Tekaški ilegalci, znanilci novih odnosov med sosedi

Tekaška skupina 442 povezuje zagrebške in beograjske tekače in prerašča v nalezljivo gibanje.
Objavljeno
24. marec 2019 07.30
Posodobljeno
24. marec 2019 07.30
Prizor z rednega letnega tekmovanja med ekipama Zagreba in Beograda, ki sta združeni v skupini 442. Foto: Milko Babić
Zagreb – Začelo se je v Københavnu, nadaljevalo v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, znoj ekipe tekačev iz hrvaške in srbske prestolnice se je v nekaj letih prelil že marsikje, tudi onstran Atlantika. Medtem ko nacionalisti v eni in drugi balkanski državi tekmujejo, kdo je večji domoljub, kdo je bolj veren in podobno, člane skupine 442 zanima le, kateri maraton bodo naslednji odtekli in kako se bodo po njem družili s prijatelji z druge strani meje.

442 do Beograda je naslov 34 let stare popevke srbskega rokerja Momčila Bajagića Bajage, ki v nasprotju s splošno uveljavljeno predstavo ne govori o razdalji med Zagrebom in Beogradom. Pot med dvema prestolnicama po večinoma dolgočasni in pretirano ravni avtocesti, v nekih minulih časih imenovani »avtocesta bratstva in enotnosti«, je natanko pet kilometrov krajša od 400 kilometrov. Številka v naslovu pesmi pomeni štiri minute in 42 sekund, kolikor traja pesem.


Možgani delajo na kisik, ljubezen poganja vse


»Mozak radi na kiseonik, ljubav okreće točkove« (možgani delajo na kisik, ljubezen vrti kolesa), je eden izmed verzov omenjene pesmi, s katerim se verjetno lahko poistoveti večina članov skupine 442 runners, ki združuje tekaške navdušence iz Zagreba in Beograda. Kot nam je povedal zagrebški maratonec Neven Kamenski, član ekipe Zagreb Runners, eden od soustanoviteljev skupine 442, se je njihova zgodba začela septembra 2015 na maratonu v danskem Københavnu, ko je ekipa zagrebških tekaških navdušencev trčila ob kolege iz Beograda: »Vsi smo mladi ljudje, po letih in po srcu, ne obremenjujejo nas vojna, nacionalne, politične, verske in druge razlike. Nismo skupaj niti zaradi pri marsikom tako osovražene jugonostalgije. Povezuje nas to, da smo vsi iz razmeroma konservativnega okolja, si pa želimo druženja in pogovora o pozitivnih doživetjih. In vsak, ki se bolj ali manj dejavno ukvarja s tekom, ve, da je ta odlična priložnost za pozitivna doživetja.«



V seriji Evropa od blizu bomo do septembra v časniku Delo in na spletni strani delo.si z reportažami iz držav članic EU prikazovali in analizirali primere evropskega povezovanja.

Preberite še:

Danska: Povezave med Skandinavijo in srednjo Evropo

Francija: Za politike in medije EU prej krivec kot rešitev

Luksemburg: Nova samozavest velikega vojvodstva

Ciper: »Toksični zgodovinski spomin poskušamo razstrupiti«

 

Tretji polčas pomembnejši od tekme


Kamenski, ki je odtekel že vrsto velikih maratonov, newyorškega je, denimo, odtekel v za rekreativca zelo spodobnih treh urah in 20 minutah, vedno znova poudarja, da 442 ne druži zgolj gonja za tekaškimi rezultati. »Med nami so različno pripravljeni tekači. Od tistih izjemno zagnanih, ki so na številnih tekmah blizu stopničk, do zelo sproščenih rekreativcev, ki gredo z nami na kak maraton bolj iz turističnih vzgibov in iz gole želje po dobri družbi. Rezultat za nas ni imperativ, pomembnejše je druženje s pozitivnimi ljudmi,« pove Kamenski. Čeprav sam ne spije niti kozarca alkohola, se z nasmehom strinja, ko mu poskušamo na jezik položiti, da se v resnici družijo zaradi piva po teku oziroma po nogometno zaradi »tretjega polčasa«.

Ker je Beograd večje mesto od Zagreba, je logično tudi, da v skupino prispeva nekaj več članov od Zagreba. Število dejavnih članov niha, precej je odvisno od njihovega zdravja, življenjskega obdobja, rojstev otrok, študijev in služb v tujini in podobno. »V vsakem trenutku nas je vsaj okoli 60, se pa to število med kakšno tekmo, ki nam je vsem dostopnejša, lahko tudi močno poveča,« pove sogovornik.

Kako močna je pozitivna energija znotraj skupine, po njegovem mnenju priča tudi dejstvo, da je med njihovimi rednimi člani tekač, ki je moral kot otrok s starši zbežati iz rodnega Vukovarja, ki so ga tedaj oblegale in porušile srbske vojaške in paravojaške enote. Svojega Vukovarca so člani skupine 442 začasno izgubili, spet je postal begunec, tokrat ekonomski, podal se je namreč s trebuhom za kruhom na med Hrvati tako priljubljeno Irsko.

image
Somišljenike in tekaške navdušence iz prestolnic Hrvaške in Srbije družita zdravo življenje in dobra zabava. Foto: Milko Babić

 

Utrujen človek se zlahka zlomi


Čeprav je vsem med njimi jasno, da Bajagova pesem ne govori o razdalji med prestolnicama – vsi vendar znamo pogledati na Via Michelin in ugotoviti pravo razdaljo – so člani skupine 442 novembra 2017 sklenili svoje prijateljstvo dodatno poglobiti s štafetnim tekom od Beograda do Zagreba. Podvig, ki je trajal od petka do nedelje, je izpeljalo po osem tekačic in tekačev iz Beograda in Zagreba, ki so jih izžrebali, ovekovečili pa so ga tudi v dokumentarnem filmu 442. »Radi smo skupaj, nora zamisel o dokumentarcu se je porodila sama po sebi in vzbudila veliko zanimanje za naše početje. Cilj je bil povedati zgodbo o nas, tekačih iz Zagreba in Beograda, ki imamo tek za izgovor, da skupaj kam odpotujemo, vidimo kakšno novo mesto, se zabavamo, in če smo že tam, odtečemo še kak maraton ali polmaraton. Kdor nas pozna, se zaveda, da nas sicer druži tek, a v resnici gre za veliko več,« je o štafetnem teku po dežju, snegu in mrazu povedal Domagoj Puzak, eden izmed 16 članov ekipe, ki je pretekla razdaljo med prestolnicama.

Ker ni mogoče teči po avtocesti, so bili prisiljeni teči po stranskih cestah in tako so v resnici nabrali mitoloških 442 kilometrov. Pogon? Kup sendvičev, pivo, dobra volja in družba sorodnih duš, ki tudi v najtežjih trenutkih od nekod potegnejo dobro šalo in sprožijo salve smeha med neprespanimi in od krčev izmučenimi tekači. Po približno 50 urah teka so prispeli v Zagreb, kjer so jih pričakali prijatelji in bližnji ter poln avtobus podpornikov iz Beograda. Puzak se dobro zaveda, da s svojim tekom niso spremenili sveta, njihov dosežek niti ni fizično najbolj naporna stvar na svetu, a je bilo zavedanje, da jim je s prijatelji uspelo doseči cilj, dovoljšen razlog, da so se vsem udeležencem in spremljevalcem orosile oči in naježile dlake. »Kaj naj rečem, utrujen človek se zlahka zlomi,« pravi Puzak.
 

Lahko bi obiral maline, a ga je odneslo na fakulteto


Milko Babić, soustanovitelj ekipe Belgrade Urban Runnig Team in soustanovitelj skupine 442, ve, da zaradi rednih družinskih in službenih obveznosti prav veliko velikih projektov ne morejo izpeljati, lahko pa več majhnih. »Trudimo se vsako leto odpotovati skupaj na dva ali tri maratone, med člani zelo priljubljeno je vsakoletno interno tekmovanje, ki vsebuje tekmo Beer mile, tekmo na pet kilometrov in na 21 kilometrov, bili smo skupaj v Barceloni, s kolegi iz Milana smo tekli od Los Angelesa do Las Vegasa. Ogromno spominov, ki nam jih nihče ne more vzeti,« pravi Babić.

Nekdanji košarkar, ki se je s tekom začel ukvarjati po končani košarkarski karieri, da se ne bi preveč zredil, kot glavno vrlino skupine 442 poudari popolno apolitičnost. Tu ni prostora za pogovore o neumnostih, kot je nacionalizem, ekstremni levičarji in desničarji niso dobrodošli. »Ljudje nimajo kaj pametnega početi, pa se ukvarjajo z nacionalizmi. Naj gredo z nami na kakšen tek in ugotovili bodo, da smo vsi narejeni iz istega testa. Ko nam je težko, se znojimo, nas grabijo krči in podobno, krč ne vpraša, ali si Srb ali Hrvat,« v šali pove Babić.

Za ekipo 442 je zelo pomembno, da so zgled mladim. V ekipi imajo 24-letnika, odličnega tekača s srbskega podeželja, ki mu je bilo »usojeno«, da ostane doma na vasi in obira maline ter s časom zapade v tipično podeželsko letargijo in iskanje krivcev za svoj neuspeh zunaj meja svoje države: »Ta fant je ena izmed številnih pozitivnih zgodb. Oče je nasprotoval njegovemu druženju z nami, on pa se je imel lepo v naši družbi in spoznal, da želi postati podoben nam, ter se kljub očetovim željam vpisal na fakulteto in jo končal. Mi s tem nimamo nič, samo pokazali smo mu, da ima izbiro v življenju, fant pa se je sam odločil za svojo pot in jo odlično pretekel.«

____________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.