Srbi naj bi se infiltrirali v EU kot mali Rusi in delali v interesu Moskve

Če se Beograd, ki je v precepu med EU in Rusijo, ne bo pravočasno odrekel samopostrežni politiki, bodo o Srbiji odločali drugi, kar pa bi bila prava ruska ruleta. Moskva za zdaj zahteva le lojalnost, Berlin pa že dvomi v resnične namene Srbije, ki igra vlogo neveste.

V Nemčiji z nelagodjem opazujejo krepitev bratskih vezi med Srbijo in Rusijo. Berlin v velikem načrtu ruskega predsednika Vladimirja Putina prepoznava vlogo, ki da je namenjena Srbiji. Kot predvidevajo osrednji nemški mediji, naj bi se Srbi infiltrirali kot mali Rusi v Evropsko unijo in delali v interesu Moskve ali pa destabilizirali regijo. Po njihovi oceni bo v novi hladni vojni, ki glasno trka na vrata, pritisk Bruslja in Washingtona na Beograd vse večji, Srbija pa bo imela vedno manj časa, da stopi na stran Zahoda. Korak v to smer bi lahko bila izpustitev četniškega vojvode Vojislava Šešlja iz haaškega pripora.

V Srbiji prevladuje s predsodki obremenjena mantra, po kateri je Nemčija njen priljubljen sovražnik. Srbija na eni strani vidi svojo prihodnost v EU, na drugi pa bi najraje brez vseh zadržkov objela mater Rusijo. Gre za miselno matrico, ki ni prisotna le med privrženci Šešlja, temveč je prepoznavna v celotnem srbskem političnem spektru.

Če Srbija ne bi bila geopolitična luknja znotraj tkiva EU, morda nikomur ne bi padlo na pamet, tudi Nemčiji ne, da bi dražila ruskega medveda. Če bi imela meje z Rusijo, nihče ne bi skušal ukrasti plena pred nosom. Ker je mati predaleč, se je tudi najmočnejši srbski politik Aleksander Vučić, čeprav z obžalovanjem, obrnil proti Nemčiji, saj Srbija nima resnih razvojnih možnosti brez najmočnejše gospodarske sile na kontinentu.

Beograd in Berlin uradno nista prijatelja, skušata pa postati partnerja. Gre za načrtovano poroko zaradi obojestranskih interesov, in ne zaradi ljubezni. Dileme in posledice takšne zveze so znane obema partnerjema, zapletati pa se je začelo, ker je Nemčija začela dvomiti v resnične namene Srbije, ki igra vlogo neveste.

V senci ruskih tankov

Na začetku ukrajinske krize je Nemčija skušala najprej vzpostaviti ravnotežje med lastno energetsko lakoto, velikimi naložbami v Rusiji ter geopolitično konfrontacijo, ki sta jo prek Kijeva zaostrovala Moskva in Washington. Po referendumu v senci ruskih tankov in aneksiji Krima, ki je pripeljala do spremembe meja, je imela nemška diplomacija vse manj manevrskega prostora. Berlin v zadnjih desetletjih ni spreminjal svoje zunanje politike, to pa je trdno transatlantsko zavezništvo, ki postavlja na prvo mesto povezanost EU z ZDA.

Nemški diplomatski napori, da bi prepričali Putina, naj vsaj vzhodnoukrajinska ozemlja prepusti Kijevu, če mu že noče vrniti Krima, so naletela na gluha ušesa. Da gre za jalovo početje, je spoznala nemška kancerka Angela Merkel, ki je na seznam držav, ki jih ogroža ruski vpliv, uvrstila tudi Srbijo.V času sodelovanja Rusije z EU je Srbija še lahko igrala na karto potencialne članice EU in potencialne zaveznice Rusije. V konfliktnih časih, ki jih poglablja ukrajinska kriza, pa Srbija ne bo mogla več dolgo negovati samostrežne politike in ohranjati svoje neuvrščene vloge. Čeprav nemška uradna politika še vedno hvali Beograd za njegova prizadevanja na poti k polnopravnemu članstvu v EU, kot je bil bruseljski sporazum o normalizaciji odnosov s Kosovom, nemška politična elita ne skriva bojazni zaradi prisotnosti putinizacije Srbije.

Putinove fotografije pred ruskimi tanki na vojaški paradi v Beogradu so spet uvrstile Srbe v ruski tabor. In to v času, ko Berlin znova doživlja Moskvo kot grožnjo. Srbi so se sami identificirali kot mali Rusi, večini članic EU, in ne le Nemčiji, pa ni v interesu, da bi sprejele v svoje vrste državo, ki bi znotraj EU lobirala za tuj račun ali skušala blokirati njeno delovanje v imenu Moskve. Navsezadnje tudi Srbi v šali pravijo, da bodo vstopili v EU s ciljem, da jo razbijejo kot bolgarsko skupščino.

Berlin ne bo popuščal Beogradu

Po mnenju nemških analitikov je Putinov cilj absolutna dominacija nad postsovjetskim ozemljem, zadrževanje Nata čim dlje od ruskih meja, pridobivanje čim večjega vpliva znotraj EU in zaokrožitev interesnih sfer v geopolitičnem spopadu z Washingtonom. Ker Berlin ne more zenesljivo predvidevati naslednjih ruskih potez, se v Nemčiji sprašujejo, ali se je spet treba bati Rusov.

Po besedah Putina za nemško državno televizijo, je Moskva v primeru Krima le sledila Meddržavnemu sodišču v Haagu, ki je razsodilo, da razglasitev kosovske neodvisnosti ne predstavlja kršitve mednarodnega prava. To potemtakem velja tudi za aneksijo Krima na podlagi večinske volje tamkajšnjega prebivalstva, kajti narodu, ki se želi odcepiti, ni treba vprašati za dovoljenje centralne vlade. Moskva v svojem načrtu naj ne bi namenila Srbiji le obrobne vloge, čeprav Putinovo stališče Beogradu nič ne koristi. Iz ruske blokade Kosova je jasno le to, da ima tudi Moskva, ki od Beograda zahteva v zameno zgolj lojalnost, po potrebi dvojna merila.

Berlin se sprašuje, ali bo Moskva zlorabila Srbijo za destabilizacijo JV Evrope. Nemški mediji si postavljajo tudi vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se Beograd odrekel evropski poti, večina siromašnih in nezadovoljnih državljanov pa bi se vrnila pod okrilje ruske matere, ker se poroka zaradi interesov odlaga v negotovo prihodnost, bruseljski mladoporočenec pa izgleda vse manj privlačno. Kljub temu bi Beograd brcnil v temo, če bi ocenil, da lahko z rusko karto v rokavu izsiljuje Berlin ali Bruselj, ki zaradi povečevanja ruskega vpliva ne bosta popuščala Srbiji. Beogradu se čas za odločitev izteka, ker se lahko v razmerah hladne vojne hitro zgodi, da bodo drugi odločali o vsem namesto Srbije, kar bi bil zagotovo vsaj strel v lastno koleno, če že ne bi vodilo v rusko ruleto. Naj gre za članstvo Srbije v EU ali za tople in hladne radiatorje v energetsko lačni državi.