Tasmanski vragi našli odgovor za smrtonosno bolezen
Mesojede vrečarje je zdesetkal obrazni tumor, a naravni obrambni mehanizmi še niso rekli zadnje.
Odpri galerijo
Tasmanski vrag FOTO: Jason Reed/Reuters
Prihodnost ogroženih tasmanskih vragov ni več tako temna, pravijo znanstveniki, saj so odkrili, da se je imunski sistem največjih mesojedih vrečarjev na svetu začel uspešneje boriti proti smrtonosni bolezni obraznega tumorja.
Živali, ki so zlovešče ime dobile zaradi grizenja in nenavadnih zvokov, ki jih spuščajo ob tem, se že več kot 20 let bojujejo proti bolezni, ki jih je zdesetkala, a evolucija ima svoja orožja.
»V preteklosti smo vrsto nadzorovali, da bi se izognili izumrtju. Zdaj se preusmerjamo na strategijo, da selektivno izbiramo primerke, da pomagamo pri evoluciji sobivanja vragov in bolezni,« je za BBC dejal Rodrigo Hamede z univerze na Tasmaniji.
Bolezen so odkrili leta 1996, kmalu se je razširila na 95 odstotkov populacije. Hamedejeva ekipa na podlagi modelskih izračunov predvideva, da je po 100 letih 57 odstotna možnost, da bo bolezen izginila, 22 odstotkov pa je možnosti, da bodo živali obolevale, a ne bodo zaradi nje umirale. Tumor se širi z ugrizi, s čimer si vrsta izkazuje hierarhijo.
Znanstveniki menijo, da se bolezen začne na mestu ugriza. Če se celjenje zaplete z mutacijo, tkivo postane rakavo in nato to živo meso preraste zdravega. Pojavi se tumor, ki zraste prek obraza in vratu, žival pogine v dveh letih. Leta 2014 so odkrili še drugo podobno vrsto nalezljivega raka.
V zadnjih petih letih pa so odkrili, da so nekateri vragi razvili višjo toleranco na infekcijo in celo premagali bolezen brez pomoči ljudi. Vrsta se nikakor še ni opomogla, a vsaj upadanje se je upočasnilo.
»Naravna selekcija skuša popraviti težavo, da izbere tiste, ki lahko preživijo. Zdaj imamo več upanja, kot kdajkoli prej,« je za BBC poudaril Hamede. Znanstveniki so presenečeni, kako hitro so se mesojedi vrečarji prilagodili na nove razmere. Med boleznimi in živalmi oziroma ljudmi vseskozi poteka boj v učinkovitosti. Ko telo razvije obrambne mehanizme, patogeni hitijo, da bi postali bolj nevarni.
Živali, ki so zlovešče ime dobile zaradi grizenja in nenavadnih zvokov, ki jih spuščajo ob tem, se že več kot 20 let bojujejo proti bolezni, ki jih je zdesetkala, a evolucija ima svoja orožja.
»V preteklosti smo vrsto nadzorovali, da bi se izognili izumrtju. Zdaj se preusmerjamo na strategijo, da selektivno izbiramo primerke, da pomagamo pri evoluciji sobivanja vragov in bolezni,« je za BBC dejal Rodrigo Hamede z univerze na Tasmaniji.
Bolezen so odkrili leta 1996, kmalu se je razširila na 95 odstotkov populacije. Hamedejeva ekipa na podlagi modelskih izračunov predvideva, da je po 100 letih 57 odstotna možnost, da bo bolezen izginila, 22 odstotkov pa je možnosti, da bodo živali obolevale, a ne bodo zaradi nje umirale. Tumor se širi z ugrizi, s čimer si vrsta izkazuje hierarhijo.
Znanstveniki menijo, da se bolezen začne na mestu ugriza. Če se celjenje zaplete z mutacijo, tkivo postane rakavo in nato to živo meso preraste zdravega. Pojavi se tumor, ki zraste prek obraza in vratu, žival pogine v dveh letih. Leta 2014 so odkrili še drugo podobno vrsto nalezljivega raka.
V zadnjih petih letih pa so odkrili, da so nekateri vragi razvili višjo toleranco na infekcijo in celo premagali bolezen brez pomoči ljudi. Vrsta se nikakor še ni opomogla, a vsaj upadanje se je upočasnilo.
»Naravna selekcija skuša popraviti težavo, da izbere tiste, ki lahko preživijo. Zdaj imamo več upanja, kot kdajkoli prej,« je za BBC poudaril Hamede. Znanstveniki so presenečeni, kako hitro so se mesojedi vrečarji prilagodili na nove razmere. Med boleznimi in živalmi oziroma ljudmi vseskozi poteka boj v učinkovitosti. Ko telo razvije obrambne mehanizme, patogeni hitijo, da bi postali bolj nevarni.
