Slovenija se v Bruslju noče odpovedati pravici veta

Evropska diplomacija razmišlja, kako preprečiti, da EU v veliki svetovni igri ne bi le sedela na klopi za gledalce.

Objavljeno
09. december 2019 18.26
Posodobljeno
09. december 2019 19.37
Novo vodstvo EU želi, da bi Evropa postala vplivnejši zunanjepolitični akter v svetu. Doseganje soglasja pa otežuje in podaljšuje sprejemanje odločitev. FOTO: REUTERS
BRUSELJ – Da bi morala EU odločneje uveljavljati svoje interese v svetu in narediti kaj več kot se zgolj odzivati na dogajanje, je že mantra. K temu napeljuje že vodilo Ursule von der Leyen, da je evropska komisija pod njenim vodstvom – geopolitična.

Prvo srečanje vodij diplomacije držav članic pod vodstvom novega visokega zunanjepolitičnega predstavnika Josepa Borrella je potekalo v znamenju razprav o večji evropski vlogi v svetu. Ta se začne že na Zahodnem Balkanu, kjer so čedalje bolj otipljivi interesi drugih igralcev, ki niso vedno skladni s cilji EU.

Velik izziv je Ukrajina in zlasti južno sosedstvo. Med vojno v Siriji, ki neposredno vpliva na varnostni položaj v EU, je Evropa v senci drugi akterjev. Več zanimanja za Afriko je nakazala odločitev Ursule von der Leyen, ki se je na prvi obisk zunaj EU odpravila v Etiopijo.
 

Igralec ali igrišče?


Borrell pričakuje strateški premislek o delovanju EU v svetu. Pozval je k temu, da bi morali v Uniji pogosteje uporabiti jezik moči. Cilj tega naj bi bil svet z več miru, blaginje in pravičnosti. Po Borrellovem mnenju je Evropa pred izbiro – bo igralec ali igrišče.

Med zunanjimi ministri ima zaveznike. »Pri svetovni politiki nočemo sedeti na klopi za gledalce,« je pojasnil nemški zunanji minister Heiko Maas. EU bi po njegovem mnenju morala uresničevati vlogo globalnega dejavnika moči.

Tudi avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg je prepričan, da bi Evropa iz globalnega plačnika (global payer) morala postati globalni igralec (global player). Instrumente, da bi postala tak igralec, ima na voljo, a morala bi jih uveljaviti.  
 

Konstruktivna vzdržanost ...


Ena od tem, povezanih z večjo učinkovitostjo zunanjepolitičnega odločanja, je zahtevano soglasje. Z odpravo tega bi preprečevali, da lahko ena članica z ozkimi lastnimi interesi blokira ali odlaša odločanje o najpomembnejših vprašanjih.
Borrell je že med zaslišanjem v evropskem parlamentu zagovarjal postopen premik k odločanju s kvalificirano večino.

 

Tudi nova predsednica evropske komisije pri tem sledi liniji Jean-Clauda Junckerja, ki se je zavzel za odpravo soglasja.

Predvsem male članice globoko dvomijo o tem. Tudi Slovenija zagovarja odločanje s soglasjem. »Odločanje mora temeljiti na soglasju,« je povedal zunanji minister Miro Cerar. Odprave soglasja po njegovih besedah ni nikjer podprla.

Spet o priznanju Palestine

Na pobudo luksemburškega zunanjega ministra Jeana Asselborna se vprašanje priznanja Palestine vrača na mizo EU. Razlog za razpravo je po Asselbornovih besedah naselitvena politika Izraela na zasedenih ozemljih. Kaj več bo znano januarja, ko bodo zunanji ministri opravili razpravo o Bližnjem vzhodu. Slovenija je po besedah Mira Cerarja pripravljena priznati Palestino v okviru skupine članic.


Je pa 22 članic Unije, tudi Slovenija, pripravilo poseben neuradni dokument (tako imenovani non paper), v katerem zagovarjajo več uporabe konstruktivne vzdržanosti. To pravilo omogoča, da se država vzdrži glasovanja, ne da bi ga blokirala. To se zgodi, denimo, kadar EU predlaga obsodbo nekega ravnanja nečlanice. Tako sklep ostane zavezujoč.

Skupina članic – med njimi Nemčija, ki zagovarja odločanje s kvalificirano večino – je predlagala tudi razmislek o alternativnih rešitvah za lažje sprejemanje odločitev, katerega cilj bi bila zaveza vseh članic, da bodo sprejele konstruktivno držo.