Slovenska tožba Hrvaške na spolzkih pravnih tleh
Predsednik sodišča EU Lenaerts kot alternativo tožbi omenja obravnavo zadeve na podlagi sporazuma med državama po avstrijsko-nemškem zgledu.
Odpri galerijo
Slovenska vlada se je 16. marca odločila za sprožitev 259. člena pogodbe od delovanju EU. FOTO: Matej Družnik/Delo
Bruselj – Predsednik sodišča EU Koen Lenaerts je v zvezi z obravnavo slovensko-hrvaške arbitraže nakazal, da bi se Ljubljana in Zagreb lahko lotila primera po drugačni pravni poti kot po postopku, ki ga je 16. marca sprožila slovenska vlada.
Na predstavitvi letnega poročila o delu sodišča je pojasnil, da ima dvome, ali je 259. člen pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki ga je sprožila Slovenija, res pravi člen, ki bi ga uporabili glede arbitražne razsodbe.
»Dvesto devetinpetdeseti člen ponuja članicam možnost, da postavijo drugo članico pred sodišče za kršitev prava EU. Potrebuješ načelo ali pravilo evropskih pogodb, listine o temeljnih pravicah, uredb ali direktiv, normo prava EU, ki je obvezujoča za države članice in je bila po oceni države tožnice kršena,« je odgovarjal na časnikarsko vprašanje o postopku.
Po Lenaertsovem mnenju bi utegnil biti ustrezen 273. člen PDEU, po katerem je sodišče pristojno v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet pogodb, če je bil spor predložen sodišču skladno s sporazumom med strankami. Lenaerts je povedal, da »273. člen ponuja možnost članicam, da predložijo sodišču EU spore med njimi o zadevi, ki ni strogo gledano pravo EU, a je relevantna za lojalnost med članicami in EU«.
Lenaerts pravi, da tehnično ne pozna slovensko-hrvaškega primera. »Če ena od članic lahko pokaže določilo prava EU, ki je domnevno kršeno na katerem koli področju – tega ne vidim, a ugotavljanje tega ni moja naloga –, je primer za 259. člen,« je dejal predsednik sodišč EU.
Od začetka evropske integracije so 259. člen le nekajkrat uporabili. Po neuradnih podatkih jih je bilo doslej odločeno v le šestih. Poleg tega je v postopku še avstrijska tožba zaradi cestnin na nemških avtocestah. Izjemno redka uporaba tega člena, v katerem v prvi fazi sodeluje evropska komisija, nakazuje, da politično gledano ne velja za želeno, da se članice medsebojno tožijo. Evropska komisija še vedno ponuja posredovanje. Bruselj bi še pozneje lahko sodeloval v postopku pred sodiščem, denimo v vlogi prijatelja sodišča (amicus curiae).
Če primer pride na sodišče, po 259. ali 273. členu, se na koncu mora izreči, je še pojasnil Lenaerts.
Predsednik sodišča je omenil odločitev o sporu Avstrije in Nemčije iz lanskega leta, ki ni neposredno zadeval prava EU, a sta ga strani predložila sodišču v skladu s 273. členom. Šlo je za razlago dvostranskega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na področju davkov od dohodkov in premoženja glede plačila obresti.
»To je čudovit primer,« je dejal Lenaerts. Takšni sporazumi niso del prava EU in sodišče ni pristojno za njihovo razlago in izvajanje »razen če se članici strinjata, da predložita spor med njima o dvostranskem sporazumu v presojo, ki je zavezujoča«.
To je bil prvi takšen primer, Avstrija je zmagala. »Nismo uporabili prava Unije, ampak mednarodno javno pravo (sporazum) in vse drugo. Spor smo sprejeli v jurisdikcijo, ker vključuje investitorje iz ene države članice v drugi članici in je bil zadostno povezan z objektom prava EU.«
Čeprav primer ni zadeval prava EU, temveč mednarodno javno pravo, so ga obravnavali. Pristojnost sodišča je bila med drugim utemeljena obstojem objektivne povezave s predmetom pogodb, vplivom dvojnega obdavčenja na notranjem trgu EU.
Slovenska vlada se je 16. marca odločila za sprožitev 259. člena pogodbe od delovanju EU. Skladno z njim evropska komisija v treh mesecih poda obrazloženo mnenje. Tudi če ga Bruselj ne izreče, lahko članica po izteku toži drugo članico, ker da krši pravo EU. Lenaerts je lani pred božičem že obiskal Ljubljano in Zagreb.
Slovenija očita Hrvaški, da z neizvajanjem odločbe krši evropska pravo na treh področjih (ribištvo, nadzor meje, prostorsko načrtovanje). Denimo: Hrvaška s svojim ravnanjem onemogoča Sloveniji, da bi na svojem ozemlju izvajala ribiško zakonodajo EU in schengenski zakonik. S tem da krši svoje obveznosti.
Še širše naj bi s svojim ravnanjem kršil načelo lojalnega sodelovanja po četrtem členu pogodbe o EU.
Ob 273. in 259. člen bi v kontekstu arbitraže lahko prišel v poštev še 258. člen. V njem je predvideno, da evropska komisija sama sproži postopek glede kršitev prava EU.
Hrvaška je v torek v okviru slovenskega postopka po 259. členu v torek odgovorila na slovenske pritožbo evropski komisiji zaradi neuresničevanja arbitražne odločbe o poteku meje med državama. Po njihovem utemeljevanju Hrvaška z neizvajanjem odločbe ne krši prava EU in da je Slovenija sama s svojim ravnanjem odvzela verodostojnost arbitraži.
