»Sodelovanje socialističnih narodov proti angleškemu in francoskemu imperializmu«

»Bili smo povsem zmedeni. Večina med nami sploh ni bila seznanjena s paktom Molotov-Ribbentrop, in ko smo pred seboj zagledali sovjetske vojake, nismo vedeli, ali so se nam pridružili v boju proti Nemcem ali pa so nas napadli. Ko so začela sovjetska letala na nas metati bombe, je šele postalo jasno, za kaj gre.«

Spomini poljskega oficirja Stanisława Matkowskega, ki je bil stacioniran na poljsko-sovjetski meji, verjetno najbolje odraža osuplost ne samo Poljske, ampak tudi večine evropske javnosti ob sovjetskem napadu na Poljsko. Ta se je zgodil v nedeljo, 17. septembra 1939.

Medtem ko je 1. september 1939 v zgodovino zapisan z velikimi in debelimi črkami kot napad Nemčije na Poljsko in s tem kot začetek druge svetovne vojne, je bil 17. september povsem neupravičeno skoraj prezrt. Praviloma se obravnava kot minorna zgodovinska epizoda, ki jo je povsem zasenčil nadaljnji razvoj dogodkov, predvsem seveda nemški napad na Sovjetsko zvezo devetnajst mesecev pozneje, 22. junija 1941, ter s tem nekakšen avtomatičen preobrat ter repozicioniranje komunističnega imperija iz nacističnega zaveznika v njegovega nasprotnika.

Poleg tega so številni politiki in zgodovinarji poskušali sovjetsko okupacijo Poljske minimalizirati, jo predstaviti kot nujen korak v obrambi Sovjetske zveze ali celo kot »genialno« taktično potezo Stalina.

V resici je šlo za popolnoma usklajeno nemško-sovjetsko akcijo. Nemško-sovjetski pakt o nenapadanju, 23. avgusta 1939, je bil prazen formalizem, svojo težo je imel zgolj tako imenovani tajni protokol. Ta je določal vplivna območja obeh držav, če prevedemo tovrstno sofistično birokratsko latovščino, je bila to zelena luč za sovjetsko okupacijo dela Poljske, baltskih držav, romunske Besarabije in za napad na Finsko. Pravzaprav so bili Sovjeti še bolj dvolični od Nemcev, saj so zvito počakali, da se je poljska vojska povsem izčrpala v bojih na Zahodu, kamor so Poljaki seveda usmerili tudi veliko večino svojih sil, in nato prestopili mejo.
 

Sprenevedavi izgovori

Podobno prozorni in sprenevedavi so bili tudi izgovori obeh agresorjev. Nič nenavadnega, da je poljski veleposlanik v Moskvi Wacław Grzybowski 17. septembra 1939 zavrnil noto, ki mu jo je izročil pomočnik sovjetskega komisarja za zunanje zadeve Vladimir Potemkin.

Sovjeti so namreč »konstatirali«, da je poljska država »prenehala obstajati«, zavladalo naj bi »popolno brezvladje«, kar za Sovjetsko zvezo pomeni »resno nevarnost« in je tako »prisiljena, da poseže v dogodke, ker ne more ostati ravnodušna glede usode Ukrajincev in Belorusov, ki potrebujejo zaščito«. Sicer pa je 17. septembra Poljska seveda še obstajala, še vedno so potekali srditi boji z nemškimi silami na posameznih delih fronte, Varšava se je predala deset dni pozneje, 27. septembra.

Poleg povsem prozaičnih ozemeljskih apetitov je Nemčijo in Sovjetsko zvezo družil tudi generalni odnos do Poljske kot nekakšne umetne tvorbe. To je najbolje ponazoril sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov v svojem govoru Vrhovnemu sovjetu 31. septembra 1939, ko je dejal: »Da je Poljska, ta pošastni pankrt, ki se je rodil z versajsko mirovno pogodbo, izbrisana z evropskega zemljevida, je zadoščal nemški sunek z zahoda in sovjetski z vzhoda. Od Poljske ni ostalo nič.« Zelo poveden je bil tudi zapis v glasilu Socialistične internacionale 7. oktobra: »Nemško-sovjetska invazija na Poljsko je bil primer sodelovanja socialističnih narodov proti angleškemu in francoskemu imperializmu«.

Povsem zmotno je tudi prepričanje, da je Rdeča armada kar prikorakala in zasedla šest poljskih vojvodstev. Čeprav so imeli Sovjeti veliko premoč v številčnosti vojakov (razmerje je bilo ena proti 30) in opremi, so jih maloštevilne poljske sile sprejele s silovitim odporom.

Načelnik poljskega generalštaba Edward Śmigly-Rydz je sicer ukazal umik, saj se mu je zdelo bolj smiselno, da se ostanki poljske vojske pomaknejo proti Romuniji, se pregrupirajo ter počakajo na morebitno britansko in francosko pomoč, vendar zaradi samoiniciativnosti nekaterih poljskih poveljnikov na terenu ter onemogočenih komunikacij ta ukaz ni bil povsod izpolnjen. Poljakom je ponekod uspelo Rdečo armado celo potisniti nazaj, najslavnejši je gotovo primer bitke pri Szacku (danes Šack v Ukrajini), kjer je Poljakom uspelo uničiti sovjetsko tankovsko enoto in zapleniti devet tankov. Posamezne poljske garnizije in posadke na določenih izoliranih točkah so še dolgo vztrajno upirale, poraz pa je bil seveda neizogiben.

Vrhunec cinizma se zdi skupna nemško-sovjetska vojaška parada v Brest-Litovsku (takrat se je imenoval Brześć Litewski) 22. septembra. Sicer ni šlo za pravo parado, saj so sile vermahta, ki so nekaj dni pred tem porazile poljske branilce, zgolj na protokolaren način mesto prepustile Rdeči armadi, so pa zelo nenavadni ohranjeni filmski in fotografski zapisi o tem dogodku, kjer se v zelo prijateljskem razpoloženju bratijo nacionalni in internacionalni socialisti. Za dodatno groteskno noto sta poskrbela komandanta obeh enot, generala Heinz Guderian in Sejmon Mojsejevič Krivošejn, ki sta vljudno salutirala drug drugemu; Krivošejn je bil Jud, po drugi svetovni vojni pa je Sovjetska zveza od zahodnih zaveznikov zahtevala izročitev Guderiana zaradi vojnih zločinov.


 

Sovjetska strahovlada

Izgube so bile na poljski in sovjetski strani različno prikazane – na Poljskem so trdili, da je v spopadih padlo več kot tri tisoč rdečearmejcev, prav toliko je bilo mrtvih tudi na poljski strani, medtem ko so v Moskvi priznali le 737 padlih vojakov. Seveda so bili vsi ti podatki povsem nepomembni v primerjavi s tem, kar je sledilo po tem. Zaradi nepopolnih arhivov zgodovinarji še do danes ne morejo predstaviti natančnega števila žrtev dveletne sovjetske okupacije vzhodne Poljske, ki se je končala 22. junija 1941 z nemško operacijo Barbarossa. Po zadnjih raziskavah je bilo v tem času ubitih okoli 150.000 ljudi, več kot milijon pa jih je bilo deportiranih v sibirska taborišča. Več kot polovica deportiranih je bilo žensk, okoli šestdeset odstotkov jih je umrlo še pred koncem vojne.

Posebna zgodba je pomor Poljakov v Katinskem gozdu med 3. aprilom in 19. majem 1940 v organizaciji NKVD, ki ga je Sovjetska zveza priznala šele leta 1990. Tudi glede tega so podatki različni, največkrat omenjeno število je 22.000 umorjenih. Osem tisoč je bilo poljskih častnikov, preostali so bili civilisti, med njimi zdravniki, univerzitetni profesorji, odvetniki, znanstveniki, pisatelji in novinarji, skratka, cvet takratne poljske inteligence.

Nemška in sovjetska tajna policija, gestapo in NKVD sta tesno sodelovali, uradno so zabeležena vsaj štiri srečanja, najpomembnejša in najobsežnejša koordinacija delovanja obeh služb je potekala v Zakopanah in Krakovu v prvi polovici leta 1940. Zadnje poglavje te epizode je bil obračun s poljskimi političnimi zaporniki, ko so se Sovjeti panično umikali pred nemškim napadom v zadnjem tednu junija 1941, po uradnih podatkih so jih postrelili skoraj deset tisoč.

