Sto dni samote Angele Merkel

Pred nedeljskim posvetom v Bruslju: Kvadratura kroga evropske begunske politike.

Objavljeno
22. junij 2018 07.00
Posodobljeno
21. junij 2018 22.38
Kanclerka Angela Merkel med pregledom častne straže v kraljevi palači v Amanu . FOTO: Reuters
Berlin – Kanclerka Angela Merkel je v prvih 100 dneh vlade imela zelo malo miru in najbrž v prihodnje ne bo nič drugače. Za iskanje evropskih rešitev begunske krize nima več veliko časa, zato bo pred nedeljskim srečanjem »vseh zainteresiranih« v Bruslju na obisku v Jordaniji in Libanonu, ključnih državah za begunce z Bližnjega vzhoda.

V Libanonu in Jordaniji je največ beguncev na število prebivalstva, veliko revnejši od evropskih držav sta sprejeli stotisoče iz Sirije in drugod. Kanclerka noče ponovitve leta 2014 in 2015, ko se je zaradi odpovedi mednarodne skupnosti pri zagotavljanju sredstev za begunska taborišča več kot milijon ljudi odpravilo po balkanski poti, večina proti Nemčiji. Jordanskemu kralju Abdulahu II. namenja posojila, s katerimi bo lažje uresničil od Mednarodnega denarnega sklada predpisane reforme, ter obilno razvojno pomoč.

Domači kritiki ji niso zaželeli sreče niti leta 2016, ko se je o zadrževanju beguncev dogovarjala s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, prav tako jim ni mar za njene sedanje načrte. Bavarsko CSU premiera Markusa Söderja in zveznega notranjega ministra Horsta Seehoferja zanima le izpolnitev njunega ultimata o evropski rešitvi begunske krize, če ne, bodo ne­upravičene do azila v Nemčiji začeli zavračati na mejah. V to kategorijo spadajo vsi, ki so prišli v Nemčijo prek kakšne druge države EU, torej skoraj vsi migranti. Nekatere so že vznemirjene, med njimi Italija, prva postaja beguncev, ki prek Libije in od drugod prihajajo z afriške celine. Notranji minister Matteo Salvini je poudaril, da njegova država ne bo sprejela beguncev, ki bi morali zapustiti Nemčijo.
 

Odmevi zločinov


Vlada je pripravljena pomagati le Italijanom, razglaša voditelj nacionalistične Lige, namesto sprejemanja beguncev so jih pripravljeni dajati. Angela Merkel poudarja, da je velika večina preganjanih, veliko pa si jih pridobi zaposlitev. Toda pri tem ima čedalje manj podpore tudi med lastnim prebivalstvom – čeprav je lahko s statističnimi podatki zavrnila izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa o 10-odstotnem povečanju kriminala v Nemčiji. Ta se, nasprotno, statistično pomembno znižuje, nasilja je veliko manj kot v ZDA. A so migranti in drugi tujci vendarle krivi za nesorazmerno veliko umorov, seksualnih deliktov in drugih zločinskih dejanj.

Ne gre le za begunce z Bližnjega vzhoda. Pogosto so kriminalci tudi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze in jugovzhodne Evrope, a zločini iskalcev zatočišča še posebej odmevajo. Nazadnje je srečanje z iraškim migrantom, ki ni imel pravice do azila, plačala z življenjem štirinajstletna Susanna iz Mainza, pred njo več drugih. V takšnem položaju mora kanclerka sprejeti vsako ponujeno roko, četudi pričakuje veliko v zameno, kot Francija predsednika Emmanuela Macrona, ki se zavzema za evrski proračun. Nekaj je tudi meddržavnih precedensov, kot na primer dogovor iz Chambéryja med Francijo in Italijo, ki preprečuje prehajanje ilegalnih migrantov iz prve v drugo državo, in res so francoske oblasti lani vrnile 56.000 ljudi. Nova italijanska vlada se pritožuje, da sporazum bolj koristi Franciji kot njim, zato gotovo tudi do Nemčije ne bodo prav velikodušni.

Na Bavarskem se bojijo, »da bo Angela Merkel s čekovno knjižico hitela po Evropi«, kot je dejal krščanskosocialni evropski parlamentarec Markus Ferber. Kanclerka lahko računa vsaj na predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki je zanjo sklical omenjeno srečanje predstavnikov »zainteresiranih držav«. Načrt »fleksibilnega vračanja« naj bi z begunskimi centri blizu meja EU in odrekanjem socialnih uslug zunaj države prvega prihoda omejil »sekundarno priseljevanje«, oblikovali naj bi tudi evropsko agencijo za azil ter okrepili mejno in obalno stražo Frontex. Razen zadnjega so tudi ti načrtovani ukrepi razburili Italijo in višegrajske države. Nekatere izmed njih nameravajo pokazati nezadovoljstvo v Bruslju.

V Berlinu poudarjajo, da je že kombinacija dosedanjih ukrepov prinesla rezultate, saj je lani v EU prišlo polovico manj iskalcev zatočišča kot v letih 2016 in 2015. Toda za mnoge je tudi več kot 700.000 ljudi veliko preveč, prizadevanja za zmanjšan pritok migrantov se morajo nadaljevati tako v državah in na celinah, od koder prihajajo, kot pri zavarovanju zunanjih meja EU. Za evropske nacionaliste in zlasti za nemške morda tudi to ne bo dovolj. Nemška levica domneva, da hoče bavarska CSU doseči kanclerkino politično upokojitev.