So Italijani še »dobri ljudje«?

Nacionalizem vs. humanizem: Skrajna desnica prevprašuje nrav Italijanov – so na strani ksenofobnega Mattea Salvinija ali obstaja tudi druga Italija
Objavljeno
20. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
20. avgust 2018 06.00
Migranti z obal Libije pred malteškim otokom Gozo med plovbo proti Italiji. FOTO: Reuters
Italija se je spremenila, salvinizirana Italija je videti zelo drugačna od tiste, ki jo poznamo. Zdaj je bliže državam Višegrajske skupine kakor Evropi, bolj ksenofobna kot humanitarna. Oziroma to velja vsaj za njeno politiko. Toda, na kateri strani so sami Italijani?

Če antirasizem v Italiji tačas obstaja, potem je malo slišen in malo viden. Prvak skrajno desne Lige Matteo Salvini, ki je postal minister za notranje zadeve in podpredsednik vlade, v celoti obvladuje italijansko politiko, navzven projicira imidž države, podobne Orbánovi Madžarski. Pri čemer je advokat Giuseppe Conte v palači Chigi mali princ, kot da ne opazi bistva, ki ostaja očem skrito, kot da ne vidi, za kaj gre. Salvini s ksenofobnimi in rasističnimi izjavami, v preteklih dneh se je skliceval celo na Mussolinija, vznemirja evropsko politiko in javnost. Italijanom, tako kažejo javnomnenjske ankete, skrajno desna stališča godijo. Smo pri vprašanju, koliko so se spremenili sami Italijani in ali je dramatični zasuk v nacionalizem in suverenizem po spomladanskih parlamentarnih volitvah res izraz stanja italijanske družbe.


Na čigavi strani ste


»Smo Italijani še 'dobri ljudje'?« je dilemo pred kratkim povzel milanski Corriere della Sera. Sintagma »italiani-brava-gente«, mit o Italijanih, ki so bili, denimo, med drugo svetovno vojno tako zelo drugačni od Nemcev in nesposobni ubijati, je mit; gre vendar za kolektivni izbris zgodovinskega spomina in prevlado mitologije o dobrih in lepih ljudeh, kar je imelo ključno vlogo pri težkem spopadanju z zgodovinskimi dejstvi. Ob bremenih zgodovine pa ni mogoče prezreti, da so bili na evropski celini v zadnjem desetletju in več prav Italijani tisti, ki so zelo humano obravnavali prišleke z druge strani Sredozemlja, ki so bili velikodušnejši in bolj odprti do Drugega. Priseljensko breme je bilo neskončno neenakomerno razdeljeno in Italija je predolgo prevzemala levji delež.

Migracijska problematika je v zadnjih letih in tudi v zadnjih mesecih globoko spremenila kolektivno mentaliteto, Italija ne more pozabiti, da jo je Evropa puščala zaporedoma na cedilu. In vendar se s prihodom Salvinija na glavni politični oder odpira dilema, ali se je italijansko volilno telo čez noč zelo spremenilo, postalo nestrpno, ksenofobno in obsedeno z varnostjo, ali torej podpira radikalno politiko, ki jo uteleša skrajni desničar Matteo Salvini, zdaj de facto predsednik vlade. Ali pa obstaja še neka druga Italija, sicer manj opazna in fragmentirana, predstavljajo jo intelektualci, neenotna levica, predstavniki Cerkve.

image
Aquarius FOTO: Salvatore Cavalli/AP


Prejšnji mesec, ob blokadi ladje Aquarius, se je oglasil državni tajnik Svetega sedeža kardinal Pietro Parolin. Številni politični opazovalci ugotavljajo, da je bolj kot parlament oziroma levosredinska Demokratska stranka, ki je videti ohromljena, dejanska opozicija protipriseljenski in rasistični politiki skrajne desnice postala Cerkev. Proti Salviniju že več let nastopa tudi umbrijski duhovnik Gianfranco Formenton, izzival ga je davno, preden je postal član vlade. Najpomembnejše v zvezi s tem je vprašanje, koliko lahko stališče Cerkve vpliva na italijansko javno mnenje.

