Svet je raven, naftovodi so okrogli

Iranska kriza je preizkus za odnose med zavezniki, kot sta Kitajska in Rusija.
Fotografija: Iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif (na fotografiji s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem med srečanjem v Singapurju) je ocenil, da bo kitajska vloga odločilna pri ohranitvi skupnega vseobsegajočega načrta delovanja. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif (na fotografiji s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem med srečanjem v Singapurju) je ocenil, da bo kitajska vloga odločilna pri ohranitvi skupnega vseobsegajočega načrta delovanja. FOTO: Reuters

»Sankcije proti Iranu pomenijo konec obdobja mirnih pogajanj na Bližnjem vzhodu,« je zapisano v uvodniku kitajskega partijskega glasila Global Times in napovedano, da bo azijska sila v novem obdobju, ki bo zagotovo kaotično in polno nevarnosti, zavzela »uravnoteženo« stališče do ključnih vprašanj o tem območju.

»Čeprav Peking nasprotuje enostranskim sankcijam, ne more začeti spora z Washingtonom o Iranu, medtem ko je v prijateljskih odnosih s Teheranom. Vzpostav­ljanje ravnovesja je za Kitajsko diplomatski izziv,« je zapisano v uvodniku.


Kaj je pravzaprav povedal uvodnik?


Kitajska bo, to smo razumeli iz številnih izjav funkcionarjev v Pekingu, še naprej uvažala iransko nafto, in to v enakih količinah kot do zdaj. Plačevanje bo lažje, med drugim tudi zato, ker je iranska centralna banka odprla račun v banki v Kunlunu, ki je pod nadzorom državne korporacije China National Petroleum. Ker ta banka kot obračunska sredstva uporablja renminbi juan in evro, je s tem tako rekoč odpravljena nevarnost ameriške blokade dolarskih transakcij.

V tem delu zgodbe lahko po besedah azijskih strokovnjakov ameriški predsednik Donald Trump in njegove sankcije proti Teheranu zgolj pomagajo Kitajski pospešiti internacionalizacijo svoje valute in hkrati okrepiti status velesile, ki lahko svoje energetske prioritete postavi pred potrebo po dobrih odnosih z ZDA.

Kitajska bo še naprej uvažala iransko nafto. FOTO: Reuters
Kitajska bo še naprej uvažala iransko nafto. FOTO: Reuters


Nadaljevanje uvoza enakih ali celo večjih količin iranske nafte ob grožnji z ameriškimi sankcijami bo mnoge spomnilo na zgodovino odnosov Kitajske z Iranom. Čeprav se o odnosih med starodavnima civilizacijama, kitajsko in perzijsko, govori kot o »sodelovanju, ki traja 20 stoletij«, so bile tesne vezi med njima vzpostavljene šele po krizi s talci in med iransko-iraško vojno, ko je bila Kitajska za Iran glavni vir orožja, pri čemer je kot eno izmed plačilnih sredstev sprejela – nafto.

Tako kot je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Kitajska ponudila roko islamski republiki, je zdaj iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif ocenil, da bo kitajska vloga odločilna pri ohranitvi skupnega vseobsegajočega načrta delovanja.

Če malce podrobneje preberemo uvodnik, bomo opazili, da azijska sila ne obljublja, da se bo upirala Trumpu tudi po 90 dneh, kolikor naj bi minilo do uveljavitve sankcij. »Čeprav je Evropska unija napovedala, da bo še naprej izvajala iranski jedrski sporazum, se številna evropska podjetja umikajo iz te države, da bi se izognila ameriškim sankcijam,« je zapisano v uvodniku in posredno napovedano, da bodo tudi kitajske družbe pretehtale korist in škodo svoje politične doslednosti.

Kitajski tehnološki velikan ZTE je zaradi prodaje sankcionirane opreme Iranu in Severni Koreji na koncu ameriškemu trgovinskemu oddelku plačal kazen v znesku nekaj manj kot 1,2 milijarde dolarjev. Ali se bo njegov položaj na ameriškem trgu tako izboljšal, da bo lahko še naprej kupoval čipe in druge sestavne dele za mobilne telefone, bo odvisno tudi od nadaljnjega ravnanja Kitajske v strateških preizkusih, ki ji jih je Trump nastavil v teh dveh državah.


Od kaosa do harmonije


Kitajska je pravkar dobila velik poduk, iz katerega se je naučila, da biti velesila ni zgolj igra velikih številk. Ko diplomacija postane nemogoča misija, ji lahko zagotovi obstoj le še strateško žongliranje. Medtem ko je Trump pripravljen povzročiti še en kaos, Kitajska tokrat v strahotno nevarnem okolju išče oporne točke za ohranitev harmonije. Čeprav bi bila to zgolj začasna preložitev neposrednega soočenja.

Je pa nova iranska kriza lahko še veliko večji preizkus za odnose med zavezniki, kot sta Kitajska in Rusija. Na površju je resda slišati kitajsko-rusko soglasje o upiranju ameriškim sankcijam proti Teheranu, hkrati pa čedalje več resnih akademskih analitikov proučuje možnost, da se bo Rusija na iranskih tleh odmaknila od Kitajske in izrinila s tega območja množične kitajske naložbe v tamkajšnje energetske obrate in infrastrukturo, da bi si tako zagotovila lažji nadzor nad ceno nafte, od česar je konec koncev odvisno zdravstveno stanje ruskega proračuna.

Odkar je Kitajska leta 2011 podpisala sporazum z Iranom o tem, da bo v različne industrijske sektorje vložila 20 milijard dolarjev, se prisotnost azijske sile v islamski republiki širi. Poleg kreditne linije v znesku 10 milijard dolarjev, ki jo je odprla iranskim bankam, je kitajska Export-Import banka podprla tudi elektrifikacijo super hitre železniške proge med Teheranom in Mašadom, vredne 1,5 milijarde dolarjev, ki bo del (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste. S tem, ko so maja odprli tudi progo med kitajsko avtonomno pokrajino Notranjo Mongolijo in Teheranom, s katero se je prevoz blaga v primerjavi z vsemi dosedanjimi transportnimi linijami skrajšal za 20 dni, je bil narejen še en korak k povezovanju srednje Azije in njeni vključitvi v pas in cesto, s čimer so severno pot skozi Rusijo dejansko odrinili na zgodovinsko obrobje.


Kdo so pravi zavezniki


Iranska situacija ima za Kitajsko dodatno konotacijo, ki se imenuje Severna Koreja. Trumpu je za zdaj uspelo ločiti dva izzivalca, tako da se (še vedno) pogaja z voditeljem Kim Džong Unom, z iranskim vodstvom pa je vse bolj odkrito v sporu. Pa vendar sta ti dve vprašanji povezani, saj se okoli njiju vrtijo tudi odnosi med ZDA in Kitajsko oziroma Rusijo, in to tako, da se bodo posledice kitajskega upiranja sankcijam proti Iranu verjetno prenesle na Korejski polotok. Vse to se ujema z zunanjepolitično strategijo ameriškega predsednika, ki čedalje težje spremlja Kitajsko. Če bo v bližnji prihodnosti še eno srečanje med Trumpom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, bodo določene stvari zagotovo bolj jasne. Svet je v procesu velikega prekrojevanja in pred vsako od velesil je največji izziv vprašanje, katerega zaveznika zadržati ob sebi in kateremu obrniti hrbet.

Več iz te teme:

Komentarji: