Špela Zobec iz ZDA: Vladata solidarnost in skrb za skupnost

Slovenci iz različnih delov sveta se nam oglašajo in poročajo, kako poteka življenje v času pandemije koronavirusa.

Objavljeno
09. april 2020 18.00
Posodobljeno
09. april 2020 18.00
Špela Zobec živi v ZDA pet let. FOTO: Osebni arhiv
Špela Zobec
Špela Zobec
Špela Zobec prav ta teden praznuje peto obletnico, odkar se je preselila v ZDA. Živi v Atlanti, zvezni državi Georgia, dela pa v ameriškem podjetju Laureate Imports Company. Podjetje uvaža slovenska vina Kleti Brda in jih prodaja po Ameriki. Vse njeno življenje je, kot je začela pripoved, povezano z Brdi in njenimi vini. »Lahko rečem, da so se mi pred petimi leti uresničile sanje. Res je prav poseben občutek, ko lahko na drugem koncu sveta predstavljam meni najljubša vina z najlepšega konca Slovenije.« Dogajanje, povezano s širjenjem koronavirusa, spremlja tako rekoč od vsega začetka, saj živi njena sestra Nika Zobec na Kitajskem.



Prvi šok glede novega koronavirusa sem doživela že pred tremi meseci, ko mi je sestra, ki živi v Šanghaju, sporočila, kaj se dogaja na Kitajskem. Zelo me je skrbelo zanjo in vabila sem jo, naj pride k meni, za kar pa se zaradi predolgotrajnega leta ni odločila.

Naslednji šok sem doživela, ko je Amerika ukinila lete na Kitajsko, saj mi je postalo jasno, da so njene možnosti za odhod s Kitajske vse manjše. Takrat sem prvič začutila strah in tesnobo, ki pa je bila povezana zgolj s skrbjo za svojo sestro, ne pa tudi z občutkom lastne ogroženosti. Takrat namreč sploh še nisem verjela, da bo virus dosegel Evropo in Ameriko. Zdelo se mi je, kot da ves svet spremlja Kitajsko in širjenje virusa od daleč in si misli: Ah, saj to je tako daleč, da ne bo prišlo k nam. Če ne ves svet, pa jaz priznam, da so to bile moje prve misli.

V tistem obdobju sem bolj sledila ameriškim medijem kot slovenskim, saj sem tako dobila več informacij. Spomnim se tudi svojih občutkov kakšen mesec kasneje, ko je virus dosegel Evropo in je ameriški predsednik preklical vse lete iz Evrope. Z zaročencem sva sedela na kavču, gledala tiskovno konferenco in od šoka ostala brez besed. Mislim, da je bil to trenutek, ki me je najbolj pretresel. Še kar nekaj dni sem potrebovala, da sem lahko doumela, kaj se dogaja. Medtem sem spremljala, kako sta Slovenija in preostala Evropa začeli sprejemati ukrepe proti širitvi virusa.
 

Prazne police v trgovinah


Glede na to, da sem se vsak dan po telefonu pogovarjala s sestro na Kitajskem in s starši v Sloveniji, sem bila kar precej informirana o vseh mogočih ukrepih in bila dejansko dobro pripravljena, ko se je virus razširil v Ameriko. V moji okolici so si ljudje razmeroma zgodaj začeli delati zaloge; že tisti konec tedna po prekinitvi letov med Evropo in Ameriko je v vseh trgovinah v bližini mojega doma zmanjkalo toaletnega papirja in razkužilnih sredstev. Prav tako so s polic izginil meso, moka, kvas, testenine in konzerve. Zdi se mi, da smo tako kot na Kitajskem in Evropi tudi v ZDA postopoma začeli z ukrepi in bolj natančnimi smernicami v boju proti virusu.

image
Avtocesta v centru Atlante, kjer ponavadi ob tem času vlada popoln zastoj na vseh pasovih. Danes je bila avtocesta prazna, poroča Špela Zobec. FOTO: Osebni arhiv


Guverner v Georgii je prejšnji teden oznanil, da je država v karanteni oziroma »shelter in place«, kar pomeni, da moramo ostati doma in omejiti vsakršno druženje. Karanteno so ta teden podaljšali do konca aprila. Od doma se lahko odpravimo le v primeru najbolj nujnih opravkov, kot so trgovina, lekarna, dvig hrane v restavraciji, prav tako lahko še vedno telovadimo zunaj in delamo okoli hiše. Od doma lahko gredo tudi tisti, ki delajo v sektorju, ki se smatra kot essential – nujno potreben. Bari, restavracije, telovadnice, lepotni, masažni saloni in vsi državni parki ter kolesarske steze so zaprti. Na priljubljeni kolesarski stezi v moji soseski stojijo na glavnih točkah policisti in varujejo vhode na stezo. Georgia ima do danes 7558  primerov okuženih ljudi, 1393 hospitaliziranih in 294 smrti.
 

