Španske volitve, venezuelska revolucija, mednarodni dan džeza, praznik dela in japonski cesarji
Pojdimo od začetka: v kapitalizmu gre za izkoriščanje človeka po človeku, v socializmu pa je ravno obratno.
Odpri galerijo
Nemiri v Venezueli so se razplamteli. FOTO: Federico Parra/Afp
Ko metulj zamahne s krili na enem koncu sveta, na drugem v istem trenutku izbruhne vojna. Tako pravi teorija kaosa ameriškega matematika in meteorologa Edwarda Lorenza, ki bi bila zlahka tudi del budističnega nauka o karmi. Nič na svetu se ne dogaja samo po sebi, vendar lahko vsaka naša poteza ali izgovorjena beseda povzroči neštete spremembe. To je izbor dogodkov minulega tedna, ki so nastali pod zamahi metuljevih kril.
»Zmagala je prihodnost, preteklost pa je bila poražena,« je izjavil španski premier Pedro Sanchez, potem ko je v nedeljo njegova Socialistična delavska stranka (PSOE) na parlamentarnih volitvah osvojila največ glasov. Zdaj mora Sanchez le še sestaviti vlado glede na to, da v spodnjem domu kljub vsemu nima absolutne večine, kakršno si je njegova stranka pridobila v senatu. Vendar ima prav, ko pravi, da je zmagala prihodnost. A katera? Leva, desna ali zgolj radikalna? Prvič po odpravi frankizma bodo namreč v španskem parlamentu sedeli tudi poslanci ultra desne stranke. Stranka Vox je s 24 osvojenimi sedeži morda prava zmagovalka teh volitev in razlog, da se znova vprašamo, kam gre Evropa.
Ergo ■ Španija nam pravzaprav sporoča, da je preteklost izgubljena. Ne levica pa tudi ne desnica nič več ne upoštevata sporočil iz nedavne zgodovine, to pa posledično pomeni, da je prihodnost zgolj pogojno zmagovalka, saj je predvsem veliki ocean negotovosti. Pri tem je bistveno opaziti, da je med stranko Vox in preostalimi evropskimi ultra desničarskimi strankami precej podobnosti, še precej več pa razlik. Podobnost je v tem, da vse te stranke bolj zavzeto gledajo v notranjost lastne družbe kot proti odprtemu svetu. A španski »Glas« (kar pomeni ime te stranke) ni proti Evropski uniji (v nasprotju s francosko Narodno fronto in italijansko Ligo) in je v tolikšni meri, kot je socialno in kulturno konservativen, tudi ekonomsko liberalen. Američani vidijo v njem trumpovski »neocon« in »all-right« s prepoznavnim geslom »naredimo Španijo znova veliko«. Španci, ki glasujejo za Vox, so zaskrbljeni zaradi zmanjševanja vpliva katoliške cerkve, krepitve feminizma in bodočnosti tradicije. Vključno z bikoborbami. A matadorju Serafinu Marinu, ki je bil v Barceloni na Voxovem seznamu, ni uspelo dobiti sedeža v parlamentu. Prav tako sta bila neuspešna toreadorja iz Malage oziroma iz Madrida, ki sta bila na seznamu centristično konservativne Ljudske stranke.
Potem ko je metulj zamahnil s krili na evropski strani Atlantika, se je na drugi obali oceana razplamtel politični požar. V torek je venezuelski opozicijski voditelj Juan Guaido svoje rojake pozval, naj predsedniku Nicolasu Maduru zadajo odločilni udarec. V letalskem oporišču v Caracasu je – obdan z vojaškimi oficirji – oborožene sile zaprosil za podporo pri »končni fazi« revolucije. To je bila do zdaj njegova najpogumnejša poteza. Dan pozneje je moral Guaido priznati, da na svojo stran ni dobil dovolj vojaških funkcionarjev, da bi lahko strmoglavil Madura, ki je za prihodnji konec tedna napovedal »dva dneva akcije«. Ameriški državni sekretar je ob tem najavil možnost vojaškega posredovanja.
Ergo ■ Neposredna povezava med špansko govorečimi »brati«, kot Venezuelce imenujejo številni Španci, se imenuje Leopoldo Lopez. Mož, ki Maduru že dolga leta povzroča precej hujše glavobole kot Guaido, se skupaj z družino skriva v španskem veleposlaništvu v Caracasu. Njegov oče je španski državljan in Ljudska stranka je napovedala, da bo konec meseca njihov kandidat na volitvah za Evropski parlament. Kako gleda Evropa na Venezuelo? Kdo je v evropskem periskopu tam levi in kdo desni? V nekaterih evropskih medijih je Lopez »ultra desničar«. V drugih je Maduro preprosto »diktator«. Za opozicijo stoji Amerika, za vladajočimi je Rusija. In deloma tudi Kitajska. Mar to pomeni, da je tudi Venezuela območje »proxi revolucije«? Strokovnjaki napovedujejo, da bo v primeru, če bo Maduro padel, prišla na vrsto Kuba. Prostor za dialog je vse ožji, če sploh še obstaja. Edino vsesplošno čast moramo ob tej priložnosti izkazati drevesom manga po vsej Venezueli, ki s svojih vej ponujajo zrele sadeže. »Prava človekoljubna pomoč,« pravijo lačni Venezuelci, ki v tej deželi vse bolj postajajo večina. O čem pravzaprav govorimo, ko razpravljamo o Maduru v primerjavi z Guaidojem, ko pa kar 90 odstotkov družin v tej državi ne zasluži dovolj, da bi se lahko spodobno prehranjevale? Mangu pravijo »dušilnik«, ker kiselkasto-sladkast sadež umirja krčenje praznega črevesja. V resnici gre za vprašanje: kdo bo nahranil ljudstvo?
V torek so po vsem svetu zaznamovali mednarodni dan džeza. Ta dan je leta 2011 razglasil Unecso, da bi se na ta način »poudarila diplomatska vloga (te vrste glasbe) pri združevanju ljudi v vseh kotičkih tega sveta«. Idejo za to je dal Unescov ambasador dobre volje in veliki džez pianist Herbie Hancock. Devetinsedemdesetletni glasbenik je ob tej priložnosti nastopil v Hamer Hallu v avstralskem Melbournu, kjer je z odra sporočil, da duh sodelovanja in izmenjave, zaradi katerega je džez posebna vrsta glasbe, »še nikoli ni bil bolj potreben kot v časih, ko obstajajo nerešeni notranji in mednarodni odnosi med tako velikim številom držav«.
Ergo ■ V vse šole bi bilo treba od prvega razreda dalje uvesti pouk džeza. In to zato, da bi se mlade generacije naučile, kaj pomeni jam session in kako je nasploh nastala ta oblika improviziranega sodelovanja. To se je zgodilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so se belopolti in temnopolti glasbeniki sestajali po kleteh, skupaj igrali, drug drugega pozorno poslušali, nato pa vnašali v igranje lastno tolmačenje melodije z največjo možno ustvarjalnostjo, ki je celoti temeljila na skupnosti. In prav ta mešanica visoke individualnosti in popolnega potapljanja v kolektiv bi lahko bila edina rešitev za človeštvo, ki ga je znova zajela potreba po tem, da se deli, drobi, da išče nekakšno svojo identiteto in uničuje tujo. Džez ja zakon! Naj živi večno!
To, da postaja 1. maj vse pomembnejši praznik globaliziranega sveta, so ta teden pokazale demonstracije v različnih mestih sveta. V Parizu so bile še posebej silovite. V sredo so tam aretirali skoraj 300 ljudi. V italijanskem Torinu so se privrženci Gibanja pet zvezd spopadli s policijo med protesti proti vrtanju predora in gradnji hitre proge do francoskega mesta Lyona, kar naj bi bil del projekta EU, s katerim bi Španijo povezali z Vzhodno Evropo. V Moskvi se je na Rdečem trgu zbralo okoli sto tisoč ljudi, in to v organizaciji državnega sindikata, so pa v Sankt Petersburgu aretirali več kot 60 privržencev opozicijskega vodje Alekseja Navalnega, ki so nosili napise »Putin ni nesmrten«. V Istanbulu so demonstrante ustavili na poti proti trgu Taksim, v Južni Koreji so se delavci zbrali pred mestno hišo v Seulu in zahtevali boljše delovne pogoje, v Bangladešu pa je več sto tekstilnih delavk korakalo po Daki in zahtevalo pravico do porodniškega dopusta ter zaščito pred spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Na Filipinih je na tisoče delavcev in aktivistov demonstriralo pred predsedniško palačo in zahtevalo zvišanje plač, v Hongkongu so gradbeni delavci, vozniki avtobusov in hišne pomočnice korakali proti poslopju območne vlade z zahtevo, naj se omeji maksimalno število delovnih ur, v Džakarti pa je na tisoče delavcev ogorčeno demonstriralo zaradi prenizkih plač.
Ergo ■ Pojdimo od začetka: v kapitalizmu gre za izkoriščanje človeka po človeku, v socializmu pa je ravno obratno. Prvi maj nam že tradicionalno zastavlja vprašanje, ali vemo, k čemu težimo, ko se zavzemamo državne udare, revolucije, evolucije in druge oblike sprememb. In kot največji paradoks se je teden dni pred mednarodnim praznikom dela zgodilo, da je novi lastnik Gorenja napovedal, da bodo odpustili več sto delavcev. Seveda v imenu »racionalizacije« poslovanja. Tako smo se znašli v položaju, da daje Hisense, družba iz ene od maloštevilnih preostalih komunističnih držav, poduk slovenskemu šampionu kapitalistične preobrazbe, hkrati pa vsem nam sporoča, da so v današnjem svetu, in to povsem vseeno ali levem ali desnem, presežek – ljudje. Globalizacija in digitalizacija sta z roko v roki ustvarili nadvse grd rezultat v obliki nadomestljivega delavca. Kitajski metulj je zamahnil s krili prav v tistem času, ko se je Slovenija skupaj s celo vrsto drugih socialističnih držav »osvobajala« enoumja – in glej, kaj se je na evropskih tleh zgodilo 27 let pozneje: »Je sui Presežek«, bi lahko parafrazirali geslo, ki nas je pred nekaj leti povezalo po enem terorističnih dejanj. Vse nas muči vprašaj, ki se poigrava z levico ali desnico, in uživa v radikalizaciji vsega nepomembnega, zbitega v globalno obsesijo z identiteto.
Cesar Akihito je v torek abdiciral in njegov starejši sin Naruhito je postal 126. »tenno« – »nebeški vladar« dežele vzhajajočega sonca. Od očeta, ki se je prostovoljno umaknil s prestola v prepričanju, da ni več sposoben s polno odgovornostjo opravljati cesarske funkcije, je 59-letni Naruhito prevzel meč, dragulj in zrcalo. Prva relikvija je simbol poguma, druga simbolizira modrost, tretja pa dobroto. Te tri lastnosti cesar podeduje od boginja Amaterasu. Cesar je njena reinkarnacija in s temi tremi lastnostmi bo nagovarjal svoje ljudstvo,
Ergo ■ Doživeli smo, da nam je japonski cesar pokazal pot človečnosti in nas spomnil na dragocenost miru. Istega dne, ko je abdiciral Akihito, ki je dosledno opozarjal na pacifizem kot edino pravo opcijo v državi, ki je osvajala druge dežele in tudi sama doživela dva jedrska bombardiranja, je Inštitut za raziskovanje mednarodnega miru v Stockholmu objavil, da so v letu 2018 na svetu za oboroževanje porabili 1822 milijard dolarjev. To je 2,6 odstotka več kot leto prej. Povedano z drugimi besedami – na vsakega Zemljana je bilo za orožje porabljenih 239 dolarjev. Zakaj? Je to pripravljanje na mir? Je to izraz politične nemoči? Pred volitvami v Španiji je tamkajšnji Center za sociološke raziskave izvedel anketo, ki je pokazala, da ima blizu 30 odstotkov državljanov za največji problem v svoji državi politiko, politike in politične stranke. Kaj nam to pove? Da je povsem vseeno, ali gre za desnico ali levico. Za vse so ljudje presežek. Išče se nekoga, ki bo pogumen, moder in dober, tako da bi vladal v prid ljudstva. In kako bi bilo, če bi na koncu tega tedna takšnega človeka poiskali v džez klubu? Morda igra klavir in pozorno posluša druge, jih dopolnjuje in dopušča, da postanejo njegov navdih.
Volitve
»Zmagala je prihodnost, preteklost pa je bila poražena,« je izjavil španski premier Pedro Sanchez, potem ko je v nedeljo njegova Socialistična delavska stranka (PSOE) na parlamentarnih volitvah osvojila največ glasov. Zdaj mora Sanchez le še sestaviti vlado glede na to, da v spodnjem domu kljub vsemu nima absolutne večine, kakršno si je njegova stranka pridobila v senatu. Vendar ima prav, ko pravi, da je zmagala prihodnost. A katera? Leva, desna ali zgolj radikalna? Prvič po odpravi frankizma bodo namreč v španskem parlamentu sedeli tudi poslanci ultra desne stranke. Stranka Vox je s 24 osvojenimi sedeži morda prava zmagovalka teh volitev in razlog, da se znova vprašamo, kam gre Evropa.
Ergo ■ Španija nam pravzaprav sporoča, da je preteklost izgubljena. Ne levica pa tudi ne desnica nič več ne upoštevata sporočil iz nedavne zgodovine, to pa posledično pomeni, da je prihodnost zgolj pogojno zmagovalka, saj je predvsem veliki ocean negotovosti. Pri tem je bistveno opaziti, da je med stranko Vox in preostalimi evropskimi ultra desničarskimi strankami precej podobnosti, še precej več pa razlik. Podobnost je v tem, da vse te stranke bolj zavzeto gledajo v notranjost lastne družbe kot proti odprtemu svetu. A španski »Glas« (kar pomeni ime te stranke) ni proti Evropski uniji (v nasprotju s francosko Narodno fronto in italijansko Ligo) in je v tolikšni meri, kot je socialno in kulturno konservativen, tudi ekonomsko liberalen. Američani vidijo v njem trumpovski »neocon« in »all-right« s prepoznavnim geslom »naredimo Španijo znova veliko«. Španci, ki glasujejo za Vox, so zaskrbljeni zaradi zmanjševanja vpliva katoliške cerkve, krepitve feminizma in bodočnosti tradicije. Vključno z bikoborbami. A matadorju Serafinu Marinu, ki je bil v Barceloni na Voxovem seznamu, ni uspelo dobiti sedeža v parlamentu. Prav tako sta bila neuspešna toreadorja iz Malage oziroma iz Madrida, ki sta bila na seznamu centristično konservativne Ljudske stranke.
Španija nam sporoča, da je preteklost izgubljena. FOTO: Oscar Del Pozo/Afp
Revolucija
Potem ko je metulj zamahnil s krili na evropski strani Atlantika, se je na drugi obali oceana razplamtel politični požar. V torek je venezuelski opozicijski voditelj Juan Guaido svoje rojake pozval, naj predsedniku Nicolasu Maduru zadajo odločilni udarec. V letalskem oporišču v Caracasu je – obdan z vojaškimi oficirji – oborožene sile zaprosil za podporo pri »končni fazi« revolucije. To je bila do zdaj njegova najpogumnejša poteza. Dan pozneje je moral Guaido priznati, da na svojo stran ni dobil dovolj vojaških funkcionarjev, da bi lahko strmoglavil Madura, ki je za prihodnji konec tedna napovedal »dva dneva akcije«. Ameriški državni sekretar je ob tem najavil možnost vojaškega posredovanja.
