Tektonski premiki v Severni Afriki

Geostrateški, regionalni in ekonomski spopad za nadzor nad varnostno in klimatsko občutljivo regijo.
Objavljeno
15. april 2019 18.50
Posodobljeno
15. april 2019 18.52
Haftar je naskok na Tripoli začel le nekaj dni pred napovedanim začetkom pogajanj o prihodnosti Libije. FOTO: Reuters
V zadnjih treh dneh na frontnih črtah okoli Tripolija ni bilo veliko premikov, a to ne pomeni, da velike bitke za libijsko prestolnico ne bo. Med čakanjem na veliki spopad, ki bi lahko zatresel regijo (vključno s Sredozemljem), obe strani poskušata dobiti čim več mednarodne podpore, obenem se na terenu krepita s pripadniki različnih milic, ki so nastale v času državljanske vojne pred osmimi leti.

Vodja samooklicane Libijske nacionalne vojske general Halifa Haftar je bil v nedeljo v Kairu, kjer se je srečal z enim od najzvestejših in ključnih podpornikov – egiptovskim (vojaškim) predsednikom Abdulom Fatahom al Sisijem. Egipt libijskega gospodarja vojne, ki od leta 2014 vlada vzhodu države, zdaj pa ima pod nadzorom skoraj dve tretjini ozemlja in vsaj toliko naftne infrastrukture, ekonomske osi še ene libijske vojne, podpira od začetka njegovega vojaškega pohoda – z orožjem, logistiko in denarjem ter tudi »ideološko«. Sisi v Haftarju vidi podaljšek samega sebe: diktatorskega generala, ki se – v tesni navezi s Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati, Rusijo in, v primeru Libije, Francijo – spopada z ostanki Muslimanskih bratov, ki so se s pomočjo Kairu, Riadu in Abu Dabiju konkurenčnih Katarja in Turčije močno okrepili po arabski pomladi, potem pa se, tudi zaradi brutalnih kontrarevolucij, skoraj v celoti znašli v »muzeju novejše zgodovine«.

V kontekstu dogajanja v Libiji je zato treba razumeti tudi (navidezni) odhod brutalnega vojnega zločinca Omarja al Baširja in »državni udar« v sosednjem Sudanu, ki strateško prav tako v celoti ustreza novi arabski povezavi Egipt–Savdska Arabija–Združeni arabski emirati. Dogajanju v Libiji in Sudanu, dvema velikima in v regiji zelo vplivnima državama, je treba gledati pod prste: tu ni naključij, akterji dogajanja so si podobni. Če omenimo še tektonske premike v Alžiriji in dogajanje v docela kaotičnem Sahelu, lahko govorimo o zgodovinskem dogajanju, ob katerem bi morala biti posebno pozorna in zaskrbljena Evropska unija. Tista EU, ki je ogromno prispevala h kaosu v Libiji in, predvsem, veliki tragediji beguncev in migrantov. Te je Bruselj z mastnim plačilom izročil libijski obalni straži, ki jo nadzirajo prav tiste milice, ki nadzirajo tihotapske poti in vodijo suženjska taborišča, kjer so ljudje na begu zdaj ujeti med dvema ognjema.
 

Nenavadne koalicije


Te milice – večinoma iz Misrate in Zeituna – tesno sodelujejo z vlado narodne enotnosti, ki med ljudmi na zahodu Libije ni najbolj priljubljena. Tudi zaradi »odvisnosti« od paravojaških enot, a predvsem zaradi korupcije, katastrofalnega gospodarskega stanja in komaj delujočih javnih servisov. Milice nikoli niso imele »libijske agende«, temveč le lokalno oziroma poslovno. Kljub mobilizaciji, o kateri poročajo libijski viri, ki navajajo, da so se silam vlade narodne enotnosti priključile tudi islamistične milice, je težko pričakovati, da bi, če bi se zgodil veliki spopad, lahko pisana druščina, ki jo poganjajo različni motivi, obranila Tripoli. Nasprotno.

  • Halifa Haftar se je srečal z Abdulom Fatahom al Sisijem.
  • Sisi v Haftarju vidi podaljšek samega sebe: dikatorskega generala.
  • Nad dogajanjem v regiji bi morala biti posebno zaskrbljena EU.


Haftar je že januarja začel pohod proti Tripoliju. Naskok na mesto je začel le nekaj dni pred napovedanim začetkom pogajanj o prihodnosti Libije, ki bi pod patronatom Združenih narodov v Gadamešu na jugu države morala potekati v teh dneh, a so bila, seveda, zaradi vojnih razmer – in na veliko Haftarjevo veselje – odpovedana. Združeni narodi so namreč – še najbolj s pomočjo Italije, ki ogromno vlaga v libijske naftne posle – ključni pokrovitelji vlade narodne enotnosti v Tripoliju. Toda kot že nekajkrat v moderni zgodovini se bodo, kot kaže, tudi tokrat umaknili v trenutku, ko bi jih ljudje najbolj potrebovali.