Pogosto se je postavljalo vprašanje, zakaj Velika Britanija in Francija poleg Nemčije nista napovedali vojne tudi Sovjetski zvezi, saj je bila povsem enakovreden agresor na Poljsko. Odgovor je pravzaprav preprost. Britansko-poljski sporazum je vključeval zgolj določilo o pomoči v primeru nemškega napada, sicer pa zmedeni Britanci in Francozi niso natančno vedeli, kaj bi s tovrstno vojno napovedjo dosegli, zato so v zadregi bolj ali manj modro molčali. Opcije pomoči Poljski so bile namreč zelo omejene, izkrcanje ekspedicijskega korpusa bi bilo povsem neizvedljivo, saj je bila že operacija izkrcanja britanske vojske v Franciji zelo nepremišljena poteza, ki bi se skoraj končala s katastrofo, predvsem pa so se takrat vsi ukvarjali s Hitlerjevimi načrti in scenariji za vojno na Zahodu.


 

»Fašistična Poljska«

Zelo mlačen je bil odziv v drugih evropskih državah, tudi vodstva komunističnih partij so se bodisi zavila v molk bodisi so ponavljali moskovske mantre o »osvoboditvi zatiranih« in »jasni protiimperialistični usmeritvi nezmotljivega Stalina«. Georgij Dimitrov, generalni sekretar Komunistične internacionale, je poslal telegram poljski komunistični partiji (ki je bila takrat sicer zelo majhna in povsem nepomembna) s sporočilom, da »svetovni proletariat ne sme braniti fašistične Poljske«, legendarna španska komunistična aktivistka in nekaj časa generalna sekretarka španske komunistične partije Dolores Ibárruri pa je zapisala, da »se ni mogoče solidarizirati z reakcionarno Poljsko, katere vlada ne predstavlja delovnega ljudstva, ampak bankirje in kapitaliste iz Pariza in Londona«.

Podobna je bila takrat tudi retorika jugoslovanskih in slovenskih komunistov. Ena redkih, ki je imela pogum, da je protestirala proti sovjetski okupaciji Poljske, je bila ena prvih predvojnih komunistk Angela Vode, ki je bila zaradi tega in nasprotovanja likvidacijam nasprotnikov komunistične partije kmalu po začetku vojne tudi izključena iz partije, po vojni pa obsojena na Nagodetovem procesu na dvajsetletno zaporno kazen. Izpuščena je bila po šestih letih ter ostala brez državljanskih pravic, pravice do dela in lastnega zaslužka.

Paradoksalno je Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni zadržala skoraj vse zasedeno ozemlje. Pri tem se je Stalin skliceval na tako imenovano Curzonovo linijo, ki jo je leta 1919 kot razmejitveno črto med Sovjetsko zvezo in Poljsko zarisal takratni britanski zunanji minister Lord Curzon, vendar je v poljsko-sovjetski vojni med letoma 1919 in 1921 Poljakom uspelo poraziti Sovjete in mejo prestaviti dlje proti vzhodu. Zahodne sile leta 1945 niso imele veliko pogajalske moči in so Moskvi hočeš nočeš popustile, v zameno pa se je Poljska na zahodu razširila na nekoč nemška ozemlja. Poljska je seveda ostala pod oblastjo Sovjetske zveze in šele oktobra 1992 so zadnje ruske enote zapustile poljsko ozemlje.

Nekoč prepovedana tema sovjetske okupacije, vsesplošnega preganjanja, represije in masovnih pobojev, vključno z najrazvpitejšim v Katinskem gozdu, je takrat končno lahko dobila verodostojno rekonstrukcijo. Nastale so številne zgodovinske študije, spregovorile so redke preživele priče, postopno so se odprli tudi moskovski arhivi. Mihail Gorbačov je leta 1990 končno priznal rusko odgovornost za poboje, dve leti pozneje je Rusija Poljski razkrila nekatere dokumente, dokončno pa je bila dokumentacija o tem zločinu javno predstavljena šele leta 2010.

Šele takrat si je svetovna javnost na spletu lahko ogledala ukaz šefa NKVD Lavrentija Berije s podpisom Stalina in še treh članov sovjetskega politbiroja, ki je datiran s 5. marcem 1940 in ki se glasi, da je treba »izvesti eksekucije poljskih nacionalistov in protirevolucionarjev«. Istega leta je tudi ruska duma sprejela sklep, s katerim je obsodila pomor v Katinskem gozdu, sprejetju sklepa je nasprotovala le Komunistična partija Ruske federacije, ki ji je predsedoval Genadij Zjuganov.


 

Primerjanje neprimerljivega

Čeprav so dejstva povsem jasna, so se v zadnjem obdobju spet pojavili poskusi relativiziranja sovjetske krivde. Že v preteklih letih je bilo kar nekaj dvoumnih izjav različnih ruskih politikov, vključno z Vladimirjem Putinom. Putin je celo cinično dejal, da je Poljska »dobila svoje«, ker je pred tem sodelovala pri razkosanju Češkoslovaške, čeprav je – kar je bila res zelo neumna in neodgovorna poteza – zgolj zasedla majhen košček ozemlja, ki je bil vse od prve svetovne vojne predmet spora in mednarodnih mediacij med Varšavo in Prago.

Letos, ko so zaradi 80. obletnice ti dogodki v medijskem fokusu, poskušajo Rusi pakt Molotov-Ribbentrop spet predstaviti drugače. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je ob odprtju razstave v ruskem državnem arhivu pred dvema tednoma spet ponovil staro frazo, da je bila »glede na okoliščine Sovjetska zveza prisiljena sprejeti določene ukrepe, da je zagotovila svojo varnost, in med te ukrepe sodi tudi pakt o nenapadanju z Nemčijo«.

Zasnova razstave tudi jasno insinuira, da naj bi vse strani nekako kolaborirale z nacionalnimi socialisti, saj so ob dokumentih nemško-sovjetskega pakta predstavljeni tudi spisi iz münchenskega sporazuma, v okviru katerega sta britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain in predsednik francoske vlade Édouard Daladier 30. septembra 1938 privolila v Hitlerjevo zahtevo po nemški priključitvi češkoslovaških Sudetov. Zadevi sta seveda neprimerljivi, Velika Britanija in Francija si pač s Hitlerjem nista razdelili Sudetov in kasneje Češkoslovaške, ampak sta zgolj na zelo neroden, naiven in neodločen način poskušali preprečiti vojno, takšna skonstruirana tendencioznost pa pravzaprav zgolj potrjuje veliko rusko zadrego.

Letošnjo okroglo obletnico bi si želeli v Moskvi nekako preskočiti. Kot je dejal zgodovinar Jan Claas Behrends iz centra za sodobno zgodovino v Potsdamu, so jasno razvidne ruske tendence, da bi kot začetek druge svetovne vojne pravzaprav obveljal 22. junij 1941, ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, vsi dogodki pred tem pa da bi postali nepomembni. Zasluge Rdeče armade za dokončen poraz nacionalnega socializma so seveda nesporne, vendar je skoraj dveletna sovjetsko-nemška kolaboracija zelo velik madež na tako imenovani veliki domovinski vojni.

Da bi se temu izognili, so od leta 2016 tudi ruski zgodovinski učbeniki za osnovne in srednje šole ustrezno »prilagojeni« – pri sovjetski invaziji na Poljsko je izraz »agresija« spet nadomestil izraz »osvoboditev«, lik Stalina pa je predstavljen v veliko bolj priljudni maniri kot pred tem. Sicer pa je celo minister za kulturo v Putinovi nomenklaturi Vladimir Medinski pakt Molotov-Ribbentrop označil za »izjemen dosežek sovjetske diplomacije, ki bi si zaslužil spomenik«.

»So me hoteli prepričati, da bi pristala na pakt Hitler-Stalin. Pa sem rekla: Ne, to pa ne.« Na magnetofonskem traku se je ohranila ta izjava zelo pogumne Angele Vode in velja ji brezpogojno pritrditi. Včasih so zgodovinska dejstva pač zgolj črno-bela, v primeru samovoljnih, zavajajočih ali preprosto lažnih in sfabriciranih interpretacij pa se lahko izgubimo v neskončnih labirintih odtenkov sive.