V prozorni foliji od glave do pet


image
Na teh policah je ponavadi toaletni papir. FOTO: Špela Zobec
Trgovine so skrajšale odpiralne čase in tako omogočile zaposlenim, da imajo dovolj časa, da napolnijo police z živili za naslednji dan, prav tako so starejšim in nosečnicam zagotovile vstop takoj po odprtju trgovine zgodaj zjutraj. Nakup izdelkov, kot so na primer toaletni papir, različne konzerve, dezinfekcijska sredstva, je omejeno; kupiš le eno ali dve enoti na nakup. Le tako lahko trgovci zagotovijo, da čim več ljudi dobi, kar potrebujejo, in omejijo pretirano nakupovanje oziroma zalaganje. Vsi vozički in košarice v trgovinah se sproti razkužujejo in opozorila za razdaljo so na vseh vidnih točkah. Ljudje vse bolj pogosto uporabljajo rokavice in nosijo maske. Ker je maske zelo težko dobiti, saj gre vsa zaloga prednostno v zdravstvene ustanove, uporabljamo šale in rute. Nekateri gredo v večje skrajnosti in jih najdeš v trgovini tudi ovite s prozorno folijo od glave do pet.

V podjetju, kjer delam, smo takoj poskrbeli za varnost zaposlenih in odredili delo od doma. Tako tudi jaz delam od doma; vse, kar potrebujem, so računalnik, internet in telefon. Odhodi v pisarno so prepovedani. Omejili smo obiske bank in pošte.

​Moj zaročenec je po poklicu pilot pri ameriški letalski družbi in njegov poklic spada pod essential, zato hodi v službo. Letalska družba je dala sicer svojim zaposlenim možnost, da ostanejo doma en mesec, vendar brez plačila. Več kot 25.000 zaposlenih se je odločilo za to možnost. Letalski prostor je v Ameriki še vedno odprt in prav tako podjetje, v katerem dela. Letov je seveda veliko manj (letalske družbe so odpovedale tri četrtine notranjih letov), prav tako so letala prazna, na tistih s 160 sedeži je od deset do 15 ljudi.
 

Pomoč malim podjetjem


Letala poleg navadnih potnikov prevažajo predvsem medicinsko osebje, državne uslužbence, razne zaloge, tovor in pošto. Glede na to, da je zaročenec izpostavljen potencialni okužbi z virusom zaradi službe, sva se odločila za izolacijo in se maksimalno trudiva, da se preventivno izogibava ljudi, če pa že komunicirava z njimi, se drživa pravil razdalje. V trgovino greva enkrat na dva tedna, prav tako hodiva na sprehode in tečeva, ko je zunaj manj ljudi. V najini soseski večina ljudi dela od doma. Moji sosedje mi večkrat potarnajo, da je naporno delati in hkrati skrbeti za otroke, ki pa zelo pogrešajo šolo in prijatelje. Prav tako slišim veliko prigod o tem, kako so sosedje na službenem spletnem sestanku in jim otroci skačejo pred kamero sredi pogovora.

image
Še en prizor popolnoma izpraznjene Atlante. FOTO: Špela Zobec


V mojem kraju sta me zelo pozitivno presenetila solidarnost in skrb za skupnost ter pomoč malim podjetjem (restavracije, telovadnice, male trgovine, frizerski saloni, kozmetični saloni). Zelo se spodbuja, da podpremo podjetja tako, da naročimo hrano po internetu na dostavo ali pa da jo naročimo in poberemo (to imenujemo curbside pickup, kjer ti ni treba stopiti iz avta, ampak samo odpreš okno in prevzameš naročilo), da kupimo darilne kartice pri naši najljubši frizerki in kozmetičarki ...

Spodbujajo nas v smislu, da če hočemo ohraniti vse te dejavnosti, je treba pomagati zdaj, ne potem, ko bodo restavracija in naš najljubši frizerski salon že propadli. Podobno velja za vse ostalo, in sicer da ne prosiš letalske družbe za povrnitev denarja, ampak raje za možnost uporabe karte kasneje. Seveda se razume, da vsi tega na zmorejo, je pa to eden od načinov, kako podpreti lokalno skupnost in podjetja, da preživijo in da bodo tukaj, ko se stvari spet vrnejo v ustaljene tirnice.