Težko je presoditi, ali nova vlada izraža predrugačeno italijansko družbo in radikalizirano volilno telo, še posebno na področju priseljenske politike, ali pa je Salvinijeva govorica – Lige, ki je na volitvah dobila 17 odstotkov, in je zdaj preglasila zmagovalno stranko Gibanje 5 zvezd z 32 odstotki podpore – bolj kričanje in odraz kompleksnosti italijanske parlamentarne politike ter odmev širših populističnih trendov v Evropi in svetu. Pa vendar vsi ne morejo verjeti nenehnemu stigmatiziranju priseljencev kot grešnih kozlov za nakopičene italijanske težave, povzročilo jih je, kot pred kratkim zrušenje viadukta pri Genovi, desetletja slabo upravljanje.

Preštevilni se sramujejo salvinizirane Italije, citiranje duceja jim vzbuja srh. Konec julija, ob obletnici diktatorjevega rojstva, je Salvini na twitterju citiral propagandno frazo Benita Mussolinija, da veliko sovražnikov pomeni veliko spoštovanja. Levi pol italijanske politike se je zgrozil, da njegove izjave niso več samo ksenofobne in rasistične, temveč se z nostalgijo ozirajo k fašizmu. Vsekakor je videti, da Salvini stopa na dolgo pot, ki je videti uničujoča za Italijo, kot je nedavno zapisal eden od italijanskih komentatorjev.

Sintagma »italiani-brava-gente«, mit o Italijanih, ki so bili, denimo, med drugo svetovno vojno tako zelo drugačni od Nemcev in nesposobni ubijanja, je mit.


Ljudje in neljudje


Sredico problema je zajela manifestativna junijska naslovnica revije L'Espresso. Z naslovne strani sta drug ob drugem zrla Matteo Salvini, notranji minister, ki hoče ustaviti migrante, in Aboubakar Saoumahoro, italijanski sindikalist, ki prihaja s Slonokoščene obale, zdaj se na rimskem sodišču bori za pravice delavcev. Na eni strani torej cinizem, brezbrižnost, nabiranje politične podpore s prodajanjem strahu, na drugi strani moralna drža, empatija, poziv k zaščiti šibkih. Nad njima je visel naslov »Ljudje in neljudje«, ki je povzel istoimenski roman Elia Vittorinija. »In na kateri strani ste vi?« je svoje bralce nazadnje vprašal rimski tednik.

image
Matteo Salvini FOTO: Fabio Di Pietro/AP


Naslovnica je brž postala predmet politizacije, takojšnjim žaljivim Salvinijivim kritikam na twitterju, ki so bile neizogibne, je sledil odgovor direktorja časnika, naj presojo stvari vendar prepusti bralcem. Kar pa se kontroverznega ministra in njegove Lige tiče, sta ta že dolga leta sinonim za žalitve: potvarjata podatke o priseljevanju, ustvarjata vtis invazije, ki je ni. »Želimo se odzvati in podeliti glas tistemu delu italijanske družbe, ki se ne strinja s politiko in vlado, ves čas usmerjeno samo na priseljence, s politiko, ki že leta in leta diskriminira državljane in jih razvršča na prvorazredne in drugorazredne. Naj presodijo bralci, kdo ob obeh je človek: minister, ki je prepričan v svojo politično in medijsko moč, ali sindikalist na ulici, ki brani svoje tovariše.«


Fragmentirana nacija


Za razumevanje italijanskega javnega mnenja so pomenljivi podatki raziskave ustanove Ipsos (Attitudes towards National Identitiy, Immigration and Refugees in Italy). Ti kažejo, kako globoke so frustracije državljanov s politiko, korupcijo in neenakostjo. Veliko je tudi razočaranje nad Evropsko unijo, ki jih je ob migracijah pustila same pri upravljanju meje na morju. Tudi zato so izbrali vlado sprememb, verjeli sloganu Lige »Najprej Italijani« (prima gli Italiani).

Pa vendar raziskava kaže, da pretežni del Italijanov še vedno izraža solidarnost in premore empatijo do ljudi z druge strani Sredozemlja. Tri četrtine vprašanih pritrjuje pravici do azila za nekatere prišleke in samo redki se strinjajo z vračanjem ladij prek morja, če to predstavlja tveganje za življenja priseljencev.

Italijansko javno mnenje je torej bolj niansirano, kot je videti na prvi pogled, in Italija je močno fragmentirana družba. Kljub vsemu si je treba priznati, da so preštevilni Italijani na volitvah podprli Salvinija in ga še vedno podpirajo, kot so nasploh naklonjeni močnim voditeljem. Brez razumevanja tega tudi rešitve ni.