Ergo ■ Neposredna povezava med špansko govorečimi »brati«, kot Venezuelce imenujejo številni Španci, se imenuje Leopoldo Lopez. Mož, ki Maduru že dolga leta povzroča precej hujše glavobole kot Guaido, se skupaj z družino skriva v španskem veleposlaništvu v Caracasu. Njegov oče je španski državljan in Ljudska stranka je napovedala, da bo konec meseca njihov kandidat na volitvah za Evropski parlament. Kako gleda Evropa na Venezuelo? Kdo je v evropskem periskopu tam levi in kdo desni? V nekaterih evropskih medijih je Lopez »ultra desničar«. V drugih je Maduro preprosto »diktator«. Za opozicijo stoji Amerika, za vladajočimi je Rusija. In deloma tudi Kitajska. Mar to pomeni, da je tudi Venezuela območje »proxi revolucije«? Strokovnjaki napovedujejo, da bo v primeru, če bo Maduro padel, prišla na vrsto Kuba. Prostor za dialog je vse ožji, če sploh še obstaja. Edino vsesplošno čast moramo ob tej priložnosti izkazati drevesom manga po vsej Venezueli, ki s svojih vej ponujajo zrele sadeže. »Prava človekoljubna pomoč,« pravijo lačni Venezuelci, ki v tej deželi vse bolj postajajo večina. O čem pravzaprav govorimo, ko razpravljamo o Maduru v primerjavi z Guaidojem, ko pa kar 90 odstotkov družin v tej državi ne zasluži dovolj, da bi se lahko spodobno prehranjevale? Mangu pravijo »dušilnik«, ker kiselkasto-sladkast sadež umirja krčenje praznega črevesja. V resnici gre za vprašanje: kdo bo nahranil ljudstvo?
V torek so po vsem svetu zaznamovali mednarodni dan džeza. FOTO: Jan Prpič
Džez
V torek so po vsem svetu zaznamovali mednarodni dan džeza. Ta dan je leta 2011 razglasil Unecso, da bi se na ta način »poudarila diplomatska vloga (te vrste glasbe) pri združevanju ljudi v vseh kotičkih tega sveta«. Idejo za to je dal Unescov ambasador dobre volje in veliki džez pianist Herbie Hancock. Devetinsedemdesetletni glasbenik je ob tej priložnosti nastopil v Hamer Hallu v avstralskem Melbournu, kjer je z odra sporočil, da duh sodelovanja in izmenjave, zaradi katerega je džez posebna vrsta glasbe, »še nikoli ni bil bolj potreben kot v časih, ko obstajajo nerešeni notranji in mednarodni odnosi med tako velikim številom držav«.
Ergo ■ V vse šole bi bilo treba od prvega razreda dalje uvesti pouk džeza. In to zato, da bi se mlade generacije naučile, kaj pomeni jam session in kako je nasploh nastala ta oblika improviziranega sodelovanja. To se je zgodilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so se belopolti in temnopolti glasbeniki sestajali po kleteh, skupaj igrali, drug drugega pozorno poslušali, nato pa vnašali v igranje lastno tolmačenje melodije z največjo možno ustvarjalnostjo, ki je celoti temeljila na skupnosti. In prav ta mešanica visoke individualnosti in popolnega potapljanja v kolektiv bi lahko bila edina rešitev za človeštvo, ki ga je znova zajela potreba po tem, da se deli, drobi, da išče nekakšno svojo identiteto in uničuje tujo. Džez ja zakon! Naj živi večno!
To, da postaja 1. maj vse pomembnejši praznik globaliziranega sveta, so ta teden pokazale demonstracije v različnih mestih sveta. FOTO: Jure Eržen/Delo
Praznik dela
To, da postaja 1. maj vse pomembnejši praznik globaliziranega sveta, so ta teden pokazale demonstracije v različnih mestih sveta. V Parizu so bile še posebej silovite. V sredo so tam aretirali skoraj 300 ljudi. V italijanskem Torinu so se privrženci Gibanja pet zvezd spopadli s policijo med protesti proti vrtanju predora in gradnji hitre proge do francoskega mesta Lyona, kar naj bi bil del projekta EU, s katerim bi Španijo povezali z Vzhodno Evropo. V Moskvi se je na Rdečem trgu zbralo okoli sto tisoč ljudi, in to v organizaciji državnega sindikata, so pa v Sankt Petersburgu aretirali več kot 60 privržencev opozicijskega vodje Alekseja Navalnega, ki so nosili napise »Putin ni nesmrten«. V Istanbulu so demonstrante ustavili na poti proti trgu Taksim, v Južni Koreji so se delavci zbrali pred mestno hišo v Seulu in zahtevali boljše delovne pogoje, v Bangladešu pa je več sto tekstilnih delavk korakalo po Daki in zahtevalo pravico do porodniškega dopusta ter zaščito pred spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Na Filipinih je na tisoče delavcev in aktivistov demonstriralo pred predsedniško palačo in zahtevalo zvišanje plač, v Hongkongu so gradbeni delavci, vozniki avtobusov in hišne pomočnice korakali proti poslopju območne vlade z zahtevo, naj se omeji maksimalno število delovnih ur, v Džakarti pa je na tisoče delavcev ogorčeno demonstriralo zaradi prenizkih plač.
