Športni spektakel, po katerem bo Italijane bolela glava

Čez dober mesec bo v Italiji po dveh desetletjih znova, skupno četrtič, vzplamtel olimpijski ogenj. Po Torinu bosta zimske športnike letos gostila Milano in Cortina d'Ampezzo. Igre, ki bodo razsejane po treh italijanskih deželah, so bile ob kandidaturi predstavljene kot trajnostne; z obljubami o omejeni novi gradnji, ponovni uporabi sedanjih prizorišč ter dolgoročnih koristih za okolje in lokalne skupnosti. Toda izkušnje s podobnimi megaprireditvami v Italiji in drugod kažejo, da so številke, povezane s stroški in časovnicami, bistveno manj natančne in bolj izmuzljive od tistih, ki na koncu odločajo o zmagovalcih na snegu in ledu.

V senci priprav na enega od največjih športnih dogodkov leta civilna družba bije boj za transparentno porabo javnega denarja ter za razumevanje dolgoročnih okoljskih in družbenih posledic milijardnega projekta. Temelj teh prizadevanj je pobuda Open Olympics 2026, ki jo je zasnovala koalicija dvajsetih nevladnih združenj na čelu z Libero, eno od osrednjih organizacij na področju boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji v Italiji. O iniciativi je za Delo spregovorila Elisa Orlando, članica Liberine ekipe za civilni nadzor.

Katere pomanjkljivosti, kar zadeva institucionalno transparent­nost, so vas spodbudile, da ste leta 2024 zagnali pobudo Open Olympics 2026?

Za začetek je treba poudariti, da v Italiji seveda obstajajo zakoni, ki urejajo institucionalno transparentnost. Ti so uporabljeni pri vseh postopkih javnega naročanja in v splošnih procesih javnega odločanja. Težava je, da je ta sistem razpršen; vsaka institucija objavlja dokumente na svojem spletnem mestu, pri čemer ti pogosto niso dostopni v obliki podatkov, temveč kot skenirani pdf-ji uradnih aktov. Takšna praksa bistveno otežuje celovit pregled nad dogajanjem, zlasti v primeru, kot so zimske olimpijske igre – obsežen projekt, ki vključuje številne odločitve, postopke javnega naročanja in velike javne izdatke. Tradicionalni mehanizmi transparentnosti zato niso bili dovolj za učinkovito spremljanje vsega, kar je bilo povezano z olimpijskim projektom.

Zaradi naraščanja skupnih stroškov iger opažamo, da vlada jemlje sredstva iz drugih proračunskih postavk, je poudarila Elisa Orlando. FOTO: Luka Maček

Koliko vaša iniciativa izhaja iz ­izkušenj s preteklimi velikimi športnimi dogodki v Italiji, denimo z zimskimi olimpijskimi igrami v Torinu leta 2006, na katerih so se pokazale težave s preseženimi stroški, neizkoriščenimi prizorišči in korupcijskimi tveganji?

Olimpijske igre v Torinu leta 2006 so nas marsičesa naučile. Torino je bil najmanj do leta 2022 mesto z najvišjim dolgom na prebivalca v Italiji. Ta položaj je bil neposredno povezan z obsežnimi izdatki za zimske olimpijske igre, ki so – kot so pokazale poznejše študije – prvotne stroškovne ocene presegli za približno 80 odstotkov.

Kar zadeva športno infrastrukturo, imamo okoli Torina nekaj zapuščenih prizorišč, za katera je bila sprva celo predvidena možnost, da bi jih uporabili tudi tokrat. Prav tako smo v preteklosti pri nekaterih velikih dogodkih zaznali nevarnost korupcije in mafijske infiltracije. Tak primer je bila svetovna razstava Expo 2015 v Milanu, kjer so policijske preiskave in novinarji jasno razkrili tako korupcijo kot vpletenost mafije.

