovorov, temveč ostro in, po njegovo, nujno diagnozo časa, ki od nas zahteva, da ponovno premislimo same temelje našega političnega in etičnega delovanja.