Ergo ■ Pojdimo od začetka: v kapitalizmu gre za izkoriščanje človeka po človeku, v socializmu pa je ravno obratno. Prvi maj nam že tradicionalno zastavlja vprašanje, ali vemo, k čemu težimo, ko se zavzemamo državne udare, revolucije, evolucije in druge oblike sprememb. In kot največji paradoks se je teden dni pred mednarodnim praznikom dela zgodilo, da je novi lastnik Gorenja napovedal, da bodo odpustili več sto delavcev. Seveda v imenu »racionalizacije« poslovanja. Tako smo se znašli v položaju, da daje Hisense, družba iz ene od maloštevilnih preostalih komunističnih držav, poduk slovenskemu šampionu kapitalistične preobrazbe, hkrati pa vsem nam sporoča, da so v današnjem svetu, in to povsem vseeno ali levem ali desnem, presežek – ljudje. Globalizacija in digitalizacija sta z roko v roki ustvarili nadvse grd rezultat v obliki nadomestljivega delavca. Kitajski metulj je zamahnil s krili prav v tistem času, ko se je Slovenija skupaj s celo vrsto drugih socialističnih držav »osvobajala« enoumja – in glej, kaj se je na evropskih tleh zgodilo 27 let pozneje: »Je sui Presežek«, bi lahko parafrazirali geslo, ki nas je pred nekaj leti povezalo po enem terorističnih dejanj. Vse nas muči vprašaj, ki se poigrava z levico ali desnico, in uživa v radikalizaciji vsega nepomembnega, zbitega v globalno obsesijo z identiteto.
Japonski cesar Naruhito zapušča cesarsko palačo v Tokiu. FOTO: Kim Kyung-hoon/Reuters
Japonski cesar
Cesar Akihito je v torek abdiciral in njegov starejši sin Naruhito je postal 126. »tenno« – »nebeški vladar« dežele vzhajajočega sonca. Od očeta, ki se je prostovoljno umaknil s prestola v prepričanju, da ni več sposoben s polno odgovornostjo opravljati cesarske funkcije, je 59-letni Naruhito prevzel meč, dragulj in zrcalo. Prva relikvija je simbol poguma, druga simbolizira modrost, tretja pa dobroto. Te tri lastnosti cesar podeduje od boginja Amaterasu. Cesar je njena reinkarnacija in s temi tremi lastnostmi bo nagovarjal svoje ljudstvo,
Ergo ■ Doživeli smo, da nam je japonski cesar pokazal pot človečnosti in nas spomnil na dragocenost miru. Istega dne, ko je abdiciral Akihito, ki je dosledno opozarjal na pacifizem kot edino pravo opcijo v državi, ki je osvajala druge dežele in tudi sama doživela dva jedrska bombardiranja, je Inštitut za raziskovanje mednarodnega miru v Stockholmu objavil, da so v letu 2018 na svetu za oboroževanje porabili 1822 milijard dolarjev. To je 2,6 odstotka več kot leto prej. Povedano z drugimi besedami – na vsakega Zemljana je bilo za orožje porabljenih 239 dolarjev. Zakaj? Je to pripravljanje na mir? Je to izraz politične nemoči? Pred volitvami v Španiji je tamkajšnji Center za sociološke raziskave izvedel anketo, ki je pokazala, da ima blizu 30 odstotkov državljanov za največji problem v svoji državi politiko, politike in politične stranke. Kaj nam to pove? Da je povsem vseeno, ali gre za desnico ali levico. Za vse so ljudje presežek. Išče se nekoga, ki bo pogumen, moder in dober, tako da bi vladal v prid ljudstva. In kako bi bilo, če bi na koncu tega tedna takšnega človeka poiskali v džez klubu? Morda igra klavir in pozorno posluša druge, jih dopolnjuje in dopušča, da postanejo njegov navdih.
