»Toksični zgodovinski spomin poskušamo razstrupiti«

Združevanje Cipra: Gledališče, ki je prestopilo meje in pokazalo, da je sobivanje mogoče
Objavljeno
23. februar 2019 09.50
Posodobljeno
23. februar 2019 09.50
Vprašanje identitete je ključno tudi v gledališkem delu in refleksiji psihologinje in amaterske igralke Oye Akin. Foto osebni arhiv
Nikozija – Petinštirideset let po turški vojaški okupaciji severnega Cipra je sredozemski otok še vedno razdeljen. Pogajanja o morebitni združitvi so pred poldrugim letom v Crans Montani zašla v slepo ulico – politika, ne na severu ne na jugu otoka, svojega dela še zdaleč ni opravila dobro. A če politiki tudi zaradi geostrateškega konteksta še naprej vzdržujejo status quo, je Ciper na človeški ravni marsikje že povezan in enoten.

Na nikogaršnjem ozemlju, ki Nikozijo že vse od leta 1974 deli na dva dela, nadzirajo pa ga enote misije Združenih narodov na Cipru (UNFICYP), se je – kliše je nujen – čas že davno ustavil. Ruševine čudovitih vil in ostanki otomanskih vrtov so preraščeni s plevelom. Med njimi so napeljani kilometri zarjavele bodeče žice. Prazni sodi, obarvani v modro-belo kombinacijo ZN, so zloženi v ovire, ki ustavljajo ljudi, za ducate potepuških mačk, še eno nikozijsko posebnost, pa so velikansko igrišče in lovišče. V praznih in umazanih sobanah zapuščenih palač topo odmeva vsaka izrečena beseda. Časovni stroj je tesnobni zvočnik muzeja na prostem. Muzeja, le še enega te prevladujoče vrste, neomejene človeške omejenosti.

***



A sredi komatoznega pomnika vojne, sovraštva in nacionalizma (nacionalizmov) domuje – presenečenje. Antiteza naštetega. V obnovljeni hiši, ki stoji nasproti legendarnega hotela Ledra Palace, je namreč Dom sodelovanja, čustveno, umetniško, ustvarjalno in aktivistično središče projektov, s katerim želijo pripadniki obeh, nasilno razdeljenih skupnosti preseči politične delitve in najti – skupno prihodnost. V izjemno prijetnem ozračju svetovljanske kavarne, kjer vsaka podrobnost gostu izreka toplo dobrodošlico, se srečujejo grški in turški Ciprčani, katerih identiteta ni omejena na nacionalistično mitologijo in šolsko – indoktrinacija – branje zgodovine. Zgodovine, ki ustvarja sovražnega drugega. Na obeh straneh tako imenovane zelene črte. V Domu sodelovanja se srečujejo in soustvarjajo študenti, pesniki, pisatelji, novinarji, glasbeniki, slikarji, profesorji, filmarji, gledališčniki … In tudi številni povsem »normalni« ljudje, ki verjamejo v skupno prihodnost.
 

Prvi napad odbili, drugega ni bilo


»Z gledališčem želim spremeniti družbo in državo, v kateri živim,« v družabnih prostorih Doma sodelovanja na hladen in deževen sredozemski večer pove 41-letna Ellada Evangelou, soustanoviteljica Strešnega gledališča (Rooftop Theatre), ki povezuje gledališke igralce, dramaturge in scenariste z obeh strani razdeljenega otoka. Ellada, profesorica drame in dramaturginja, je o ustanovitvi skupnega gledališča začela razmišljati, še preden so se leta 2003 med jugom in severom odprle meje in so ljudje dobili možnost ugotoviti, da na drugi strani meje prav tako živijo – ljudje. Strastna umetnica, katere ustvarjanje temelji na družbenem angažmaju, se je odločila zagnati gledališče, ki bo namenjeno »vsem Ciprčanom«, hkrati pa bo gonilo miru, združevanja, dekolonizacije in razumevanja vprašanja begunstva in migracij. Nekaj let je trajalo, da mu je uspelo sestaviti ekipo podobno mislečih umetnikov, ki so leta 2007 krenili v akcijo. Svoj prvi nastop je gledališče sicer imelo že leta 2004 v Lefkosi, na »turški« strani razdeljene Nikozije. Publika – mešana – se je na igro, ki je govorila o skupni usodi severa in juga, odzvala izjemno čustveno; navdušenje se je mešalo s čudenjem. Kako je kaj takega sploh mogoče?!? To so se spraševali tudi desni mediji in politiki na »grški« strani otoka, ki so uprizorili linč. A ekipa Strešnega gledališča je bila na to pripravljena. Prvi napad so odbili, drugega ni bilo. Skupno ciprsko gledališče – trenutno je v njem polovica predstavnikov s severa in polovica z juga – je hitro zaživelo in s svojimi gledališko-koncertno-razstavnimi predstavami začelo polniti gledališke dvorane po vsem otoku.
 

Dobesedno kulturni šok


»Spremembe delamo ljudje, ne politiki. Mi, mladi, zgodovino – in z njo vred tudi svojo ciprsko identiteto – vidimo in čutimo drugače.«
Marilena Kyriakou, profesionalna igralka
 »Na začetku nismo točno vedeli, kaj počnemo. Bili smo na popolnoma neznanem terenu. Naša metoda je bila preprosta. Fokus mora biti na podobnosti in ne na razlikah. Tako je še danes,« pove Ellada in na vprašanje, od kod ime gledališča, odvrne, da gre za »poslovni načrt« – če bi se meje znova zaprle, bi gledališke predstave pač izvajali na strehah nikozijskih hiš v bližini meje, da bi jih lahko spremljali na obeh straneh.

»Strešno gledališče mi je omogočilo, da sem se razvila kot koristna članica civilne družbe. Dalo mi je svobodo in smisel. Tu ni ovir in meja. To je prostor, ki mu rečem – dom. Večjezični ideal. Zame se je prelom zgodil, ko sem zavrgla idejo nacije. To je za humanista edina pot,« Ellada v družbi svojih najtesnejših sodelavk odpre vprašanje identitete, ki je na Cipru temeljno. Nemudoma postane jasno, da pogovora med umetnicami ne bo treba pretirano usmerjati. Kljub dolgim letom intenzivnega sodelovanja in očitni bližini v ekipi občutljive teme še vedno poskrbijo za intenzivno debato.

image
Gledališče Dom sodelovanja je čustveno, ustvarjalno in aktivistično središče. Foto: osebni arhiv


»To gledališče je moj dom. Dom! Tu sem se zbližala s svojo in kolektivno ciprsko identiteto. Tu sem v resnici odrasla in postala aktivistka. To je prostor samouresničenja,« se kar nekoliko evforično predstavi 43-letna Oya Akin, turška Ciprčanka, rojena v Londonu. Na Ciper se je z družino preselila, ko ji je bilo enajst let. Od takrat je, psihologinja in amaterska igralka, katere naravno nadarjenost so prepoznali v Ciprskem narodnem gledališču, kjer je delala sedem let, tako rekoč ves čas potovala. Njen fokus je, pravi, aktivizem – v številnih pomenih in smereh. Ukvarja se z otroki, starši, čim bolj različnimi skupinami. Vstopiti je treba, pravi, v vse družbene skupine. Le tako je mogoče ustvarjati spremembe. V Londonu, kjer je odraščala, so ji, kot pravi, ves čas, »dajali vedeti, da ni dovolj Angležinja«. Ko se je vrnila na Ciper, je tu doživljala podobno. Nikoli ni bila »dovolj Ciprčanka«. Med študijem v Istanbulu ni bila »dovolj Turkinja«.

***

Vprašanje identitete je ključno tudi v njenem gledališkem delu in refleksiji. »Odločila sem se, da bom ostala tu in raziskala svojo ciprsko identiteto. Mislim, da zgodovino vidim bolje od večine, saj nisem živela tu. Mi, turški Ciprčani, smo bili krivi za vojno 1974. Morali bi se opravičiti in začeti znova. Ker v moji družini, dobesedno, ni nobenih okostnjakov – nismo ubijali in nikogar nismo izgubili – lahko zgodovino vidim bolj jasno,« Oya v polmeru desetih metrov poskrbi za precej dvignjenih obrvi. Tabuji živijo tudi v odprtih prostorih. Ciprska identiteta je po njenem mnenju hibridna – malo turška, malo grška, malo angleška, malo arabska, malo ruska, malo »vsega po malem« … »Nikoli nam ni bilo dovoljeno, da bi razvili svojo – to je posledica nikoli končanega kolonializma, ki je tudi ena izmed tarč našega boja,« doda Oya, ki je prepričana, da je jug z vprašanjem razdeljenosti otoka upravičeno bolj obremenjen, saj je bilo več generacij vzgajanih – kolektivno – v vlogi žrtve, zgodovinski pa je »toksičen« na obeh straneh meje.