Portal Open Milano Cortina 2026, ki ga je vzpostavila družba Società Infrastrutture Milano Cortina (Simico), javno podjetje, odgovorno za upravljanje in sklepanje pogodb za olimpijsko infrastrukturo, je nastal kot posledica pritiskov vaše koalicije. Kako pomemben je bil ta korak in kako ocenjujete napredek pri transparentnosti od vzpostavitve vaše pobude?

To je bil nedvomno pomemben uspeh naše kampanje, saj je bil prvič vzpostavljen takšen portal za transparentnost. Gre za spletno mesto, na katerem so zbrane ključne informacije o vseh projektih, vključenih v olimpijski infrastrukturni načrt, ki ga upravlja družba Simico. To nam je omogočilo spremljanje dela teh podatkov, ki smo jih nato uporabili tudi v poročilih.

Pa vendar kakovost teh podatkov ni vedno zadovoljiva. Še vedno nam manjkajo podrobnosti, ki bi omogočile resno oceno dejavnikov tveganja pri sklepanju pogodb in podizvajalcih ali pri okoljskih vplivih posameznih projektov. Poleg tega obstajajo splošne pomanjkljivosti, saj vemo, da je z dogodkom povezanih več projektov in porabe, kot jih je mogoče spremljati prek tega portala. V proces je vključenih zelo veliko institucionalnih akterjev, hkrati pa vemo, da prek te spletne strani ni mogoče nadzirati vseh postopkov javnega naročanja, povezanih z olimpijskimi igrami. To je največja težava.

Elisa Orlando: Boj z mafijo in korupcijo za nevladnike vse težji

Kako so se na vašo pobudo odzvali vlada in družba? Malo me je presenetilo, da italijanski mediji kljub izrazitim odstopanjem od prvotnih načrtov niso množično pograbili vašega zadnjega poročila.

Trajalo je nekaj dni, da so nas bolj množično povzema­li časopisi in drugi mediji. Razumljivo je, da so bile novinarske pozornosti najprej deležne teme višjih stroškov in zamud pri izvedbi posameznih infrastrukturnih projektov. Prav ti vidiki bodo tudi najbolj vplivali na italijansko družbo. Projekti bodo v nekaterih primerih končani šele leta 2033, kar bo imelo neposredne posledice za vsakdanje življenje in mobilnost prebivalcev, zlasti pri gradnji in obnovi cestne, železniške in druge infrastrukture.

Kar zadeva vlado, se ta na našo kampanjo nikoli ni neposredno odzvala. Vlade tudi nismo obravnavali kot neposrednega akterja, smo pa kritično komentirali nekatere njene odločitve. Med drugim smo opozorili na stališče oblasti do domnevno zasebne narave Fundacije Milano Cortina – druge ključne institucije, vključene v organizacijo iger, zlasti na področju dogodkov in prodaje vstopnic. Takšna opredelitev je po našem mnenju ovira in tveganje tudi za preiskavo morebitnih korupcijskih primerov, saj če gre za zasebni subjekt, tožilstvo ne more obravnavati zadeve kot javno korupcijo.

Poleg tega smo kritizirali nekatere odločitve o prerazporejanju sredstev. Zaradi naraščanja skupnih stroškov iger namreč opažamo, da vlada jemlje sredstva iz drugih proračunskih postavk. Izpostavili smo primer, ko je bilo 43 milijonov evrov odvzetih iz sklada, ki je običajno namenjen žrtvam kaznivih dejanj, vključno z žrtvami organiziranega kriminala in femicida.

Hokejska arena v Milanu. FOTO: Daniele Mascolo/Reuters

Vaše najnovejše poročilo kaže, da je le 13 odstotkov proračuna, vrednega 3,54 milijarde evrov, namenjenega objektom, ki so nujni za izvedbo olimpijskih iger, preostalih 87 odstotkov je usmerjenih v 'infrastrukturo z dolgoročnimi učinki', predvsem ceste in železnice. Kako nenavadno je takšno razmerje v primerjavi s preteklimi olimpijskimi igrami in kakšne posledice oziroma izzive po vaši oceni prinaša?

Kako bi to lahko primerjali z drugimi olimpijskimi igrami, je težko reči. O tem nimamo natančnih podatkov. Upoštevati je treba tudi, da gre za prvi primer, ko imamo – kljub pomanjkljivostim – na voljo enoten portal transparent­nosti, zato je povsem mogoče, da v prejšnjih primerih takšnih izračunov sploh ni bilo mogoče opraviti.

Vsekakor to neravnovesje razkriva določene slabosti v procesu odločanja, ki je pripeljal do sedanjega stanja. Olimpijske igre so bile razumljene kot politična priložnost za porabo javnega denarja, da bi ponudili prebivalcem nove infrastrukturne naložbe, ki naj bi prinesle dodano vrednost posameznim območjem, zmanjšale avtomobilski promet ali izboljšale javni prevoz. Toda vprašanje je, ali bo to na koncu res koristilo prebivalstvu, saj so številni kritični do vplivov teh infrastrukturnih projektov na gorsko okolje, pa tudi do smiselnosti tako obsežnih vlaganj v projekte, ki naj bi olajšali mobilnost med dogodkom, v resnici pa bodo dokončani šele več let po dogodku.

Zdi se, da so olimpijske igre pogosto zgolj izgovor za zagon teh projektov. Videli smo že, da so se nekateri projekti začeli celo brez ustreznih varnostnih preverjanj ali zadostnih zmogljivosti. Ta logika izrednih razmer omogoča pospešitev postopkov in izogibanje določenim nadzornim mehanizmom.

Do oktobra 2025 je bilo od 98 projektov končanih 16, samo 42 naj bi jih bilo končanih pred ­začetkom iger. To pomeni, da jih bo več kot polovica zaključenih šele, ko bo olimpijski ogenj ugasnil, nekateri celo šele čez osem let. Kateri so glavni razlogi za zamude in kakšne posledice imajo?

V začetni fazi Simico očitno ni bil ustrezno kadrovsko popolnjen. Ker ni prejemal vseh sredstev, ni mogel zaposliti dovolj tehničnega kadra. Poleg tega opažamo, da so bili nekateri postopki javnega naročanja zelo dolgotrajni. Zgodilo se je, da so bili razpisi objavljeni, a se nanje nihče ni prijavil, nato pa so prešli v fazo pogajanj z enim samim izvajalcem. To ni povzročilo le zamud, temveč tudi povečanje stroškov.

Prišli smo do točke, ko bo celo del podporne infrastrukture, nujne za izvedbo dogodka, dokončan šele po olimpijskih igrah, pred njihovim začetkom pa bo zagotovljena le delna izvedba – ravno toliko, da bodo igre lahko potekale.

Ena od najbolj spornih naložb je bobsteza v Cortini. Zakaj je ta projekt tako razvpit in katere težave z vidika trajnosti, transparentnosti in učinkovite porabe javnih sredstev razkriva?

Pri tem prizorišču opažamo veliko težav. Kar zadeva okoljski vpliv, govorimo o poseku stoletnih dreves. Sprva je bilo obljubljeno, da bodo uporabili prizorišče, ki je že obstajalo za prejšnje olimpijske igre v Cortini v petdesetih letih. Na koncu so vse porušili in zgradili novo prizorišče, kar je opazno vplivalo na okolje in zahtevalo ogromna finančna sredstva.

