Suši diplomacija, dimna zavesa, beli dim
Ko se v bruseljski evropski četrti že dani, maratonski vrh EU pa še ni končan, se časnikar spopada z dilemami.
Odpri galerijo
Ko so vse druge alternative odpadle, je bila Ursula von der Leyen, dolgoletna nemška ministrica v vladah Angele Merkel z izrazito proevropsko držo, naenkrat videti kot povsem logična izbira za naslednjo predsednico evropske komisije. Foto Reuters
Bruselj – Spremljati vrh EU, kot se v žargonu imenuje zasedanje evropskega sveta, je za vsakega časnikarja posebna izkušnja in dogodivščina. Zberejo se najmočnejši politiki na stari celini, premieri in predsedniki držav, ki narekujejo smeri razvoja in ključne odločitve Unije.
Po dolgih letih kriz, finančne, dolžniške in migracijske, so vrhi pogosto bolj rutinska zadeva, saj so na mizi vnaprej pripravljene odločitve in kakšna od kočljivih aktualnih zadev. V zadnjem letu je bil takšna tema največkrat brexit, denimo podaljševanje rokov za izstop Združenega kraljestva. Velika, celonočna drama se je dogajala pri zadnji odločitvi o novem svežnju pomoči Grčiji. »Grexita ne bo,« smo po maratonskih, več kot 16-urnih pogajanjih v noči na 13. julij pred štirimi leti citirali zadovoljnega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja.
Teren za zadnjo dramo se je pripravljal že nekaj tednov. Konec maja, dva dni po volilni nedelji, so najbolj energični voditelji s predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu na večerji v Bruslju želeli pokopati sistem vodilnih kandidatov in izločiti iz igre Manfreda Webra. Četudi so v diplomatskih krogih napovedovali, da je njegova usoda zapečatena, ker ima premočne nasprotnike, še ni padel. Nato so potekali številni pogovori med voditelji in političnimi skupinami. Ko so se na rednem vrhu EU 20. in 21. junija lotili kadrovskih vprašanj, preboja ni bilo.
Dan D je postala nedelja 30. junija, ko je bil sklican izredni kadrovski vrh EU. Dva dni prej se je zgodila Osaka. Ko smo bruseljski dopisniki mislili, da bo pred veliko končnico vsaj dan premora, je iz Japonske prišla novica, da so na vrhu G20 navzoči evropski voditelji sklenili veliko kupčijo, po kateri bo vodilni kandidat socialistov Frans Timmermans postal predsednik evropske komisije. Za Webra bi kot tolažilna nagrada ostalo vodenje evropskega parlamenta. Po scenariju iz Osake bi položaj predsednika ECB dobila Francija.
Eden od francoskih analitikov nas je takoj opozoril, da je takšen predlog kvečjemu dimna zavesa za pravo odločanje ob nedeljski večerji. Politični insajderji so nas prepričevali, da za rešitvijo trdno stoji kanclerka Angela Merkel in da je za EPP sprejemljiva. To je bilo ves čas nenavaden del zgodbe: se je EPP kot zmagovalka volitev res pripravljena odpovedati vodenju evropske komisije? Kar hitro so se začela kazati znamenja, da je kadrovanje iz Osake na spolzkih tleh. Ko je nekdo omenil spodletelo suši diplomacijo, se je kolega z Luxemburger Worta zgražal nad rasizmom v takšnih pojmih.
Dopisniki in drugi časnikarski kolegi smo začeli prihajati na nedeljski izredni vrh v popoldanskih urah. Tiskovno središče v atriju palače Justus Lipsius je bilo kot mravljišče. V živo so se oglašali kolegi z Al Jazeere Balkans, japonski časnikarji so poskušali razumeti evropski kadrovski »cirkus«, ukrajinske kolege je zanimal vpliv razpleta na njihovo evropsko perspektivo. Voditelji so prišli do 18. ure, po nekaj preložitvah se je okoli 21.30 začel eden od zgodovinskih vrhov. Hitro so začeli prihajati »spini«, ki so nakazovali, da bo razplet težak. Timmermans je še veljal za favorita.
A vsaj za višegrajke in Italijo povsem nesprejemljivega. Ko se voditelji pogovarjajo za zaprtimi vrati sami, brez diplomatov, informacije o dogajanju še posebno težko uidejo z zasedanja. Tudi glasniki držav članic ali predsednika evropskega sveta Donalda Tuska so bili v nočnih urah skopi z informacijami. Širila so se le ugibanja. Okoli 1. ure po polnoči je čas, ko se dopisnik mora odločiti. Prva opcija je pospraviti mizo, se odpraviti spat domov in zjutraj pripraviti članek za splet. Druga pot je vztrajati z upanjem, da se bo do 3. ali 4 ure vse razčistilo.
