Strateška bitka za Junckerjev prestol
Nihče od pretendentov še nima dovolj dobrih kart za zmago v velikem bruseljskem kadrovskem spopadu.
Odpri galerijo
Kandidati za predsednika evropske komisije: Manfred Weber, Frans Timmermans, Margrethe Vestager in Michel Barnier FOTO: Uroš Hočevar, Mavric Pivk, Jože Suhadolnik, Reuters
Bruselj – Čeprav si nemška kanclerka Angela Merkel in drugi najvplivnejši akterji želijo, da bi bruseljski kadrovski poker za najvišje funkcije končali že junija, ni mogoče napovedati, ali bo cilj dosežen. Razplet evropskih volitev in razmerje sil med članicami bosta zahtevala veliko kreativnosti in pripravljenosti na kompromis pri sklepanju koalicij.
Najpomembnejša kadrovska rešitev, od katere so odvisne številne druge, vsaj posredno tudi naslednika predsednika ECB Maria Draghija, je izbor novega predsednika evropske komisije. Danes se bo na večerji v Bruslju srečala posebna skupina šestih pogajalcev, premierov iz treh političnih skupin, ki bi z delovanjem olajšali dosego kompromisa.
To so Španec Pedro Sánchez in Portugalec António Costa za socialiste, Belgijec Charles Michel in Nizozemec Mark Rutte za liberalce ter Hrvat Andrej Plenković in Latvijec Arturs Krišjānis Kariņš za EPP.
Tudi v parlamentarnem pogonu je v zadnjih dneh več dinamike. Zeleni jasno kažejo interes za sodelovanje v prihodnji delitvi moči v EU ne samo pri vsebinskih zadevah, marveč tudi pri kadrih. Želijo si, da bi se v prihodnjem delu EU zrcalili njihovi prednostni cilji – od podnebne politike do davčne pravičnosti.
Po volitvah, prvem krogu razprav šefov političnih skupin v evropskem parlamentu, neuradni večerji voditeljev članic in posvetovanjih parlamentarnih skupin se je približno izkristaliziralo, kdo vse je v igri za naslednika Jean-Clauda Junckerja. V igri so štirje resni kandidati.
Kot vodilni kandidat EPP ima za sabo volilno zmago svoje politične družine. Tudi druge skupine v evropskem parlamentu, z izjemo liberalcev (Alde), vztrajajo, da mora Junckerjev naslednik postati eden od vodilnih kandidatov. Vendar med njimi še zdaleč ni soglasja o imenu.
Tudi koalicije, ki bi podprla Webra, ni na obzorju. Na drugi strani ima močne nasprotnike na čelu s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Bolj ali manj neposredno mu očitajo pomanjkanje izkušenj za tak položaj, saj, denimo, nikoli ni deloval v izvršilni oblasti, marveč le v parlamentu. Angela Merkel vztraja pri Webru, ki bi postal prvi Nemec na položaju predsednika evropske komisije po Walterju Hallsteinu (1958–1967).
Vsaj po izkušnjah, znanju jezikov in retoriki je Nizozemec, ki je od leta 2014 prvi podpredsednik evropske komisije, v precejšnji prednosti pred Webrom. Kljub temu ni jasno, zakaj bi bil kot kandidat socialistov, ki so bili na volitvah drugi, bolj logična izbira od Webra.
Zlasti zato, ker »progresivna koalicija«, kakršno si je zamislil – sestavljena bi bila iz levosredinskih, liberalnih in levih strank –, nima dovolj glasov za njegovo izvolitev. Sicer je eden od kandidatov, ki bi lahko užival Macronovo naklonjenost. Videti je, da bi v širšem kadrovskem svežnju kvečjemu lahko postal visoki zunanjepolitični predstavnik EU, če ne bodo višegrajke preveč odločno proti njemu.
Danska liberalka in evropska komisarka za konkurenco je postala bruseljska zvezdnica z bojem proti ameriškim spletnim orjakom na čelu z Googlom. Alde naj bi se v evropskem parlamentu sicer povezal s francoskimi poslanci iz Macronove Renesanse, a po moči bo še vedno le tretja skupina.
Prednost Margrethe Vestager je, da bi lahko prišla kot zmagovalka iz blokade, ki bi nastala s spopadom dveh največjih skupin in medsebojno blokado. Ima tudi Macronovo podporo. Da je ženska z izkušnjami na različnih ravneh in političarka iz male članice, je njena prednost. Posebnost bi bila, da prihaja iz države, ki ni članica evrskega območja kot jedra EU.
Ambicije glavnega pogajalca za brexit, da bi postal predsednik evropske komisije, so že nekaj časa »javna skrivnost«. Želja ni nikoli zanikal in na vprašanja odgovarja, da bi rad bil – koristen. V bruseljskih kuloarjih kroži razlaga, da zgolj potrpežljivo čaka na priložnost, ko ga bodo prosili za prevzem funkcije. Kot pogajalec za brexit ima izvrstne stike in ugled pri voditeljih članic.
Čeprav prihaja iz EPP, je za Macrona sprejemljiv kandidat. Francoski predsednik si sicer želi na vodilnih položajih kadre, ki utelešajo prenovo. To, da je Francoz, bi lahko bila slabost, saj bo Berlin stežka sprejel francoskega kandidata, če je bil Nemec Weber prej zavrnjen.
Zapleten položaj povečuje verjetnost, da bo na koncu izbran kandidat, ki doslej ni bil v soju žarometov. Ena od takih je, denimo, Bolgarka Kristalina Georgieva, ki je izvršna direktorica Svetovne banke. Četudi poteka zapletena bitka med državami članicami, političnimi skupinami in institucijami EU, je scenarij izbora nekoga, ki doslej ni bil v igri, med manj verjetnimi.
Širši je krog ljudi, ki bi lahko zamenjali Donalda Tuska na položaju predsednika evropskega sveta ali Antonia Tajanija na čelu evropskega parlamenta.
Najpomembnejša kadrovska rešitev, od katere so odvisne številne druge, vsaj posredno tudi naslednika predsednika ECB Maria Draghija, je izbor novega predsednika evropske komisije. Danes se bo na večerji v Bruslju srečala posebna skupina šestih pogajalcev, premierov iz treh političnih skupin, ki bi z delovanjem olajšali dosego kompromisa.
To so Španec Pedro Sánchez in Portugalec António Costa za socialiste, Belgijec Charles Michel in Nizozemec Mark Rutte za liberalce ter Hrvat Andrej Plenković in Latvijec Arturs Krišjānis Kariņš za EPP.
Tudi v parlamentarnem pogonu je v zadnjih dneh več dinamike. Zeleni jasno kažejo interes za sodelovanje v prihodnji delitvi moči v EU ne samo pri vsebinskih zadevah, marveč tudi pri kadrih. Želijo si, da bi se v prihodnjem delu EU zrcalili njihovi prednostni cilji – od podnebne politike do davčne pravičnosti.
Po volitvah, prvem krogu razprav šefov političnih skupin v evropskem parlamentu, neuradni večerji voditeljev članic in posvetovanjih parlamentarnih skupin se je približno izkristaliziralo, kdo vse je v igri za naslednika Jean-Clauda Junckerja. V igri so štirje resni kandidati.
Frans Timmermans, prvi podpredsednik Evropske Komisije in vodilni kandidat Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) za novega predsednika Evropske Komisije. FOTO: Uroš Hočevar
Manfred Weber
Kot vodilni kandidat EPP ima za sabo volilno zmago svoje politične družine. Tudi druge skupine v evropskem parlamentu, z izjemo liberalcev (Alde), vztrajajo, da mora Junckerjev naslednik postati eden od vodilnih kandidatov. Vendar med njimi še zdaleč ni soglasja o imenu.
Tudi koalicije, ki bi podprla Webra, ni na obzorju. Na drugi strani ima močne nasprotnike na čelu s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Bolj ali manj neposredno mu očitajo pomanjkanje izkušenj za tak položaj, saj, denimo, nikoli ni deloval v izvršilni oblasti, marveč le v parlamentu. Angela Merkel vztraja pri Webru, ki bi postal prvi Nemec na položaju predsednika evropske komisije po Walterju Hallsteinu (1958–1967).
Frans Timmermans
Vsaj po izkušnjah, znanju jezikov in retoriki je Nizozemec, ki je od leta 2014 prvi podpredsednik evropske komisije, v precejšnji prednosti pred Webrom. Kljub temu ni jasno, zakaj bi bil kot kandidat socialistov, ki so bili na volitvah drugi, bolj logična izbira od Webra.
Zlasti zato, ker »progresivna koalicija«, kakršno si je zamislil – sestavljena bi bila iz levosredinskih, liberalnih in levih strank –, nima dovolj glasov za njegovo izvolitev. Sicer je eden od kandidatov, ki bi lahko užival Macronovo naklonjenost. Videti je, da bi v širšem kadrovskem svežnju kvečjemu lahko postal visoki zunanjepolitični predstavnik EU, če ne bodo višegrajke preveč odločno proti njemu.
Prednost Margrethe Vestager je, da bi lahko prišla kot zmagovalka iz blokade. FOTO: Jože Suhadolnik
Margrethe Vestager
Danska liberalka in evropska komisarka za konkurenco je postala bruseljska zvezdnica z bojem proti ameriškim spletnim orjakom na čelu z Googlom. Alde naj bi se v evropskem parlamentu sicer povezal s francoskimi poslanci iz Macronove Renesanse, a po moči bo še vedno le tretja skupina.
Prednost Margrethe Vestager je, da bi lahko prišla kot zmagovalka iz blokade, ki bi nastala s spopadom dveh največjih skupin in medsebojno blokado. Ima tudi Macronovo podporo. Da je ženska z izkušnjami na različnih ravneh in političarka iz male članice, je njena prednost. Posebnost bi bila, da prihaja iz države, ki ni članica evrskega območja kot jedra EU.
Michel Barnier
Ambicije glavnega pogajalca za brexit, da bi postal predsednik evropske komisije, so že nekaj časa »javna skrivnost«. Želja ni nikoli zanikal in na vprašanja odgovarja, da bi rad bil – koristen. V bruseljskih kuloarjih kroži razlaga, da zgolj potrpežljivo čaka na priložnost, ko ga bodo prosili za prevzem funkcije. Kot pogajalec za brexit ima izvrstne stike in ugled pri voditeljih članic.
Čeprav prihaja iz EPP, je za Macrona sprejemljiv kandidat. Francoski predsednik si sicer želi na vodilnih položajih kadre, ki utelešajo prenovo. To, da je Francoz, bi lahko bila slabost, saj bo Berlin stežka sprejel francoskega kandidata, če je bil Nemec Weber prej zavrnjen.
Peti kandidat?
Zapleten položaj povečuje verjetnost, da bo na koncu izbran kandidat, ki doslej ni bil v soju žarometov. Ena od takih je, denimo, Bolgarka Kristalina Georgieva, ki je izvršna direktorica Svetovne banke. Četudi poteka zapletena bitka med državami članicami, političnimi skupinami in institucijami EU, je scenarij izbora nekoga, ki doslej ni bil v igri, med manj verjetnimi.
Širši je krog ljudi, ki bi lahko zamenjali Donalda Tuska na položaju predsednika evropskega sveta ali Antonia Tajanija na čelu evropskega parlamenta.