V tem primeru se je zgodilo točno to, o čemer sem govorila prej. Razpis za gradnjo so odprli, vendar za ponujeni znesek ni bilo interesa. Zato so prešli na neposredna pogajanja z enim podjetjem, kar je nazadnje privedlo do izrazitega povečanja stroškov. Oglasilo se je tudi računsko sodišče in izrazilo dvome o finančni vzdržnosti tega objekta v prihodnjih letih, saj je ocenjeno, da bo vsako leto ustvaril približno 600.000 evrov izgube, te pa prihodki od prodaje vstopnic ali drugih virov ne bodo pokrili. V predvidenih dvajsetih letih obratovanja naj bi se nabralo več milijonov evrov primanjkljaja, ki bo verjetno ponovno pokrit iz javnih sredstev. Gre za šport, ki je v zatonu, in celo nekdanji dobitniki olimpijskih medalj so poudarili, da gradnja bobsteze ni smiselna.

Za eno od najbolj spornih naložb velja bobsteza v Cortini. Njena gradnja je po besedah Elise Orlando imela velik okoljski vpliv in zahtevala ogromna finančna sredstva. FOTO: Claudia Greco/Reuters

V kandidaturi za olimpijske igre so bili infrastrukturni stroški ocenjeni na približno 1,35 milijarde evrov, na portalu Simico pa je danes za javna dela navedenih že 3,54 milijarde evrov, dodatni regionalni in zasebni izdatki večinoma še niso celovito zajeti. Kolikšen bo na koncu skupni račun za italijanske davkoplačevalce?

Iskren odgovor je, da tega ne vemo. Ne vemo zato, ker je, kot ste poudarili, to slika, ki jo trenutno poznamo na podlagi portala Simico. Gotovo pa to niso edina sredstva, ki bodo porabljena. Če pogledamo le eno od vključenih dežel, Lombardijo, ima ta svoj spletni portal z vsemi infrastrukturnimi projekti, povezanimi z igrami, in tam je skupna poraba ocenjena na približno pet milijard evrov samo za ta del Italije. Na portalu Simico za Lombardijo vidimo stroške v višini 1,5 milijarde evrov.

To je le ena od regij, ki gostijo igre. Tako bomo že za infrastrukturne projekte porabili več, verjetno najmanj trikrat več od trenut­no prikazanih zneskov. Poleg tega so tu še stroški organizacije dogodka, ki so trenutno ocenjeni na približno 1,7 milijarde evrov. Če prihodki od prodaje vstopnic teh stroškov ne bodo pokrili, bodo na koncu pokriti iz javnih sredstev.

Glede na dolgoletne izkušnje in delo Libere na področju boja proti organiziranemu kriminalu: kako privlačni so tako veliki šport­ni dogodki za mafijo? V katerih fazah projekta zaznavate največjo nevarnost, da bo ta izpostavljen kriminalni infiltraciji?

Zelo privlačni. Na splošno so javna naročila zelo izpostavljena tveganju mafijskega vmešavanja, tako zaradi zaslužkov kot zaradi pranja denarja. To opažamo zlasti pri podizvajalskih razmerjih in netehničnih delih, denimo pri izkopih. Če obstajajo strogi roki in mora biti vse pravočasno pripravljeno, se pojavi tudi težnja po pospešitvi postopkov, kar še olajša mafijsko infiltracijo.

Videli smo že, da so protimafijski organi v Italiji izrekli tako imenovane protimafijske prepovedi, s katerimi so podjetjem zaradi suma ali znakov morebitnih povezav z mafijskimi združbami preprečili sodelovanje pri javnih naročilih ter v podizvajalskih verigah. Leta 2024 je bilo takšnih prepovedi 51, kar je pozitivno, saj gre za preventivni ukrep, ki tem podjetjem onemogoča sodelovanje.

Hkrati smo zaznali primere, ko so mafijski kriminalci poskušali vstopiti v posle s preprodajo drog med dogodkom. Cortina je tudi sicer izrazito luksuzna gorska destinacija z nočnimi klubi in prestižnimi hoteli, v preteklosti so že preiskovali prodajo kokaina v teh lokalih, ki so jo organizirale mafijske skupine. Dva kriminalca sta bila aretirana, ker sta poskušala ustrahovati podjetnike v Cortini, da bi si zagotovila monopol nad prodajo kokaina.

