Slovenščine se učijo po vsem svetu

Pouk v 25 državah, študij na slovenskih lektoratih pa v 61 univerzah na vseh celinah, razen v Avstraliji.
 
Fotografija: Bližina obeh slovanskih jezikov, slovenskega in srbskega, je pri učenju hkrati prednost in past. FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
Bližina obeh slovanskih jezikov, slovenskega in srbskega, je pri učenju hkrati prednost in past. FOTO: Matej Družnik/Delo

Kar 597.500 Slovencev živi po oceni vlade zunaj Slovenije, in sicer v večjem številu v 38 državah, največ v Argentini, ZDA, Kanadi in Avstraliji, posamezniki pa takorekoč povsod. »V tujini občutimo dragocenost svojega maternega jezika precej globlje kot sredi Slovenije, kjer je govoriti slovensko samoumevno,« je povedala dr. Maja Đukanović, profesorica slovenščine na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu.

Slovenija omogoča učenje slovenskega jezika po vsem svetu, ne samo zaradi ohranjanja jezika in s tem nacionalne identitete na tujem živečih Slovencev in njihovih potomcev, ampak tudi zaradi stikov Slovenije s svetom. Tako imenovani dopolnilni pouk za Slovence in njihove potomce poteka v 19 evropskih in šestih čezmorskih državah. Letos je vanje vključenih okoli 2000 tečajnikov, od tega kar 500 v Srbiji. Za plačilo 14 napotenih in 22 honorarnih učiteljic in učiteljev, ki poučujejo v 90 krajih po Evropi, namenja denar ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Profesorica Maja Đukanović z lektorata na beograjski Filološki fakulteti. FOTO: Milena Zupanič
Profesorica Maja Đukanović z lektorata na beograjski Filološki fakulteti. FOTO: Milena Zupanič


Za seznanjanje s slovensko kulturo in jezikom pa so na kar 61 univerzah na vseh celinah, razen v Avstraliji, organizirani lektorati slovenščine. Tudi za lektorat je največ zanimanja v Srbiji: od okoli 2500 študentov po svetu jih kar 900 obiskuje najmanj enega od izbirnih predmetov na lektoratu na beograjski filološki fakulteti. Po besedah vodje programa Slovenščina na tujih univerzah dr. Mojce Nidorfer Šiškovič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani so lektorati kot nekakšna vrata Slovenije v svet, saj marsikateri študent pozneje poslovno ali kulturno sodeluje s Slovenijo.
 

Pol milijona razpetih usod


»Želim izpopolniti svoje znanje slovenskega jezika, saj sem ga že precej pozabila, čeprav je moj materni jezik, med učenjem pa se tudi spoznavamo in družimo,« je na tečaju slovenščine v Pančevu pri Beogradu povedala Kristina Weber s hrvaško-črnogorskimi in slovenskimi koreninami. Življenjska pot jo je razpela med Slovenijo in Črno goro, zdaj pa že deset let živi v Vojvodini, kjer se je poročila. Dopolnilni pouk slovenščine obiskuje poleg nje v Pančevu še 20 tečajnikov. Poučuje jih Milena Spremo, diplomirana filozofinja.

Tudi Milena Spremo je razpeta med Slovenijo, kjer se je rodila v mešanem srbsko-slovenskem zakonu, in Srbijo. Do svojega 28. leta je živela v Domžalah, nato se je s starši in bratom vrnila v očetov rojstni kraj Zrenjanin v Vojvodini in si tam ustvarila družino. Usod, kakršni sta Kristinina in Milenina, je nič koliko ali – natančneje – najbrž več kot pol milijona, kolikor je Slovencev in Slovenk, ki so iz različnih razlogov odšli v svet. V kar 25 državah je zanje in njihove potomce organiziran pouk slovenskega jezika. Poučuje jih 14 napotenih in 22 honorarnih učiteljev in učiteljic. Ena od njih je prav Milena Spremo, ki poučuje slovenski jezik v več krajih Vojvodine že devet let. Kdo pride na tečaj?

Skupina tečajnikov v Pančevu pri Beogradu z učiteljico Mileno Spremo. FOTO: Milena Zupanič
Skupina tečajnikov v Pančevu pri Beogradu z učiteljico Mileno Spremo. FOTO: Milena Zupanič


Želijo se naučiti maternega jezika in priti v Slovenijo


»Prihajajo mladi, ki imajo slovenske korenine, a ne znajo jezika, v Sloveniji pa si želijo študirati ali delati. Prihajajo tudi taki, ki se želijo le naučiti maternega jezika, ker bodo morda Slovenijo obiskali. Pridejo tudi taki, ki so se poročili s Slovencem ali Slovenko in se nameravajo preseliti. Pouk pa obiskujejo tudi starejši člani društev Slovencev, ki želijo jezik ohraniti in se med seboj družiti,« je povedala Milena Spremo.

Glede na to, da živi zunaj Slovenije skoraj 600.000 Slovencev in Slovenk, dopolnilnega pouka slovenskega jezika – presenetljivo – ne obiskuje veliko tečajnikov. V 90 krajih po 19 evropskih državah jih nanj prihaja okoli 2000, od tega kar 500 v Srbiji. Zakaj je tolikšen odziv prav v Srbiji?

Po besedah profesorice dr. Maje Đukanović z lektorata za slovenščino na Filološki fakulteti v Beogradu je vzrok občudovanje in spoštovanje Slovenije. Tudi ona je povedala, da bi marsikdo želel Slovenijo obiskati, tu delati ali se vanjo preseliti. Koliko časa potrebuje tuje govoreči, da se nauči slovensko, je po izkušnjah sogovornic zelo različno, odvisno od tega, koliko jezikov že zna, kako je motiviran in koliko časa nameni učenju. »Jezikoslovec, ki že zna več jezikov, se nauči hitreje,« je pojasnila Maja Đukanović, ki se srečuje predvsem s srbskimi študenti.

»Poučevala sem zdravnika, ki je prihajal na intenzivni individualni pouk dvakrat na teden, doma se je ves čas lahko pogovarjal s Slovenko, gledal je tudi slovensko televizijo. Po letu in pol je naredil izpit iz slovenščine v Sloveniji na višji ravni,« je povedala Milena Spremo.
 

Past »lažnih prijateljev«


Bližina obeh slovanskih jezikov – slovenskega in srbskega – je po besedah sogovornic hkrati prednost in past. Prednost je v tem, da se zaradi enake skladnje in podobnosti jezika naučimo prej, prej ga tudi razumemo. Past pa so »lažni prijatelji«, besede, ki so enake, a imajo različen pomen, je razložila prof. Đukanovićeva. Takšna je na primer beseda osrednji: v slovenščini pomeni glavni, središčni, v srbščini pa nekaj povprečnega, manj pomembnega. Govorcema se zdi, da se razumeta, a se v resnici ne.

Dopolnilni pouk slovenščine, ki ga obiskujejo Slovenci in njihovi potomci, organizira ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju s slovenskimi veleposlaništvi in društvi Slovencev po svetu. »Skrb za Slovence po svetu je ena prednostnih nalog vlade, v okviru katere ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport skrbi za ohranjanje slovenščine pri Slovencih in njihovih potomcih v tujini,« so zapisali na ministrstvu.
 

Pouk za ljudi slovenskih korenin


Pojasnili so, da je cilj dopolnilnega pouka ohranjanje in razvijanje slovenščine pri Slovencih po svetu, krepitev njihove slovenske identitete, pripadnosti slovenskemu narodu in stikov z matično domovino. Pouk je namenjen otrokom, starejšim od štirih let, mladostnikom in odraslim. Poteka od dve do štiri ure na teden v oddelku, v katerem je najmanj pet otrok oziroma najmanj sedem odraslih. Učni načrt zanj pripravi zavod za šolstvo, in sicer na različnih ravneh: začetni, nadaljevalni in izpopolnjevalni. V nekaterih državah je v skladu z njihovimi predpisi pouk priznan kot del šolskega sistema. Pouk je prostovoljen in za udeležence brezplačen. Poteka v prostorih šol ali slovenskih društev, v Parizu in Haagu pa v prostorih veleposlaništev, smo izvedeli na ministrstvu.

V Pančevu v Srbiji, kjer smo tečaj obiskali, ga imajo v osnovni šoli, ki je odstopila učilnico brezplačno. Pouk poteka enkrat na teden, posebej za otroke in posebej za odrasle. V Srbiji je novost letos tudi ta, da so začeli na dveh osnovnih šolah v Novem Sadu izvajati pouk slovenskega jezika kot izbirnega predmeta, kar omogoča in plačuje država Srbija po svojem zakonu o manjšinah. Slovenci imajo namreč v Srbiji – tako kot 33 drugih narodnostnih skupnosti – status manjšine.


Zamejci in Slovenci po svetu


Status manjšine imajo tudi zamejski Slovenci v Porabju na Madžarskem, v Avstriji in Italiji. Za financiranje pouka in drugih pravic ter potreb zamejcev je Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu lani namenil 6,3 milijona evrov. V zamejstvu se težko ohranja slovenski jezik. Ravno ta teden so v Szombathelyju na Madžarskem obravnavali njegovo uporabo in ugotovili, da hodi v dvojezične šole sto otrok, čeprav živi na Madžarskem po podatkih Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu okoli 5000 Slovencev in Slovenk. V Avstriji in Italiji so slovenske skupnosti mnogo večje; v Avstriji živi po oceni vlade od 25.000 do 40.000 Slovencev, v Italiji 80.000.

Po oceni vladnega urada, ki je pristojen za vzdrževanje stikov z zamejci in Slovenci po svetu, živi zunaj Slovenije okoli 597.500 Slovencev in Slovenk oziroma posameznikov slovenskega rodu. Največ jih je v ZDA, 200.000, v Nemčiji jih je 45.000, v Kanadi 40.000 in v Argentini 30.000, živijo pa tudi povsod drugod. Organizirani so v društva, a ni znano, koliko jih je.
 

Več kot 500 društev Slovencev


»Evidenco delujočih društev je nemogoče voditi, saj se nekatera starejša zapirajo, nastajajo pa nova, predvsem v državah z na novo izseljenimi Slovenci,« je povedal Emil Karajić iz kabineta vladnega urada. Takšno je na primer društvo v Singapurju, kjer je vse več slovenskih podjetnikov. Financiranje društev je zato projektno. Na zadnji razpis, ki še ni končan, se je prijavilo več kot 500 društev in posameznikov. Lani je vladni urad razdelil društvom po svetu in tistim, ki z njimi sodelujejo, 1,15 milijona evrov.

INFOGRAFIKA: Delo
INFOGRAFIKA: Delo


V času, ko se ponovno vse več Slovencev izseljuje, je skrb za Slovence po svetu še posebej pomembna.

»Nobeni državi na svetu ni vseeno za njene izseljence. Predvsem si država ne želi, da bi bila populacija izseljencev zanjo izgubljena, nasprotno, želi si, da bi izseljenci ostali z njo čim bolj povezani ter ji pomagali pri uresničevanju njenih gospodarskih, kulturnih, političnih in drugih interesov na tujem. Želi pa si tudi to, da bi ji posamezniki, ki so v tujini uspeli finančno in poslovno ali so si pridobili uporabna znanja ter izkušnje, pomagali v prizadevanju za materialno, socialno in duhovno blaginjo njenega prebivalstva. Pomagajo ji lahko iz tujine ali pa tako, da se vrnejo v domovino. Ne eno ne drugo ni mogoče brez ustreznih povezav oziroma stikov. Pomen stikov s Slovenci po svetu je zato za Slovenijo zelo velik,« je povedal Emil Karajić iz vladnega urada za Slovence po svetu.

Pri tem je ključna skrb za prizadevanje za ohranitev jezika znotraj izseljenske skupnosti. Slovenski jezik ni edino, je pa zagotovo glavno in temeljno identitetno sidro našega človeka, tako doma kakor na tujem. Na tujem si je za njegovo ohranitev treba nenehno zavestno in močno prizadevati. Ko in če slovenski izseljenec povsem in dokončno opusti svoj lastni jezik, to namreč pomeni, da je stopil na pot asimilacije, ki je, v večini primerov, pot brez vrnitve,« meni Karajić.


Iz sveta v Slovenijo


Pomemben način srečevanja s slovenskim jezikom in slovensko kulturo na tujem so tudi lektorati na tujih univerzah. Na kar 61 univerzah po svetu se izvaja program pod okriljem Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje v okviru Filozofske fakultete v Ljubljani. Vodja programa Slovenščina na tujih univerzah profesorica Mojca Nidorfer Šiškovič je povedala, da je na 28 univerzah, med njimi sta dve v Pekingu, slovenščina posebna študijska smer, drugod pa jo je mogoče izbrati kot izbirni predmet. Tako je na primer na Japonskem, v Tokiu. Zakaj pravzaprav v tako oddaljenih krajih sveta mlade zanima slovenski jezik?

»Jezikovni študij kot osnovna smer je povsod po svetu v upadanju. Pač pa se za jezik kot izbirni predmet zanimajo študenti drugih smeri. Znanje jezika imajo za dobrodošlo dodatno kompetenco. Nekdo, ki študira ekonomijo, se uči slovenščino, da bi prišel na izmenjavo​ Erazmus​, da bi nekoč v prihodnosti poslovno sodeloval s Slovenijo, ker ga zanima slovenska kultura, ali da bi postal prevajalec,« je povedala profesorica.
 

Po svetu 92 profesorjev slovenskega jezika


Filozofska fakulteta ima 32 redno zaposlenih lektorjev slovenščine in še deset honorarnih učiteljev, ki delajo po svetu, ter več kot 50 habilitiranih profesorjev slovenskega jezika, ki so zaposleni v okviru tujih univerz. Na teh univerzitetnih programih je približno petina študentov slovenskega rodu, 80 odstotkov pa pravih tujcev, ki se zanimajo za Slovenijo. »Poslanstvo programa je promocija slovenskega jezika, literature in kulture. Slovenija se tako odpira v svet,« je povedala profesorica Mojca Nidorfer Šiškovič.

Komentarji: