Tekmeci Angele Merkel na pohodu

Berlin – Še ne poldrugo leto stara Alternativa za Nemčijo (AfD), ki nasprotuje skupni evropski valuti in tesnejšemu evropskemu združevanju, bo v evropskem parlamentu delovala v isti frakciji kot britanski torijci. Premier David Cameron pravi, da je razočaran, saj je vprašanje, kaj bo na to porekla nemška kanclerka Angela Merkel.

Protievrska, nacionalno naravnana, gospodarsko liberalna in socialno konservativna Alternativa za Nemčijo na jesenskih volitvah za nemški bundestag še ni uspela prepričati nemških volivcev, zato pa so ji ti na nedavnih volitvah za evropski parlament podelili sedem odstotkov glasov. S sprejemom v frakcijo konservativnih in reformnih strank evropskega parlamenta si stranka Bernda Luckeja, Konrada Adama in Frauke Petry še bolj utira pot k desnemu centru nemške politike, na katerem je doslej suvereno kraljevala unija CDU/CSU kanclerke Angele Merkel.

Nemški komentatorji tudi AfD napovedujejo številna razočaranja v novi evropski družini, kot meni Günther Nonnenmacher iz časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, bodo po začetnem veselju kmalu ugotovili, da sedijo v isti klopi z najbolj nacionalističnimi nasprotniki Nemčije. Velike težave pa bodo povzročali tudi sami, še posebno kanclerki Merklovi, ki bo morala zaradi bližnjih imenovanj predsednika evropske komisije in drugih visokih teles EU najprej razmisliti, kako bo sprejem AfD v evropsko konservativno frakcijo vplival na njen odnos do Velike Britanije in premiera Davida Camerona. Brez nekaj glasov britanskih konservativcev se AfD ne bi posrečilo v evropski konservativni klub in čeprav jih je bila večina proti, so se uporniki sklicevali na kanclerkino podporo Jean-Claudu Junckerju za predsednika evropske komisije.

Proti »najnevarnejšemu politiku Evrope«, kot Luksemburžana zmerjajo nekateri konservativni britanski časopisi, nastopa tudi Cameron, a se je doslej vseeno odmevno pogajal s kanclerko, ta pa je glasno poudarjala svojo naklonjenost Britaniji. Konservativni britanski premier pa bo zdaj v očeh Angele Merkel videti šibek - ali pa neiskren. Prav zdaj, ko se v javnosti pojavljajo številni očitki na račun preteklosti kandidata ljudskih strank za predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, je britanska podpora AfD še večji nož v hrbet nemškemu iskanju kompromisa.

Evropsko okrepljena AfD pa lahko Angelo Merkel ogroža tudi na domačem terenu. Protievrska stranka z zapisom nemške države »dEUtschland« na svoji spletni strani demonstrativno poudarja podporo EU kot združbi, ki skrbi le za tisto, za kar ne morejo skrbeti države članice. V Nemčiji pa je doslej pridobivala predvsem prebežnike iz vse bolj neuspešne liberalne FPD, zdaj pa se za sodelovanje ogrevajo tudi nekateri krščanskodemokratski politiki. Tem je evropski neuspeh bavarske CSU dokazal, da AfD s podobno politiko ni več mogoče prehiteti po desni.

Med zagovorniki krščanskodemokratskega sodelovanja z AfD je še posebno veliko konservativnih politikov iz Hessna, dežele, ki je vse do vzpona Angele Merkel veljala za steber CDU, za sedanjo kanclerko pa so se med združevanjem Nemčij mnogi znanci čudili, da se ni raje priključila zelenim. In res se je pod njo CDU pri številnih vprašanjih pomaknila bolj proti levi sredini, na primer pri najnižji zajamčeni plači, večji naklonjenosti do priseljevanja, nasprotovanju jedrski energiji, zavračanju splošne vojaške obveznosti in sprejemanju istospolnih zakonov. AfD zdaj s konservativnimi orožji napada tudi pri teh vprašanjih. Pred bližnjimi deželnimi volitvami v Brandenburgu, Saški in Turingiji sploh ne rožlja več tako zelo s svojim nasprotovanjem skupni evropski valuti, ampak poudarja družinsko politiko in druge konservativne vrednote.

Nekateri krščanskodemokratski politiki upajo, da bo grožnja tekmecev s podobno družbeno-politično usmeritvijo tudi CDU vrnila na desno sredino, s tem pa bi skoraj zagotovo tvegali velike težave v sedanji vladni koaliciji CDU/CSU s socialdemokrati podkanclerja in ministra za gospodarstvo ter energijo Sigmarja Gabriela. V prvih mesecih druge velike koalicije Angele Merkel so bili najbolj dejavni prav socialdemokratski ministri in ideološko najbolj nepopustljiva ministrica za delo in socialo Andrea Nahles že napoveduje, da tudi v prihodnosti ne bo drugače.

Nahlesova je številne konservativce pošteno razjezila z vztrajanjem pri najnižji zajamčeni plači za vsa dela ter z nižanjem pokojninske dobe za nekatere. Kanclerka Angela Merkel je doslej uspešno zatirala očitke v svojih vrstah, da kljub prepričljivi zmagi na volitvah politično pobudo prepušča socialdemokratskim poražencem, z morebitnim nadaljevanjem volilnih uspehov Alternative za Nemčijo pa bodo tudi krščanskodemokratski vse glasnejši.