Govorimo o tradicionalnih mafijskih skupinah ali gre za druge oblike organiziranega kriminala?

Na splošno smo pri gradbenih delih opazili, da je [kalabrijska] 'ndrangheta izrazito nagnjena k infiltraciji v takšne projekte. Kriminalca, ki sem ju omenila, sta bila povezana z rimskimi kriminalnimi združbami, torej ne s tradicionalnimi mafijskimi skupinami, temveč z novejšimi, v tem primeru iz prestolnice.

Celo del podporne infrastrukture, nujne za izvedbo dogodka, bo dokončan šele po olimpijskih igrah, je dejala Elisa Orlando. FOTO: Claudia Greco Reuters

Igre v Milanu in Cortini so bile ob napovedi kandidature predstav­ljene kot poudarjeno trajnostne, z obljubami o minimalni novi gradnji, uporabi obstoječih prizorišč in ogljični nevtralnosti. Koliko so bile te zaveze uresničene oziroma bolje rečeno prelomljene?

Niso bile uresničene. Kot ste omenili, je bilo v številnih primerih obljubljeno, da bodo uporabljena obstoječa prizorišča, v praksi pa smo priča novim gradnjam. Pogosto opažamo tudi odločitev, da se posamezni projekti razbijejo na manjše sklope oziroma manjša dela. Tako se presoja vpliv na okolje zgolj za posamezen projekt, ki predstavlja le majhen del celote, tako mi kot okoljske organizacije pa opozarjamo, da bi bilo treba ocenjevati tudi skupni vpliv vseh povezanih projektov, da bi lahko dejansko razumeli skupni učinek na okolje. Poleg tega že dalj časa zagovarjamo pridobitev podatkov o ogljičnem odtisu teh del, saj gre za model, ki ga sicer zagovarja tudi Mednarodni olimpijski komite in je bil del danih obljub, vendar te niso bile izpolnjene. Bomo videli, ali nam bo te podatke uspelo pridobiti vsaj naknadno.

Po vsem, kar ste povedali, se je težko znebiti občutka, da se bo Italija po veliki zabavi v Milanu in Cortini zbudila z glavobolom, ki bo trajal leta, morda celo desetletja.

Strinjam se s to mračno sliko, menim, da odseva realnost. Iniciativa Open Olympics 2026 je od nas zahtevala veliko časa in truda. Do vseh podatkov in dokumentov, ki smo jih potrebovali, ni bilo vedno lahko priti. Prav zato si želimo, da bi imel ta trud svojo zapuščino. Upamo, da bodo prihodnje olimpijske igre in drugi veliki športni dogodki vzpostavili močnejše sisteme transparentnosti in integritete. Že zdaj sodelujemo s civilno družbo v Franciji, ki bo čez štiri leta gostila zimske igre. Tudi zato, ker gre za sosednje območje: igre bodo potekale v francoskih Alpah in bodo morda takrat ponovno uporabljena tudi nekatera prizorišča iz Torina. Takšni dogodki se bodo pripravljali še naprej in ni vzdržno, da bi morali podoben boj vsakič začeti znova in bi civilna družba vedno znova prišla prepozno. Tudi v našem primeru vključevanje civilne družbe ni bilo učinkovito, dokler nismo zagnali te kampanje. Upamo, da bo ta izkušnja pomembna lekcija vsaj za prihodnje velike dogodke.

Olimpijski ogenj se bo prižgal čez dober mesec. Katere prednostne naloge ste si v koaliciji zadali do takrat?

Do začetka iger se verjetno ne bomo več spuščali v analize. Zavezani smo temu, da bomo ostali vključeni do zaprtja zadnjega gradbišča, kar bo po sedanji časovnici čez osem let. Še naprej bomo spremljali dogajanje in zahtevali objavo podatkov. Ko se bodo po koncu prireditve ugasnile luči, bosta še naprej nujna civilni nadzor in pozornost javnosti.

________

/

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.