Mnogi smo se odločili za vztrajanje. Ker ob 4. uri zjutraj še ni bilo belega dima, smo upali, da voditelji nadaljujejo pogovore, ker so blizu rešitve. Preden je v središču evropske četrti, pri Schumanovem krožišču, vstala zora, je v tiskovnem središču na ducate izčrpanih časnikarjev obnemoglo. Zaspali so z glavami na mizah, na foteljih v baru, sobah za tiskovne konference. Proti jutru je nekdo pisal o zombijih. Govorice je bilo čedalje več, twitter je postal pravi forum, širile so se najbolj neverjetne zgodbice, denimo o hrvaškem premieru Andreju Plenkoviću kot enem od resnih kandidatov za vodilne funkcije.
Večkrat je zakrožilo ime Ursule von der Leyen kot kandidatke za visoko zunanjepolitično predstavnico EU. Težko je bilo preverjati karkoli, uradni viri so bili skopi. Vajeti sta imela v rokah nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Macron. V napetem položaju so politiki, kot je Plenković, poskušali dobiti del kolača, tudi s spodkopavanjem Timmermansa. Na koncu je ostalo pri posebno glasnem Plenkovićevem tovarišu, bolgarskem premieru Bojku Borisovu, ki je bolj v šali navrgel, da za šefa evropske komisije predlaga hrvaškega premiera.
Nazaj na maratonski vrh: proti poldnevu je bilo očitno, da ne gre več. Voditelji so se odločili, da potrebujejo dan premora. Najpomembnejši so na bruseljski maraton že tako prišli po končanem vrhu G20 na daljnem Japonskem. Macron je ob odhodu z vrha kar odkrito bentil nad polomijo in osebnimi ambicijami posameznikov (menda je imel v mislih Plenkovića). Kar presenetljivo je bilo opazovati kanclerko Merkel, ko je prišla med časnikarje pojasnjevat, zakaj so se znašli v slepi ulici. Kljub utrujenosti je bila dobro razpoložena, skoraj navihana.
Ko je v torek dopoldne prišla na nadaljevanje vrha, je že govorila o novi kreativnosti. Čeprav je bil Timmermans še vedno v igri, so bile njegove delnice čedalje nižje, saj višegrajci niso bili pripravljeni popuščati. Bolj ko se je vrh razvlekel v popoldanske ure, več je bilo virov z namigom, da je von der Leynova resno v igri. Dolgoletna nemška ministrica v vladah Merklove z izrazito proevropsko držo je bila naenkrat videti kot povsem logičen izbor. Znani nemški novinar je takoj začel razlagati tujim kolegom o njenih sedmih otrocih, škandalih na obrambnem ministrstvu, hudih težavah v nemški armadi.
Projekt »špicenkandidati« je neslavno propadel. Spet se je zmračilo. Naslednja postaja je Strasbourg.
Po dolgih letih kriz, finančne, dolžniške in migracijske, so vrhi pogosto bolj rutinska zadeva, saj so na mizi vnaprej pripravljene odločitve in kakšna od kočljivih aktualnih zadev. V zadnjem letu je bil takšna tema največkrat brexit, denimo podaljševanje rokov za izstop Združenega kraljestva. Velika, celonočna drama se je dogajala pri zadnji odločitvi o novem svežnju pomoči Grčiji. »Grexita ne bo,« smo po maratonskih, več kot 16-urnih pogajanjih v noči na 13. julij pred štirimi leti citirali zadovoljnega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja.
Scenarij iz Osake
Teren za zadnjo dramo se je pripravljal že nekaj tednov. Konec maja, dva dni po volilni nedelji, so najbolj energični voditelji s predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu na večerji v Bruslju želeli pokopati sistem vodilnih kandidatov in izločiti iz igre Manfreda Webra. Četudi so v diplomatskih krogih napovedovali, da je njegova usoda zapečatena, ker ima premočne nasprotnike, še ni padel. Nato so potekali številni pogovori med voditelji in političnimi skupinami. Ko so se na rednem vrhu EU 20. in 21. junija lotili kadrovskih vprašanj, preboja ni bilo.
Ko se voditelji pogovarjajo za zaprtimi vrati sami, brez diplomatov, informacije o dogajanju še posebno težko uidejo z zasedanja. FOTO: REUTERS
Dan D je postala nedelja 30. junija, ko je bil sklican izredni kadrovski vrh EU. Dva dni prej se je zgodila Osaka. Ko smo bruseljski dopisniki mislili, da bo pred veliko končnico vsaj dan premora, je iz Japonske prišla novica, da so na vrhu G20 navzoči evropski voditelji sklenili veliko kupčijo, po kateri bo vodilni kandidat socialistov Frans Timmermans postal predsednik evropske komisije. Za Webra bi kot tolažilna nagrada ostalo vodenje evropskega parlamenta. Po scenariju iz Osake bi položaj predsednika ECB dobila Francija.
Eden od francoskih analitikov nas je takoj opozoril, da je takšen predlog kvečjemu dimna zavesa za pravo odločanje ob nedeljski večerji. Politični insajderji so nas prepričevali, da za rešitvijo trdno stoji kanclerka Angela Merkel in da je za EPP sprejemljiva. To je bilo ves čas nenavaden del zgodbe: se je EPP kot zmagovalka volitev res pripravljena odpovedati vodenju evropske komisije? Kar hitro so se začela kazati znamenja, da je kadrovanje iz Osake na spolzkih tleh. Ko je nekdo omenil spodletelo suši diplomacijo, se je kolega z Luxemburger Worta zgražal nad rasizmom v takšnih pojmih.
Obupati ali vztrajati
Dopisniki in drugi časnikarski kolegi smo začeli prihajati na nedeljski izredni vrh v popoldanskih urah. Tiskovno središče v atriju palače Justus Lipsius je bilo kot mravljišče. V živo so se oglašali kolegi z Al Jazeere Balkans, japonski časnikarji so poskušali razumeti evropski kadrovski »cirkus«, ukrajinske kolege je zanimal vpliv razpleta na njihovo evropsko perspektivo. Voditelji so prišli do 18. ure, po nekaj preložitvah se je okoli 21.30 začel eden od zgodovinskih vrhov. Hitro so začeli prihajati »spini«, ki so nakazovali, da bo razplet težak. Timmermans je še veljal za favorita.
Mnogi novinarji so se odločili za vztrajanje, nekateri so zatisnili oči kar v novinarskem središču. FOTO: REUTERS
A vsaj za višegrajke in Italijo povsem nesprejemljivega. Ko se voditelji pogovarjajo za zaprtimi vrati sami, brez diplomatov, informacije o dogajanju še posebno težko uidejo z zasedanja. Tudi glasniki držav članic ali predsednika evropskega sveta Donalda Tuska so bili v nočnih urah skopi z informacijami. Širila so se le ugibanja. Okoli 1. ure po polnoči je čas, ko se dopisnik mora odločiti. Prva opcija je pospraviti mizo, se odpraviti spat domov in zjutraj pripraviti članek za splet. Druga pot je vztrajati z upanjem, da se bo do 3. ali 4 ure vse razčistilo.
Mnogi smo se odločili za vztrajanje. Ker ob 4. uri zjutraj še ni bilo belega dima, smo upali, da voditelji nadaljujejo pogovore, ker so blizu rešitve. Preden je v središču evropske četrti, pri Schumanovem krožišču, vstala zora, je v tiskovnem središču na ducate izčrpanih časnikarjev obnemoglo. Zaspali so z glavami na mizah, na foteljih v baru, sobah za tiskovne konference. Proti jutru je nekdo pisal o zombijih. Govorice je bilo čedalje več, twitter je postal pravi forum, širile so se najbolj neverjetne zgodbice, denimo o hrvaškem premieru Andreju Plenkoviću kot enem od resnih kandidatov za vodilne funkcije.
V napetem položaju so politiki, kot je Plenković, poskušali dobiti del kolača, tudi s spodkopavanjem Timmermansa. FOTO: REUTERS
Naslednja postaja Strasbourg
Večkrat je zakrožilo ime Ursule von der Leyen kot kandidatke za visoko zunanjepolitično predstavnico EU. Težko je bilo preverjati karkoli, uradni viri so bili skopi. Vajeti sta imela v rokah nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Macron. V napetem položaju so politiki, kot je Plenković, poskušali dobiti del kolača, tudi s spodkopavanjem Timmermansa. Na koncu je ostalo pri posebno glasnem Plenkovićevem tovarišu, bolgarskem premieru Bojku Borisovu, ki je bolj v šali navrgel, da za šefa evropske komisije predlaga hrvaškega premiera.
Kljub utrujenosti je bila Angela Merkel dobro razpoložena, skoraj navihana. FOTO: REUTERS
Nazaj na maratonski vrh: proti poldnevu je bilo očitno, da ne gre več. Voditelji so se odločili, da potrebujejo dan premora. Najpomembnejši so na bruseljski maraton že tako prišli po končanem vrhu G20 na daljnem Japonskem. Macron je ob odhodu z vrha kar odkrito bentil nad polomijo in osebnimi ambicijami posameznikov (menda je imel v mislih Plenkovića). Kar presenetljivo je bilo opazovati kanclerko Merkel, ko je prišla med časnikarje pojasnjevat, zakaj so se znašli v slepi ulici. Kljub utrujenosti je bila dobro razpoložena, skoraj navihana.
Ko je v torek dopoldne prišla na nadaljevanje vrha, je že govorila o novi kreativnosti. Čeprav je bil Timmermans še vedno v igri, so bile njegove delnice čedalje nižje, saj višegrajci niso bili pripravljeni popuščati. Bolj ko se je vrh razvlekel v popoldanske ure, več je bilo virov z namigom, da je von der Leynova resno v igri. Dolgoletna nemška ministrica v vladah Merklove z izrazito proevropsko držo je bila naenkrat videti kot povsem logičen izbor. Znani nemški novinar je takoj začel razlagati tujim kolegom o njenih sedmih otrocih, škandalih na obrambnem ministrstvu, hudih težavah v nemški armadi.
Projekt »špicenkandidati« je neslavno propadel. Spet se je zmračilo. Naslednja postaja je Strasbourg.
