Štiridesetletna vojna, ki ji ni videti konca

Afganistan, »Sovjetski Vietnam« je močno prispeval k padcu Sovjetske zveze in (začasnemu) koncu hladne vojne. 
Fotografija: Otroci se igrajo na zapuščenem ruskem tanku. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Otroci se igrajo na zapuščenem ruskem tanku. FOTO: Reuters

V zadnjih dneh leta 1979 je približno 120.000 vojakov sovjetske Rdeče armade prečkalo reki Amu Darja in Oksus ter vstopilo v Afganistan. Z začetkom sovjetske okupacije se je začela vojna, ki traja še danes. Točno 40 let poz­neje. Sovjetska okupacija na vrhuncu hladne vojne je povzročila verižno reakcijo velikih človeških tragedij. Tem ni videti konca. Nasprotno: za Afganistanom, kjer že najmanj štiri generacije ne poznajo miru, je najbolj krvavo leto po padcu talibskega režima jeseni 2001, ko so pod Hindukuš prišli novi zavojevalci. Ti so tam še 18 let pozneje. Iz brutalne sovjetske lekcije se Združene države niso ničesar naučile.

Ko je vojaško poražena in politično depresivna Rdeča armada februarja 1989 dokončno zapustila Afganistan, kamor je odšla na klasičnem imperialističnem pohodu branit nastavljene komunistične oblasti, je pustila za seboj razdejanje. Država je bila porušena, politične strukture razbite, gospodarstvo ni delovalo, prebivalstvo je bilo izčrpano in travmatizirano, različne etnične skupine sprte med seboj, večina uporniških milic radikalizirana do obisti.

V duhu iluzornega optimizma, ki je zavladal po padcu berlinskega zidu, je mednarodna skupnost pozabila na Afganistan. Na deželo, »pokopališče imperijev«, ki je bila v zadnjem obdobju hladne vojne – proti svojim željam in interesom – prizorišče ključnega obračuna med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami. Te so namreč v prvih mesecih sovjetske okupacije, ki se je zaradi slabe priprave in samozavesti Leonida Brežnjeva ter njemu najbližjih generalov in partijskih aparatčikov znašla v težavah, zaslutile, da Afganistan lahko postane sovjetski Vietnam. In točno to se je zgodilo.


Večna vojna


Upor proti okupatorjem se je začel takoj. V manjšem delu spontano, v večjem organizirano ter vodeno iz Washingtona in ­Langleyja, sedeža Cie. Ameriški obveščevalci so s Pakistanom in Savdsko Arabijo ter nekaterimi drugimi islamskimi državami oborožili in izurili na tisoče mudžahedinov, borcev svete vojne, ki so z neizprosnim gverilskim bojevanjem hitro načeli moralo sovjetskih sil. Na začetku so sestavljali upor le domači borci. Po nekaj letih se jim je pridružilo na tisoče »prostovoljcev« iz arabskega sveta. Med njimi tudi Osama bin Laden. Ko so predhodniki talibov in na neki način tudi »predtekmovalci« Islamske države iz ZDA (1986) dobili pošiljko protiletalskega orožja stinger, s katerim so lahkotno začeli rušiti sovjetske helikopterje in nižje leteča letala, je bilo jasno, da bo Sovjetska zveza izgubila vojno. Tega se je zavedal tudi Mihail Gorbačov, novi prvi človek komunistične velesile, ki je kmalu po prihodu na oblast ukazal – dolgotrajen in travmatičen – umik iz Afganistana, kjer se je borilo več kot 600.000 večinoma mladih državljanov Sovjetske zveze. Le dve leti po umiku se je hitro in boleče končala tudi zgodba Sovjetske zveze. In komunizma.

V Afganistanu že najmanj štiri generacije ne poznajo miru. FOTO: Mohammad Ismail/Reuters
V Afganistanu že najmanj štiri generacije ne poznajo miru. FOTO: Mohammad Ismail/Reuters


V dobrih devetih letih vojne je Sovjetska zveza pod Hindukušem po uradnih podatkih izgubila 14.453 vojakov. V spopadih je bilo ubitih okoli 18.000 pripadnikov afganistanske vojske, ki se je borila na sovjetski strani. Ubitih je bilo najmanj 90.000 upornikov. V vojni, ki je večinoma potekala na podeželju, je izgubilo življenje najmanj pol milijona civilistov – po nekaterih podatkih celo dva milijona. Večinoma v sosednji Pakistan je zbežalo več kot pet ­milijonov ljudi.

Po sovjetskem umiku je v Afganistanu hitro izbruhnila – dolgotrajna – državljanska vojna. Popoln kaos v državi je sredi devetdesetih let izrabilo novonastalo talibsko gibanje, ki je imelo središče v Kandaharju, večinsko jedro pa so sestavljali Paštuni. Kljub temu da so talibi leta 1996 vkorakali v opustošen Kabul, se je državljanska vojna nadaljevala. Spopadi med talibi in koalicijo Tadžikov in Uzbekov v vrstah Severnega zavezništva so se ustavili šele po ameriški invaziji, ki je za »terenske podizvajalce« izbrala prav Severno zavezništvo.


Okupacija po okupaciji


 »Njihova smrt na tuji zemlji je bila nujna, da so zaščitili dobro. A kje se je to dobro skrivalo? Tega ni vedel nihče. V Afganistanu nismo bombardirali le uporniških enot in njihovih karavan, ampak tudi svoje ideale,« je v eni od najboljših vojnih knjig – Skrita vojna – zapisal Artjom Borovik, pokojni ruski novinar, ki je kot vojak in novinar v Afganistanu preživel ogromno časa. V eni od najbolj krutih vojn je bil priča spreminjanju države, družbe, vrednot, idealov, prijateljev … »Leta 1980, ko sem prvič prišel v Afganistan, je bila večina vojakov mojih let. Niso jih še šteli dvajset. Toda leta 1989, ko sem šel zadnjič v Afganistan, sem zgrožen opazil, da je vojska deset let mlajša od mene. V Afganistan je vstopila ena generacija. Popolnoma druga(čna) se je vrnila od tam.«



Borovik je ves čas vedel, da se vojna v Afganistanu še dolgo ne bo končala, da vojne proti upornim afganistanskim etničnim skupinam ni mogoče dobiti. »Afganistan je bil del vsakogar, ki se je tam bojeval. Vsak od pol milijona vojakov, ki so šli skozi to vojno, je postal del Afganistana – del dežele, ki nikoli ne bo mogla popiti vse krvi, ki je bila prelita v njej.« Tako je po vrnitvi iz pekla napisal Borovik, ki je bil po razpadu Sovjetske zveze vplivni urednik in založnik. Umrl je v letalski »nesreči«: ruska oblast ni bila najbolj zadovoljna z njegovim pisanjem o še eni okupacijsko-ekspedicijski vojni, tisti v Čečeniji.

»Ko so vojaki prvič odšli v vojno, je bil nasprotnik dušman, hudič. Potem so bili to 'uporniki'. Na koncu so bili znani pod imenom 'oborožena opozicija'. Reči, da je bila ta vojna napaka, je tako, kot da ne bi rekli ničesar. Veliko lažje je najti napako kot resnico. Bili smo obsedeni z mesijanstvom in zaslepljeni z aroganco,« je leta 1990 zapisal Borovik. Njegove besede natančno opisujejo tudi delovanje Združenih držav in njihovih zaveznikov (tudi Slovenije) v Afganistanu v zadnjih 18 letih.

Preberite še:

Komentarji: