Trenja v britanski koaliciji: prihodnost liberalcev pod drobnogledom

Odločitev o vstopu v koalicijo­ je liberalnim demokratom ­prinesla malo koristi. Po štirih­ letih skupnega vladanja je očitno, da lahko iz neobičajnega, na trenutke sicer uspešnega razmerja le ena stranka izstopi kot zmagovalka.

Člani tretje največje politične stranke v britanskem parlamentu so se prejšnji teden spomnili svojega nekdanjega voditelja Jeremyja Thorpa, ki je v četrtek po dolgih letih nazadovanja izgubil boj s parkinsonovo boleznijo. Thorpe je bil več desetletij eden najpomembnejših liberalcev in izzivalcev dvostrankarskega sistema, dokler njegove kariere niso končala ugibanja o vpletenosti v poskus umora znanca in domnevnega ljubimca Normana Scotta.

Še preden je Thorpovo ime postalo neločljivo povezano z eno najbolj bizarnih afer v britanski politični zgodovini, je mladostni in energični predstavnik prve povojne generacije vodil liberalce skozi eno najbolj uspešnih obdobij njihove zgodovine in jih skoraj pripeljal na oblast. Njegovi pogovori o sestavi koalicije s konservativnim premierom Tedom Heathom po februarskih volitvah leta 1974 na koncu niso bili uspešni, a že poskus sklenitve dogovora je močno vplival na stranko in njeno ­samopodobo.

Cleggov pragmatizem

Liberalcem se spomladi 1974 niti sanjalo ni, da bodo morali čakati na novo priložnost dolgih 36 let. Problem pri sestavljanju koalicije niso bile le vsebinske razlike − Thorpa in večino liberalcev je od konservativcev odvrnil predvsem strah pred posledicami sklenitve tovrstnega zavezništva. Kaj bi vstop v koalicijo pomenil za prihodnost stranke protestnega glasu, se je pokazalo za bistveno pomembnejše vprašanje od ugibanj o ugodnostih, ki bi jih prineslo vladanje. Štiri desetletja kasneje, ko se liberalni demokrati, nasledniki stranke, ki jo je vodil Thorpe, soočajo z eno največjih kriz od nastanka, odločitev o nevstopu v koalicijo dobiva nov pomen.

Odsotnost prvaka liberalnih demokratov in namestnika predsednika vlade Nicka Clegga na enem od najbolj odmevnih političnih dogodkov zadnjih mesecev ni bila le zgovoren prikaz razmer v koaliciji, pač pa tudi stanje duha v vrstah stranke, ki manj kot šest mesecev pred parlamentarnimi volitvami kotira na dnu javnomnenjskih anket. Maja jo bosta, kot kaže, prehiteli evroskeptična stranka neodvisnosti UKIP in škotska narodna stranka SNP, ki bosta postali tretja in četrta največja politična sila v westminstru.

Clegg je v duhu okoliščin izkoristil tako imenovano jesensko izjavo, v kateri je finančni minister George Osborne to sredo predstavil podrobnosti proračuna in z njim povezane prioritete vlade Davida Camerona v prihodnjem mandatu, kot priložnost za distanciranje sebe in svoje stranke od političnih partnerjev, ki za prihodnjih pet let napovedujejo še več neprijetnega in nepopularnega varčevanja. Uradni razlog za njegovo odsotnost so bile obveznosti, povezane s predvolilno kampanjo.

Kmalu je postalo jasno, da Clegga ni bilo v parlament, ker se noče več kazati v javnosti z dvojico Cameron-Osborne. Misleč, da bo s tem izbrisal zadnja štiri leta in vlogo, ki jo je s stranko odigral v vladi, se je raje umaknil med volivce v Cornwall. Namestnik britanskega premiera je dan kasneje v na trenutke zelo odkritem pogovoru za britanske medije priznal, da se počuti »ujetega« vsakič, ko sede v parlamentarne klopi, in dejal, da bi se sejam najraje v celoti izognil.

Previsoka pričakovanja?

Njegove besede so ponazorile občutke precejšnjega števila članov stranke, ki jim je po letih skupnega vladanja, kot kaže, čedalje bolj žal, da so spomladi 2010 vstopili v koalicijo, prvo po koncu druge svetovne vojne. Danny Alexander, drugi najvišji uradnik na finančnem ministrstvu in Cleggov najverjetnejši naslednik na čelu liberalnih demokratov, je po seriji ostrih izmenjav s Cameronovimi konservativci pojasnil, da njegova stranka še naprej stoji za ekonomskimi dosežki vlade, a hkrati vztrajal, da je nasprotna stran »skrenila s poti«, ko je napovedala nov niz ostrih varčevalnih ukrepov.

Pogled od blizu razkriva, da se tisto, o čemer govori Alexander, v resnici veliko bolj dogaja liberalnim demokratom kot konservativcem. Ko se ozrejo nazaj, številni člani, tudi tisti, ki so od začetka podpirali vstop v koalicijo, spoznavajo, da jim veliki met ni uspel. Nekateri so prepričani, da so bila pričakovanja postavljena previsoko, je v analizi razmer v stranki zapisal Daily Telegraph. Drugi vztrajajo, da jim distanciranje od koalicijskih partnerjev povzroča več škode kot koristi. Dejstvo, da liberalci, ki so proizvedli državnike, kot sta bila William Gladstone in Lloyd George, že od začetka prejšnjega stoletja ne uživajo dovolj podpore, da bi lahko vladali sami, močno zmanjšuje njihov manevrski prostor pri sklepanju političnih zavezništev.

Lord Ashdown, nekdanji vodja liberalcev, ki se je pridružil stranki le nekaj mesecev po umiku Jeremyja Thorpa iz pogajanj o sestavi koalicije, je pred leti opozoril na paradoks, s katerim mora stranka živeti. Liberalni demokrati so bili ustvarjeni za vladanje, je dejal, a vzpon na oblast je vedno ogrožal njihov obstoj. Njegove besede lahko razumemo predvsem kot opozorilo za prihodnjega voditelja stranke; Cleggu v trenutnem položaju ne pomagajo kaj dosti.