Trgovina z ljudmi: »Žrtve ne kličejo, kličejo drugi«

»Če bi nas vprašali, ali sodi Slovenija v prvo skupino držav, bi rekli, da ne,« je o novem poročilu o trgovini z ljudmi, ki ga od leta 2000 objavlja ameriško zunanje ministrstvo in po katerem Slovenija uspešno izpolnjuje določene standarde, dejala Katjuša Popovič iz društva Ključ - centra za boj proti trgovini z ljudmi. Po njenih besedah smo zgradili sistem, ki pa ga je zdaj treba vzdrževati in nadgrajevati. »Namestitve za žrtve trgovine z ljudmi imamo. Pri nas to izvajamo v dveh organizacijah. Kaj pa potem? Imamo morda reintegracijski načrt za žrtve? Ne, nimamo. Vsakdo, ki pride iz varnega prostora, bi moral zaživeti normalno življenje, se poskušati zaposliti. Tega pa v državnem sistemu ni,« je bila kritična nevladnica. Tudi Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas, še druge nevladne organizacije, ki pod svojo streho varuje žrtve trgovine z ljudmi, se je strinjal, da bi morala država to omogočiti. »Država mora biti bolj fleksibilna, saj ta pojav pri nas ni tako množičen.«

Tako društvo Ključ kot Slovenska karitas - prvo od leta 2001, druga na pobudo iz Rima od leta 2006 - žrtvam trgovine z ljudmi omogočata krizno, do petdnevno, in varno namestitev, ki lahko traja tudi leto dni. V varnem prostoru je Ključ lani namestil dve žrtvi, letos eno, v Karitas jih je bilo lani pet, letos še nobene. »Prvič si lahko čestitamo, ko žrtev začne razmišljati o prihodnosti, in ne več samo o preteklosti,« je razložila Popovičeva.

V društvu Ključ so kmalu zatem, ko so leta 2002 v varni prostor sprejeli prvo žrtev trgovine z ljudmi, vzpostavili svetovalno telefonsko linijo. »Ko smo se izobraževali v Italiji, so nam dejali, da bo telefon začel zvoniti šele, ko bomo dosegli določeno stopnjo ozaveščenosti v širši javnosti. Žrtve ne kličejo, kličejo drugi,« je dejala Popovičeva. Od takrat so si ustvarili široko mrežo informatorjev, predvsem med mladimi. Kljub vsemu pa je po njenih besedah stopnja ozaveščenosti pri nas še vedno nizka. »Zdi se, da so predvsem mlajše generacije žensk dobro ozaveščene o nasilju v družini, saj že dvajset let delamo na tem področju in smo prav s preventivo naredili veliko. Tudi pri trgovini z ljudmi je treba odpreti oči,« trdi Popovičeva. »Če hodiš po cesti z odprtimi očmi, lahko v resnici vsak dan naletiš na vsaj en prizor, pri katerem se vprašaš, ali gre za trgovino z ljudmi.« Da je v tem primeru preventiva pomembnejša od kurative, meni tudi Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, kamor mnogi naslavljajo vprašanja o trgovini z ljudmi. »Čas ni najbolj naklonjen uspešnemu boju proti trgovini z ljudmi. A če o tem ne bomo govorili, jo bomo dopustili,« je prepričana Nussdorferjeva.

Več obrazov

Trgovina z ljudmi se, kot je dejala Katjuša Popovič, še vedno povezuje samo s prisilno prostitucijo, a ima veliko več obrazov. »Tudi prisilni delavci na gradbiščih so njene žrtve, čeprav država tega ne reče na glas.« Strinjala se je, da se s slabimi gospodarskimi razmerami veča število tistih, ki postanejo žrtve, in tudi tistih, ki so pripravljeni postati trgovci. »Tako kot je kriza globalna, je tudi trgovina z ljudmi globalni problem,« meni Popovičeva. Zato po njenem držav ni več mogoče deliti na države izvora, tranzita ali cilja. »Iz Slovenije se, na primer, Slovenke prodajajo, skozi Slovenijo potujejo žrtve, zato smo tranzitni kanal za kriminalce in država izkoriščanja. Ne strinjam se, da smo predvsem država tranzita. Smo vse. Kaj smo bolj, pa dejansko ne vemo, ker je statistika na tem področju mrtva stvar.« Z ozaveščanjem in izobraževanjem pa se »izobražujejo« tudi trgovci. »Kriminalce smo v bistvu naučili, kako je treba delati. Zdaj žrtvam ne poberejo več potnega lista, da bi jim omejili prostost gibanja. Zdaj jih drugače osamijo.« Po besedah Popovičeve se moramo truditi razumeti, kaj je tisto, kar žrtev prepriča, da ostane. »Razumeti moramo, kaj se, recimo, zgodi, ko policija odpre vrata. Zakaj žrtev ne skoči k policistom in reče, jaz sem žrtev? Zakaj se to ne zgodi?«