V »politično rešitev« ciprskega vprašanja članice Strešnega gledališča že nekaj časa ne verjamejo več. Priložnost je bila po njihovem enotnem mnenju zamujena že leta 2004, ko je bilo zaradi priključitve grškega dela Cipra Evropski uniji v zraku veliko optimizma. EU je – tedaj še – ponujala tako upanje kot skupno platformo. Petnajst let kasneje so se razmere bistveno spremenile.


Tudi politično delovanje


image
Z gledališčem želijo umetnice spremeniti družbo in državo. Foto: osebni arhiv
»Sever je bil bolj pripravljen na skupne projekte od juga. Nobenih resnih težav do zdaj ni bilo. Kjer koli nastopimo, čutimo globoko spoštovanje in nekaj začudenja. Ljudje vidijo, da se – da. Skupaj. Sodelovanje je čudežna reč. Ko bi bilo vsaj tako tudi v politiki,« pravi Ellada.

»Nismo politiki,« ji odvrne Oya.

»Ste, ste. To, kar počnete, je radikalno politično delovanje,« se vmešam v pogovor.

Dekleta se spogledajo in nekaj časa molčijo. Da, soglasno odvrnejo, naše delovanje je tudi politično.

»Spremembe delamo ljudje, ne politiki. Mi, mladi, zgodovino – in z njo vred tudi svojo ciprsko identiteto – vidimo in čutimo drugače,« se odločno odzove 29-letna Marilena Kyriakou, profesionalna igralka, ki večinoma dela z mladimi, najraje pa igra v otroških igrah. Marilena, ki na osnovni šoli vodi gledališko vzgojo, se je Strešnemu gledališču pridružila leta 2013, kmalu po tem, ko je končala študij drame v Solunu. Za združeno ciprsko gledališče pa je prvič slišala že v srednji šoli – Oya Akin je bila njena učiteljica. Danes si delita oder. In svetovni nazor. »Z gledališčem želim spremeniti družbo. To je moj boj,« je jasna skodrana in nadvse aktivna temnolaska, ki v sklopu Doma sodelovanja, kjer deluje ducat nevladnih organizacij in solidarnostnih skupin, med drugim vodi otroške delavnice o človekovih pravicah (od 6 do 18 let).

»Ključ je v dialogu. Vedno in povsod. Naše gledališče je odprto. Vsi so dobrodošli. Ljudje se nam ves čas pridružujejo,« pove Oya, ki v gledališču, kjer ni hierarhije in natančno določene organizacije dela, poprime za vsako delo. Strešno gledališče je registrirano kot nevladna organizacija. Odvisni so od donacij in projektov, večinoma vezanih na Evropsko unijo. Ta se na Cipru – v vse hujšem in tudi zelo očitnem – geostrateškem spopadu poskuša vzpostaviti kot vodilna igralka. A z rahlo zamudo.

***

Ko se je manjša gledališka skupina po odprtju meja leta 2004 z juga prvič podala na sever, njeni člani in članice niso vedeli, kaj jih čaka. Orali so ledino. A sprejem je bil čudovit. »Na severu smo ravno tedaj zahtevali spremembe, dovolj nam je bilo statusa quo. Želja po ponovni združitvi otoka je bila zelo močna. Močnejša, kot je danes, Organizirali smo proteste, ki so bili množični. Kmalu potem se je začel širiti tudi naš projekt,« se časa izgube nedolžnosti spominja Oya.

»Si šla čez že prvi dan, ko se je odprla meja?« jo pobara Ellada.

»Da. Po moje je v vrsti čakalo tisoč ljudi.«

»Še vedno čutim tesnobo, nekaj neprijetnega, ko gre čez mejo,« doda Ellada (slovensko: Grčija).

»Za nas, mlade, je bilo super, da smo lahko šli na sever in pogledali, kako se živi za mejo. Manj smo okuženi z zgodovino, z vsiljenimi stereotipi. Moja generacija je, upam, prehodna. Naslednja mora biti enotna,« za nekaj medgeneracijskega šumenja ponovno poskrbi Marilena Kyriakou, ki v Strešnem gledališču po svojih besedah ves čas odkriva in počne nove reči. »Tu smo številne stvari počele prvič, haha,« se zasmeje Oya. Preostali dekleti padeta v huronski smeh. »No, ja,« doda najmlajša izmed njih: »To je prostor upanja in ustvarjanja, prostor miru. Mi smo družina. In umetnost je za nas stimulans.«

________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene ­informacije in stališča.