Evropska komisija je za 2. maj že sklicala sestanek o tej temi, ki bo potekal na tehnični ravni.
Na predstavitvi letnega poročila o delu sodišča je pojasnil, da ima dvome, ali je 259. člen pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki ga je sprožila Slovenija, res pravi člen, ki bi ga uporabili glede arbitražne razsodbe.
»Dvesto devetinpetdeseti člen ponuja članicam možnost, da postavijo drugo članico pred sodišče za kršitev prava EU. Potrebuješ načelo ali pravilo evropskih pogodb, listine o temeljnih pravicah, uredb ali direktiv, normo prava EU, ki je obvezujoča za države članice in je bila po oceni države tožnice kršena,« je odgovarjal na časnikarsko vprašanje o postopku.
Po Lenaertsovem mnenju bi utegnil biti ustrezen 273. člen PDEU, po katerem je sodišče pristojno v vseh sporih med državami članicami, ki se nanašajo na predmet pogodb, če je bil spor predložen sodišču skladno s sporazumom med strankami. Lenaerts je povedal, da »273. člen ponuja možnost članicam, da predložijo sodišču EU spore med njimi o zadevi, ki ni strogo gledano pravo EU, a je relevantna za lojalnost med članicami in EU«.
Lenaerts pravi, da tehnično ne pozna slovensko-hrvaškega primera. »Če ena od članic lahko pokaže določilo prava EU, ki je domnevno kršeno na katerem koli področju – tega ne vidim, a ugotavljanje tega ni moja naloga –, je primer za 259. člen,« je dejal predsednik sodišč EU.
Člen 259 doslej uporabljen šestkrat
Od začetka evropske integracije so 259. člen le nekajkrat uporabili. Po neuradnih podatkih jih je bilo doslej odločeno v le šestih. Poleg tega je v postopku še avstrijska tožba zaradi cestnin na nemških avtocestah. Izjemno redka uporaba tega člena, v katerem v prvi fazi sodeluje evropska komisija, nakazuje, da politično gledano ne velja za želeno, da se članice medsebojno tožijo. Evropska komisija še vedno ponuja posredovanje. Bruselj bi še pozneje lahko sodeloval v postopku pred sodiščem, denimo v vlogi prijatelja sodišča (amicus curiae).
Če primer pride na sodišče, po 259. ali 273. členu, se na koncu mora izreči, je še pojasnil Lenaerts.
Predsednik sodišča je omenil odločitev o sporu Avstrije in Nemčije iz lanskega leta, ki ni neposredno zadeval prava EU, a sta ga strani predložila sodišču v skladu s 273. členom. Šlo je za razlago dvostranskega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja na področju davkov od dohodkov in premoženja glede plačila obresti.
»To je čudovit primer,« je dejal Lenaerts. Takšni sporazumi niso del prava EU in sodišče ni pristojno za njihovo razlago in izvajanje »razen če se članici strinjata, da predložita spor med njima o dvostranskem sporazumu v presojo, ki je zavezujoča«.
To je bil prvi takšen primer, Avstrija je zmagala. »Nismo uporabili prava Unije, ampak mednarodno javno pravo (sporazum) in vse drugo. Spor smo sprejeli v jurisdikcijo, ker vključuje investitorje iz ene države članice v drugi članici in je bil zadostno povezan z objektom prava EU.«
Čeprav primer ni zadeval prava EU, temveč mednarodno javno pravo, so ga obravnavali. Pristojnost sodišča je bila med drugim utemeljena obstojem objektivne povezave s predmetom pogodb, vplivom dvojnega obdavčenja na notranjem trgu EU.
Ob 273. in 259. člen bi v lahko prišel v poštev še 258. člen
Slovenska vlada se je 16. marca odločila za sprožitev 259. člena pogodbe od delovanju EU. Skladno z njim evropska komisija v treh mesecih poda obrazloženo mnenje. Tudi če ga Bruselj ne izreče, lahko članica po izteku toži drugo članico, ker da krši pravo EU. Lenaerts je lani pred božičem že obiskal Ljubljano in Zagreb.
Slovenija očita Hrvaški, da z neizvajanjem odločbe krši evropska pravo na treh področjih (ribištvo, nadzor meje, prostorsko načrtovanje). Denimo: Hrvaška s svojim ravnanjem onemogoča Sloveniji, da bi na svojem ozemlju izvajala ribiško zakonodajo EU in schengenski zakonik. S tem da krši svoje obveznosti.
Še širše naj bi s svojim ravnanjem kršil načelo lojalnega sodelovanja po četrtem členu pogodbe o EU.
Ob 273. in 259. člen bi v kontekstu arbitraže lahko prišel v poštev še 258. člen. V njem je predvideno, da evropska komisija sama sproži postopek glede kršitev prava EU.
Hrvaška je v torek v okviru slovenskega postopka po 259. členu v torek odgovorila na slovenske pritožbo evropski komisiji zaradi neuresničevanja arbitražne odločbe o poteku meje med državama. Po njihovem utemeljevanju Hrvaška z neizvajanjem odločbe ne krši prava EU in da je Slovenija sama s svojim ravnanjem odvzela verodostojnost arbitraži.
Evropska komisija je za 2. maj že sklicala sestanek o tej temi, ki bo potekal na tehnični ravni.
