»To je bitka za Rusijo«

V Kremlju stopnjevanja sankcij proti Rusiji ne dojemajo več kot zgolj pritisk na Moskvo, naj neha podpirati vzhodnoukrajinske upornike ali se umakne s polotoka Krim, ampak kot poskus, da bi z gospodarskim zlomom države in ljudskim nezadovoljstvom vrgli režim ruskega predsednika Vladimirja Putina, pravi Dmitrij Trenin, ki vodi moskovski center Carnegie.

Pogubne posledice sankcij

Že od vsega začetka, ko sta Washington in Bruselj začela uvajati prve sankcije proti Rusiji, oblast v Kremlju in analitiki, ki so ji blizu, trdijo, da do zdaj niso povzročile pretirane škode ruskemu gospodarstvu. Dolgoročno mu lahko celo koristijo, ker bo postalo bolj neodvisno, je v ponedeljek uradni refren ponovil ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Vsi menda niso tako optimistični. Ruska »gospodarska in poslovna elita je otrpla od groze«, a si tega ne upa javno povedati, ker se boji maščevanja oblasti, je pred kratkim za agencijo Bloomberg povedal direktor moskovskega Centra za politične tehnologije Igor Bunin. Vsekakor se do zdaj nekdanjemu ruskemu finančnemu ministru Alekseju Kudrinu, ki je tudi po odstopu ohranil dobre odnose s Putinom, ni še nihče maščeval, ker je za rusko agencijo Itar-Tass opozoril, da utegnejo novi paketi sankcij povzročiti takšen padec rublja in inflacijo, da se bodo navadnemu Rusu prihodki zmanjšali za petino. Tudi Mihail Kasjanov, ki je vodil rusko vlado v času prvega Putinovega mandata v letih 2000–2004, je pred dnevi izjavil, da sankcije, ki bi udarile po celotnem finančnem sektorju, v šestih mesecih lahko zrušijo rusko ekonomijo.

»Seveda imajo realne učinke,« je nove protiruske ukrepe, ki jih je uvedel Washington, komentiral profesor ekonomije Jevgenij Iščenko, »le da tam precenjujejo, pri nas pa zmanjšujejo njihov politični pomen.« Tudi njegov profesorski kolega, ki poučuje na ruski predsedniški akademiji, Vasilij Jakimkin priznava, da so sankcije že imele velik učinek, predvsem na odliv kapitala iz države; samo v prvi polovici letošnjega leta je iz Rusije pobegnilo več kot 70 milijard dolarjev. Kljub temu je rusko gospodarstvo po njegovih besedah do zdaj dokazalo, da je zdržljivo. Zanj bi bil resen izziv, če bi se trajanje sankcij razvleklo in Rusija dlje časa ne bi imela dostopa do zahodnih tehnologij in kreditnega financiranja. »Takrat bi se Rusija pogreznila v globoko recesijo, z njo pa tudi njeni zahodnoevropski partnerji. Tega pa nihče noče in ne potrebuje,« dodaja Jakimkin.

Igor Ivanov, ki je vodil rusko diplomacijo pred Lavrovom, pričakuje, da bosta Rusija in ZDA prestali to preizkušnjo z minimalnimi izgubami tako zase kot za preostali svet. Po njegovem mnenju državi zdaj bolj potrebujeta druga drugo kot kdaj prej, tako pri reševanju ukrajinskih problemov, saj je »ideja, da bi morali stike med krizo zmanjšati, preprosto absurdna«, kot pri vseh drugih globalnih težavah, kakor so terorizem, trgovanje z mamili ali omejevanje jedrskega oboroževanja. Tudi nekdanji namestnik ruskega zunanjega ministra in nekdanji ruski veleposlanik v Londonu Aleksander Jakovenko je prepričan, da so najbolj boleči trenutki tega konflikta že mimo. »Zgodovinski Zahod«, ki vse bolj postaja stvar preteklosti, si po njegovem mnenju v časih globalizacije ne more več privoščiti, da bi živel v svojem izoliranem svetu. Kakor pravi Jakovenko, ne bo treba čakati na novo generacijo političnih voditeljev, da se bodo odnosi med Zahodom in Rusijo izboljšali. »Najbrž bomo morali počakati, da se konča nekaj volitev v nekaterih državah, vključno z ZDA, kjer bodo vmesne volitve novembra.«

