Tintin v čudežni deželi Belgijcev

V Belgiji je deveto umetnost opaziti na vsakem koraku, postala je del identitete, nekaj Hergéjevega ustvarjanja je kočljivega

Objavljeno
10. januar 2019 19.45
Posodobljeno
11. januar 2019 19.43
Mladi se menda poistovetijo z njim, ker je reporter in avanturist: hodi po svetu in sanja o popravljanju krivic. FOTO: promocijsko gradivo
Bruselj – »Le Petit Vingtième, ki zmeraj poskuša ustreči željam svojih bralcev in jih sproti obveščati o dogajanju v tujini, je poslal v sovjetsko Rusijo enega svojih najboljših reporterjev: Tintina!« piše v uvodu stripa Tintin v deželi Sovjetov.

Ko je bil 10. januarja 1929 v otroški prilogi belgijskega časnika Le Vingtième Siècle objavljen začetek Tintinovih stripovskih dogodivščin, si nihče ni mogel misliti, kako bo glavni junak zaznamoval svet. Tintinove dogodivščine so ena najbolj znanih in razširjenih serij komičnih stripov na svetu.

Poznavalci vidijo njeno visoko, brezčasno vrednost v značilnostih junakov in tehniki risanja. Ustvarjalec, leta 1907 rojeni Bruseljčan Hergé s pravim imenom George Remi, je svojega glavnega junaka v 24 epizodah poslal v svet kot reporterja in detektiva v družbi belega terierja Švrka.


Do leta 2053


Zadnje, 25. epizode ni končal. Tintin je med drugim odšel v Tibet, h grobnicam faraonov, na Mesec. Odpravil se je tudi v Kongo. V Belgiji in drugod še vedno potekajo razprave, s koliko rasizma je Hergé prikazoval življenje v nekdanji belgijski koloniji. Za delo o črni celini ga je navdihnil kolonialni afriški muzej v Tervurnu pri Bruslju.

Strip o Kongu je izšel daljnega leta 1930. Drugi opozarjajo na antisemitske elemente v stripu Skrivnostna zvezda, ki je izšel med
vojno in v katerem nastopa ameriški bogataš z judovskim imenom Blumenstein.

Ker je med nemško zasedbo Hergé objavljal stripe v časopisu Le Soir, ki je bil pod nadzorom zasedbene oblasti, so ga po osvoboditvi močno kritizirali. Sam se je sicer izgovarjal, da je delal kot vsi drugi – taksisti, rudarji, peki. Na koncu je obveljalo, da ga kot otroškega ilustratorja ne morejo obravnavati kot sodelavca okupatorja.

Njegov šef, medvojni urednik Le Soira Raymond De Becker pa je bil obsojen na smrtno kazen, vendar je nato niso izvršili. Po vojni je Hergé uspešno nadaljeval delo, umrl je leta 1983. Vsaj do leta 2053, dokler bodo njegovi junaki zaščiteni, ne bo objavljeno nobeno nadaljevanje stripa.

V Belgiji je strip del kulture in identitete. Glede tega se oba dela države, frankofonski in flamski, ne prepirata. Dnevno časopisje tradicionalno objavlja stripe. Na številnih pročeljih stavb v mestu so stripovski prizori, denimo kavboja Srečnega Luka z brati Dalton. Police knjigarn se šibijo pod zvezki z deli devete umetnosti. Stripovske izdelke obravnavajo enako kot dela največjih belgijskih umetnikov.

Belgijski muzej stripa v secesijski palači arhitekta Victorja Horte v središču Bruslja, eden največjih na svetu, je med standardnimi točkami za številne obiskovalce mesta, ne le strastne ljubitelje Tintina in njegove druščine.

Zakaj je Tintinov lik tako poseben, je tema številnih razprav. Je mladenič brez biografije. Predstavljen je kot simpatičen, vljuden, šaljiv. Tudi v 21. stoletju je še vedno moderen. »Razlog, da je Tintin danes videti bolj moderen, kot je bil pred pol stoletja, so družbene spremembe,« je v magazinu Le Vif ocenil poznavalec Hergéjevih del z univerze v Leuvnu Jan Baetens.

»Mladostniki 21. stoletja se prepoznajo v Tintinu, neodvisni osebi, ki ne živi z očetom in mamo, marveč s kapitanom Haddockom in profesorjem Sončnico, neporočenima odraslima istega spola.«


Tri do štiri milijone na leto


Mladi da se navdušeno poistovetijo z njim, ker je reporter in avanturist: hodi po svetu in sanja o popravljanju krivic. Strokovnjak Baetens redno proslavljanje obletnic, povezanih s Tintinom, obravnava v kontekstu komercialnih interesov. Ker je treba spoštovati voljo Hergéja, ki ni hotel novih nadaljevanj pustolovščin, je manevrski prostor omejen.

Tudi prirejanje Tintina, ki izhaja iz estetike stripa, za filmsko platno v hollywoodski produkciji je kočljivo. Režiser Steven Spielberg je film Tintin in njegove pustolovščine iz leta 2011 razglasil za – Indiano Jonesa za otroke.

Posodabljanje stripov in približevanje novemu občinstvu sicer poteka še z barvanjem starih črno-belih stripov o Tintinu. Leta 2017 so z izdajo Tintina v deželi Sovjetov v barvah dosegli le zmeren poslovni uspeh, prodali so 300.000 izvodov. Prodaja v francosko govorečem območju razen izjem, kot v času Spielbergovega filma, se zmanjšuje in se giblje okoli 500.000 na leto.

Skupno je bilo doslej prodanih že 250 milijonov izvodov Tintina. Na leto se jih proda od 3 do 4 milijone, od tega največ, poldrugi milijon, na Kitajskem. Prevedeni so v 120 jezikov.

V Belgiji je sicer precej razširjena »tintinologija« kot proučevanje vseh razsežnosti in različnih ozadij njegovega dela. To med drugim vključuje psihoanalitike, filozofe, jezikoslovce. V Hergéju posvečenem muzeju v valonskem mestu Louvain-la-Neuve blizu Bruslja je predstavljeno širše delo tega večstransko nadarjenega umetnika. Iz belgijske stripovske šole, ki se je razvijala neodvisno od začetnikov v ZDA, prihajajo še številni drugi junaki, kot so Smrkci, Spirou, Gaston