Srbija in Hrvaška: Tožbi za genocid ne prispevata k trdnejšemu miru

V Beogradu ne pričakujejo, da bo ICJ obsodil Srbijo ali Hrvaško za genocid. Zagreb v primeru zmage računa na vojno odškodnino, sodba v prid Hrvaški pa bi imela tudi velik simbolni in zgodovinski pomen. Razsodba bo obvezujoča, dokončna in brez možnosti pritožbe.

Na meddržavnem sodišču v Haagu (ICJ) se je po desetih mesecih končala obravnava medsebojnih tožb Hrvaške in Srbije za genocid. Sodbo bodo razglasili 3. februarja, če bo ena od strani ocenila, da druga stran razsodbe ne spoštuje, se bo lahko pritožila varnostnemu svetu Združenih narodov, ki bo nato ukrepal proti kršiteljici. Če bo ICJ naložil bodisi Srbiji bodisi Hrvaški plačilo odškodnine, se bosta morali državi dogovoriti o tem ali pa se znova pravdati. A po mnenju strokovnjakov za mednarodno pravo sodniki ne bodo razsodili v prid ene ali druge strani, temveč bodo obe strani razglasili za krivi zločinov, ki niso genocid, zagrešili pa so jih pripadniki srbskih ali hrvaških enot.

V Srbiji ne zaupajo ICJ, ki je Beograd že presenetil z nekaterimi odločitvami. Leta 2007 je ugotovil, da je Srbija kršila konvencijo o genocidu, ker ni naredila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila genocid v Srebrenici. ICJ se je Beogradu spet zameril leta 2010, ko je proti pričakovanju Srbije razsodil, da deklaracija o neodvisnosti Kosova ni v nasprotju z mednarodnim pravom. V prid Beograda pa je ICJ razsodil, ko je zavrnil tožbo za genocid, ki jo je BiH vložila proti Srbiji.

Beograd ne vidi ničesar dobrega v izvolitvi kandidatke HDZ Kolinde Grabar Kitarović za hrvaško predsednico, ker je izjavila, da je treba končati pot, ki so jo Hrvati začeli pod pokojnim predsednikom Franjem Tuđmanom, ki je navijal za končno rešitev srbskega vprašanja na Hrvaškem.

Hrvaška »osvobodilna vojna«

Ker so na Hrvaškem oprostilno sodbo haaškega sodišča za hrvaška generala Anteja Gotovino in Mladena Markača razumeli kot dokaz, da je Hrvaška bojevala le osvobodilno vojno, je bilo iluzorno pričakovati, da se bodo v Banskih dvorih odločili za umik tožbe za genocid. Čeprav sta Srbija in Hrvaška iskali rešitev po diplomatski poti, se nista izognili sodišču.

Haaško sodišče je zavrnilo obtožnico proti generaloma tudi v tistem delu, ki ju je obtoževal sodelovanja v zločinskem dejanju, katerega cilj je bil prisilno in za vedno odstraniti srbske prebivalce z območij na Hrvaškem, na tej obtožbi pa temelji srbska protitožba za genocid proti Hrvaški na ICJ v Haagu.

Hrvaška je Srbijo obtožila za genocid leta 1999, v tožbi pa je navedla, da je Srbija v letih 1991 in 1995 neposredno nadzirala enote, ki so na območju Knina, vzhodne in zahodne Slavonije ter Dalmacije izvajale etnično čiščenje nad hrvaškimi državljani, posledica pa je bilo veliko pregnanih, pobitih, trpinčenih ali brezpravno priprtih. Ker Beograd ni preprečil genocida na Hrvaškem, Zagreb zahteva vojno odškodnino od Srbije kot pravne naslednice ZR Jugoslavije.

Hrvaška pravna zastopnica Vesna Crnić Grotić je od ICJ zahtevala, naj naloži Srbiji, da mora soditi vsem, ki so storili genocidne zločine na Hrvaškem. Zagreb od ICJ tudi zahteva, naj od Srbije zahteva, da mora Hrvaški posredovati informacije o 865 pogrešanih osebah in vrniti okoli 25.000 kulturnih in zgodovinskih predmetov, ki jih je odtujila med vojaškimi spopadi na Hrvaškem.

Zmanjševanje pomena zločinov

Zagreb očita Beogradu, da se še ni pripravljen resno soočiti z lastno preteklostjo, najvišji politiki pa poskušajo zmanjšati breme zločinov, ki so jih zagrešili pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in paravojaških enot. Ker v Srbiji in Republiki Srbski zanikanje zločinov ali zmanjševanje njihovega pomena postaja etična vrednota, ne preseneča, da so šele konec leta 2013, po več kot dveh desetletjih od zločinov, odkrili množično grobnico v Tomašici pri Prijedoru, kjer je bilo likvidiranih na stotine bošnjaških in hrvaških civilnih žrtev. V grobnici so našli tudi posmrtne ostanke otrok, mnoge so ubili na njihovih domovih, večino pa v taboriščih Omarska, Trnopolje in Keraterm.

Ko se je ICJ leta 2008 razglasil za pristojno sodišče v tem primeru, je Srbija odgovorila s tožbo za genocid proti Hrvaški. Med Nevihto leta 1995 je hrvaška vojska osvobodila približno četrtino hrvaškega ozemlja, ki so ga leta 1991 zasedli srbski uporniki in ga razglasili za Republiko Srbsko krajino. Po tem je območje, kot navaja Beograd, zapustilo približno 200.000 civilistov, oropanih in požganih pa je bilo več kot 20.000 njihovih domov. Več sto oseb, večinoma civilistov, hrvaških državljanov srbske narodnosti, je bilo ubitih, nekateri med njimi tudi več tednov po koncu operacije. Čeprav so na Hrvaškem po Nevihti sprožili več sto postopkov proti odgovornim za zločine, ni bila izrečena nobena pravnomočna sodba.

Glavni srbski pravni zastopnik Saša Obradović je v sklepni besedi od ICJ zahteval, naj razglasi Hrvaško za odgovorno za genocid nad Srbi v Krajini med operacijo Nevihta in po njej in naj zahteva od Zagreba zagotovilo, da bo s seznama državnih praznikov črtal dan hrvaških braniteljev in dan zmage, ki zaznamujeta genocidno operacijo Nevihta. Beograd je zahteval od ICJ še, naj obsodi Hrvaško na plačilo odškodnine Srbom, ki so utrpeli škodo zaradi genocida, in jim omogoči varno vrnitev domov. Po Obradovićevem mnenju bi se moral ICJ razglasiti za nepristojno sodišče v delu hrvaške tožbe, ki bremeni Beograd za zločine, storjene pred 27. aprilom 1992, ko je Srbija šele postala samostojna država.