To se po mnenju Sergeja Markova, profesorja politologije in direktorja Inštituta za politične raziskave, ne bo zgodilo, čeprav so »liberalci« oziroma »prozahodniki«, ki po njegovih besedah še vedno prevladujejo v Kremlju, zaman pričakovali, da »civilizirani« Zahod ne bo mogel dolgo zatiskati oči pred tem, da vladne enote pobijajo civilno prebivalstvo na vzhodu Ukrajine. Kako naj se Zahodu odprejo oči glede ukrajinske krize, če pa jo sam ustvarja, se je vprašal urednik revije Svobodna misel Mihail Deljagin. Rusija bi morala po njegovih besedah voditi aktivnejšo politiko. »Če bomo zgolj čakali na pozitivne spremembe v odnosu do Evrope, nam grozi usoda nekdanjega ruskega premiera Jevgenija Primakova, ki je med vojno proti Jugoslaviji vse upe polagal v preboj informacijske blokade na Zahodu,« je izjavil Deljagin, ki je bil v letih 1996–1997 svetovalec ruske vlade.

»Vojna« z Zahodom bo dolga

Zdi se, da so tudi v Kremlju dojeli, da nova »vojna« z Zahodom ne bo kratka. Lavrov, ki vodi rusko zunanje ministrstvo več kot deset let, je v ponedeljek dejal, da obstaja tudi drugačna razlaga, zakaj nalagajo ekonomske in politične kazni njegovi državi. Po njegovih besedah se je že konec lanskega leta začel ob robu tako imenovanega »evromajdana« geopolitični projekt, da bi na račun interesov Rusije in rusko govorečega ukrajinskega prebivalstva prevzeli to po površini največjo evropsko državo, s sankcijami proti Rusiji pa da Zahod vzpostavlja pogoje za ta prevzem.

Ruski politologi, ki jim ni treba paziti na diplomatski jezik, so prepričani, da so cilji Zahoda precej bolj daljnosežni. »V utvari ste, če mislite, da lahko glede Ukrajine naredimo kake konkretne korake, ki bodo zadovoljili ZDA, da bodo umaknile blokado in vrnile vse skupaj v normalno stanje. Samo opazujte, pa boste videli, kako bodo začeli odmikati gol,« se je po športno izrazil politolog Markov. Po njegovih besedah Washington načrtuje dolgotrajni pritisk, s katerim hoče zanetiti nezadovoljstvo med ruskim srednjim razredom in obrniti ljudi proti Putinu. »Končni cilj je sprememba režima. Le bedaki ne vidijo tega,« pravi Markov.

Aleksej Makarkin iz moskovskega Centra za politične tehnologije opozarja, da ni rešitve, ki bi hkrati privedla do konca oboroženih spopadov v Ukrajini, zadovoljila rusko javno mnenje in pustila Putinu, da se častno povleče. Če bi ruski predsednik, ki se mu je v času krize v zahodni sosedi priljubljenost doma dvignila na vrtoglavih 86 odstotkov, obrnil hrbet ukrajinskim upornikom, bi namreč izgubil podporo svojih lastnih državljanov. »Tudi sankcije, ki bodo zelo prizadele rusko gospodarstvo, najverjetneje ne bodo spremenile Putinovega stališča. Če bi se vdal tujemu razkazovanju sile, bi bil to zanj politični samomor,« so pred dnevi zapisali v uvodniku ruskega časnika Moscow Times. Trenin pa pravi, da Zahod, ki računa, da se bo Putin umaknil ali da ga bodo v to prepričali prijatelji oziroma prisilili oligarhi, ne razume resnosti položaja. »To ni več spopad za Ukrajino, to je bitka za Rusijo,« pravi direktor centra Carnegie. Če bo Putinu uspelo, da bo ljudstvo ostalo na njegovi strani, bo zmagovalec, če ne – nas utegne doleteti še ena geopolitična katastrofa, je prepričan ruski politični analitik.