Galerija
Sporna avtentičnost dosjejev Udbe
V Srbiji se pred vsakimi volitvami vedno znova postavlja vprašanje sprejetja zakona o odpiranju dosjejev varnostnih služb. Prvak Srbskega gibanja obnove Vuk Drašković zahteva odprtje tajnih dosjejev že desetletja, srbska javnost pa se sprašuje, kaj je v njih resnično, kaj pa je bilo naknadno dodano ali izbrisano, če že ni bilo uničeno.
Beograd – Nekdanji predsednik ZRJ Vojislav Koštunica (2000–2003) je namreč brez ustavnih in zakonskih pristojnosti na položaju vodje državne varnosti zadržal Radomira Markovića.
Zoran Dragišić z mednarodnega inštituta za varnost je spomnil, da je država konec septembra 2000 izdala ukaz o uničenju dokumentov službe državne varnosti, kresovi na Banjici pa so med brisanjem računalniškega spomina vse noči osvetljevali okna okoliških stavb. Po njegovem mnenju je bilo dovolj, da je Vojislav Koštunica na funkciji vodje obveščevalcev štiri mesece zadržal Radomira Markovića – od takrat namreč nihče več ne verjame v avtentičnost arhivov službe državne varnosti. Zaradi tega je Dragišić prepričan, da obstaja utemeljen sum, da so pripadniki službe dosjeje po potrebi uničevali, spreminjali in ponarejali.
Čeprav sta srbska vlada in služba državne varnosti v prvi polovici leta 2001 odprla posamezne dosjeje, je Dragišić opozoril, da so pred njihovim odprtjem zelo veliko notranjih sovražnikov uvrstili v kategorijo sumljivih oseb, ki so povezane s tujimi tajnimi službami, zato pristojnim službam v državi ni bilo treba odpreti njihovih dosjejev. Dragišić še meni, da je pomembno vprašanje, ali bi z odprtjem dosjejev nastala večja korist ali škoda, glede na to, da v Srbiji po revoluciji 5. oktobra niso hitro in učinkovito pretrgali vezi s preteklostjo.
Srbska javnost se je delno seznanila s tem, kako je delovala služba državne varnosti v času režima Slobodana Miloševića, s posredovanjem Srbske radikalne stranke, ki je več kot štiri tisoč strani osebnih dosjejev in operativnih dokumentov dobila od haaškega tribunala. Po mnenju strokovnjakov za nadzor tajnih služb imajo operativni dokumenti službe državne varnosti, iz katerih je razvidno, kako in kakšne naloge so dobivali operativci, precej večjo zgodovinsko vrednost kot osebni dosjeji. Sodeč po že objavljenih, so osebni dosjeji večinoma banalni in komični, ukvarjajo pa se z govoricami in gledanjem pod rjuhe. Po mnenju mnogih bi bilo za Srbijo kot državo koristneje, če bi pristojni organi namesto tajnih osebnih dosjejev odprli operativne dosjeje – kakršen je, denimo, dosje Puran –, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je koga in na čigav ukaz umoril, kdo in kako je varoval vojne zločince, kdo je snoval oborožen upor in kdo je prijateljeval z Miloradom Ulemekom Legijo pred atentatom na nekdanjega srbskega premiera Zorana Đinđića. Kot menijo, bi bila objava intrig in žgečkljivih podrobnosti, ki jih je Udba zbirala desetletja, najmanj brezpredmetna.
Zoran Dragišić z mednarodnega inštituta za varnost je spomnil, da je država konec septembra 2000 izdala ukaz o uničenju dokumentov službe državne varnosti, kresovi na Banjici pa so med brisanjem računalniškega spomina vse noči osvetljevali okna okoliških stavb. Po njegovem mnenju je bilo dovolj, da je Vojislav Koštunica na funkciji vodje obveščevalcev štiri mesece zadržal Radomira Markovića – od takrat namreč nihče več ne verjame v avtentičnost arhivov službe državne varnosti. Zaradi tega je Dragišić prepričan, da obstaja utemeljen sum, da so pripadniki službe dosjeje po potrebi uničevali, spreminjali in ponarejali.
Čeprav sta srbska vlada in služba državne varnosti v prvi polovici leta 2001 odprla posamezne dosjeje, je Dragišić opozoril, da so pred njihovim odprtjem zelo veliko notranjih sovražnikov uvrstili v kategorijo sumljivih oseb, ki so povezane s tujimi tajnimi službami, zato pristojnim službam v državi ni bilo treba odpreti njihovih dosjejev. Dragišić še meni, da je pomembno vprašanje, ali bi z odprtjem dosjejev nastala večja korist ali škoda, glede na to, da v Srbiji po revoluciji 5. oktobra niso hitro in učinkovito pretrgali vezi s preteklostjo.
Srbska javnost se je delno seznanila s tem, kako je delovala služba državne varnosti v času režima Slobodana Miloševića, s posredovanjem Srbske radikalne stranke, ki je več kot štiri tisoč strani osebnih dosjejev in operativnih dokumentov dobila od haaškega tribunala. Po mnenju strokovnjakov za nadzor tajnih služb imajo operativni dokumenti službe državne varnosti, iz katerih je razvidno, kako in kakšne naloge so dobivali operativci, precej večjo zgodovinsko vrednost kot osebni dosjeji. Sodeč po že objavljenih, so osebni dosjeji večinoma banalni in komični, ukvarjajo pa se z govoricami in gledanjem pod rjuhe. Po mnenju mnogih bi bilo za Srbijo kot državo koristneje, če bi pristojni organi namesto tajnih osebnih dosjejev odprli operativne dosjeje – kakršen je, denimo, dosje Puran –, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je koga in na čigav ukaz umoril, kdo in kako je varoval vojne zločince, kdo je snoval oborožen upor in kdo je prijateljeval z Miloradom Ulemekom Legijo pred atentatom na nekdanjega srbskega premiera Zorana Đinđića. Kot menijo, bi bila objava intrig in žgečkljivih podrobnosti, ki jih je Udba zbirala desetletja, najmanj brezpredmetna.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji