Trgovina z organi na Kosovu: nič politike in ne poguma, le iskanje resnice

Eksplozivno poročilo Dicka Martyja, nekdanjega švicarskega senatorja in izjemnega poročevalca Sveta Evrope, o nezakoniti trgovini s človeškimi organi na Kosovu, objavljeno­ pred dobrimi tremi leti, bo zdaj, kot kaže, le dobilo epilog. Pravosodno ministrstvo v Prištini je oznanilo, da bodo rezultati preiskave o tej temi, ki je leta 2011 dvignila na noge vso Evropo, objavljeni prihodnji teden.

Preiskavo, ki je potekala pod evropskim okriljem, je vodil ameriški tožilec John Clint Williamson, kar je po svoje ustrezalo Dicku Martyju. »Američanom bolj zaupam kot Evropejcem. Zakaj? Ker so na Balkanu veliko bolj priljubljeni. Mislim, da bi bila rešitev iz ZDA za Kosovo lažje sprejemljiva kot kakršenkoli ukaz iz Evropske unije.­ Bruselj tu ne šteje prav veliko. Eulex tudi ne. Tu so pripravljeni poslušati le Američane. Nadvse pomenljiva je (bila) izjava Thomasa­ Countrymana, enega od (nekdanjih) pomočnikov Hillary Clinton in dobrega poznavalca Balkana, ki je izjavil, da v State Departmentu zelo resno jemljejo moje poročilo in so pripravljeni sodelovati. To ni nepomembna stvar. Kajti Hashima­ Thaçija je za voditelja Kosova izbrala demokratska stranka, v njenem imenu Richard Holbrooke in Madeleine Albright,« je takrat v pogovoru dejal Dick Marty.

Tožilec John Clint Williamson je ta teden obiskal Prištino, kjer se je sestal s pravosodnim ministrom Hajredinom Kuçijem in predsednico države Atifete Jahjago. Williamson med obiskom na Kosovu ni govoril o vsebini poročila, predsednica pa je izjavila, da se je Kosovo pripravljeno soočiti z vsemi možnimi obtožbami in da bo vse dolžnosti opravilo odgovorno in dostojanstveno. »Naš cilj je enkrat za vselej končati to poglavje!« je dodala predsednica, ena redkih žensk na Balkanu z generalskim činom. Evropska unija in Kosovo se medtem dogovarjata o ustanovitvi posebnega ad hoc tribunala, ki naj bi se ukvarjal z morebitnimi obtoženci s Kosova. Njegov sedež bo na Nizozemskem.

Zakaj ubijajo priče

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je poročilo Dicka Martyja, ki je nekaj let pred tem razkrinkal tudi nezakonite operacije Cie na evropskih tleh in njene tajne zapore, sprejelo januarja 2011. Poročilo je v Evropi takrat dvignilo veliko prahu. Nekateri so ga brž razglasili za škandal brez primere, drugi so v njem videli jasne politične podtone. Toda ob takšnih odzivih je bil najbolj šokiran sam Dick Marty.

»Na Kosovu so umorili več deset ljudi, ki so pričali o storjenih zločinih. Toda ubijanje prič ni ganilo nikogar v Evropi. Vsi so molčali. To je pravi škandal, ne pa moje poročilo, v katerem sem zapisal le to, kar mnogi vedo že dolgo!« je takrat dejal Švicar, znan po tem, da je brez dlake na jeziku. Nekdanji švicarski tožilec, v mladih letih sta si pisarno v Luganu delila s Carlo Del Ponte, je bil kar štiri mandate švicarski senator, a se je potem umaknil iz politike, tako da ga zdaj tudi v Strasbourgu že tri leta ni več.

Kosovski konflikt je zahteval veliko žrtev. Mnogih še danes niso našli. Po podatkih Mednarodnega Rdečega križa je bilo v času nastajanja Martyjevega poročila še vedno pogrešanih skoraj 2000 ljudi, v glavnem kosovskih Albancev. Okrog 470 pogrešanih je izginilo po 12. juniju 1999, ko so na Kosovo prišle čete Kforja. Med njimi je bilo 95 kosovskih Albancev, med preostalimi 375 pa so bili v glavnem Srbi. Dicka Martyja je še posebej zanimala usoda te zadnje skupine pogrešanih.

Kot spreten preiskovalec z bogatimi tožilskimi izkušnjami in politik, ki ve, kje je treba vrtati, se je dokopal do podatkov, ki so jih mnogi ameriški in evropski politiki zavestno prikrivali. Kajti dregnil je v vrh nekdanje Osvobodilne vojske Kosova (OVK) in v premiera Hashima Thaçija, ki je bil kot vodja tako imenovane Skupine iz Drenice, poimenovane po dolini na Kosovu, skupaj z najožjimi sodelavci neposredno vpleten v organizirani kriminal, umore jetnikov in nezakonito trgovino s človeškimi organi. Te so pobitim jetnikom jemali v skrivališčih onkraj meje, v Albaniji, in jih nato prodajali na črnem trgu.

Vihar zaradi imen

Dick Marty je v poročilu omenil vrsto imen. »Zavedal sem se, da bo to povzročilo pravi vihar. Za to potezo sem se odločil, ker so se vsa imena, ki jih omenjam, tudi premier­ Hashim Thaçi je med njimi, leta in leta pojavljala v policijskih poročilih, diplomatskih brzojavkah, kriminoloških študijah in poročilih mnogih tujih obveščevalnih služb, od ameriške FBI do britanske MI6, italijanskega Sismija, nemške BND do grške EYP. Na Zahodu so torej ves čas dobro vedeli, kaj se dogaja na Kosovu, vendar ni nihče ukrepal. Vsi bi o tem najraje še naprej molčali ...« je v pogovoru dejal Marty.

Središče drame s krajo človeških organov naj bi bila zloglasna »rumena hiša« v vasi Rripe pri Burrelu v osrednjem delu Albanije, kjer so »operirali« pobite jetnike, pripeljane s Kosova. Informacije o nezakoniti kosovski trgovini s človeškimi organi so začele krožiti v javnosti že leta 2003. V vodstvu Unmika in haaškega sodišča so se leto kasneje odločili za temeljit ogled te nesrečne hiše. V hiši in okrog nje so našli krvne madeže, zdravila, injekcijske igle in druge medicinske pripomočke. Člani družine K., ki je stanovala v hiši, so bili v svojih izjavah zelo protislovni. Eden od moških članov je, denimo, trdil, da so v teh prostorih klali živino. Ena od žensk je zatrjevala, da je tod rodila otroka.

»Ekipa iz Haaga je pobrala najdene stvari, ki so jih potem hranili v pisarni glavne haaške tožilke. Leta 2009 sem govoril s Carlo Del Ponte. Ni mi pripovedovala le o 'rumeni hiši', ampak mi je postregla tudi z vrsto drugih informacij. O taboriščih OVK in svojih pogovorih z ljudmi, ki so tja prevažali jetnike. Omenila je tudi dokazno gradivo, ki so ga takrat nabrali v Albaniji.

Zato sem odšel v Haag, da bi si osebno ogledal predmete iz 'rumene hiše'. Toda moje presenečenje je bilo popolno. Povedali so mi namreč, da so bili dokazi nepomembni in da so jih zato uničili. To je bila zelo nenavadna odločitev. Material so namreč uničili v času, ko je bila Carla Del Ponte še tožilka, toda o tem je nikoli niso obvestili. Razložili so mi, da je pri tem šlo v bistvu za normalen postopek. A me niso prepričali. Dokazni material se ne uničuje kar tako. Nikjer na svetu,« je povedal Marty.

Obtožbe obveščevalca

V naslednjih mesecih je po Dicku Martyju padalo z vseh strani. A Švicar je odločno odbijal vse napade. Trdil je namreč, da poročilo temelji na izjavah zanesljivih prič, tudi iz vrst Osvobodilne vojske Kosova (OVK), ki so tvegale življenje, da bi mu zagotovile potrebne informacije. Marty je dodal, da so grožnje pričam najhujša oblika terorja nad pravosodjem.

V Eulexu so od njega zahtevali informacije o izginulih ljudeh in nedovoljeni trgovini na Kosovu, toda Marty jim je jasno povedal, da bodo informacije dobili šele, ko bo sam dobil zagotovila, da se njegovim pričam ne bo zgodilo nič. Na Kosovu so priče ubijali kar po vrsti. Znani so primeri, ko so jih tako ustrahovali, da nikoli več niso odprle ust. V procesu proti Dautu in Ramushu Haradinaju je obramba našla kar 40 prič, toda 10 so jih ubili.

Pravo ofenzivo obtožb je marca 2011 doživel na zaprti seji zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta. Francoski poslanec Arnaud Danjean ga je, denimo, obtožil, da je v svojem poročilu pomešal več stvari: domnevno trgovino s človeškimi organi iz leta 1999, tovrstno afero novejšega datuma in nato vse to zabelil z zloglasno skupino iz Drenice, kjer je imel glavno besedo zdajšnji premier Kosova Hashim Thaçi. Dick Marty je Francozu vrnil udarec in odgovoril, da s tovrstnimi napadi nanj očitno brani Thaçija. »Arnaud­ Dan­jean je namreč kot častnik francoske obveščevalne službe kar lep čas preživel na Kosovu, zato seveda dobro ve, kaj se je tam dogajalo. Bi rad zdaj kaj prikril Evropi?« je nanj pritisnil Marty.

Bernd Posselt, takratni evroposlanec iz Münchna, je bil po seji ves iz sebe. »Marty je nor! Ne sprejema kritike! Naj da dokaze na mizo! Zapeljan je bil! Tako kot je bila pred časom zapeljana Carla Del Ponte!« je razburjeno pripovedoval pred dvorano. Doris Pack, njegova nemška evroposlanska kolegica in dobra poznavalka Balkana, je bila bolj umirjena. Rekla je, da je Martyju hvaležna, ker je, kot pravi, vendarle opozoril na tri pomembna in neodgovorjena vprašanja. Najprej seveda na to, kaj je na Kosovu v času zločinov iz njegovega poročila počel Unmik. Drugič: zakaj je enako neučinkovit tudi Eulex (v katerega je EU vložila velikanske denarje). In ne nazadnje: Marty ima prav, ko opozarja, da je treba zaščititi priče, saj brez tega ne bo uspešne preiskave.

Leto kasneje, bilo je julija 2012, se je na Martyja v Strasbourgu grdo spravil tudi Sali Berisha, takratni premier Albanije, ki je tistega leta predsedovala Svetu Evrope. Pred poslanci iz vse Evrope je dejal, da je poročilo Dicka Martyja v nekaterih delih rasistično – te izjave ni podrobneje razdelal – in zanj brez prave teže, saj naj bi mu ga, kot je zatrjeval albanski premier, napisal nihče drug kot Vladimir Vukčević, srbski tožilec za vojne zločine.

Ne gre za hrabrost

Dick Marty zdaj doma v Švici mirno čaka na Williamsovo poročilo. Pravi, da njegovo poročilo ni bilo poročilo o političnem statusu Kosova, ne poročilo o odnosih med Prištino in Beogradom in še manj poročilo, ki bi bilo naperjeno proti albanskemu in kosovskemu narodu. Gre za dokument o teptanju človekovih pravic. In nič drugega. Napisal ga je v imenu ljudi s Kosova, iz Albanije in tudi iz Srbije, ki že leta zaman iščejo resnico o izginulih svojcih in želijo napraviti konec nekaznovanosti za zločine, storjene med vojno na Kosovu.

Pri tem ne gre za hrabrost. »Zato bi rad spomnil na besede italijanskega generala Carla Alberta Dalla Chiese, ki je v sedemdesetih letih premagal terorizem v Italiji in nato ta svoj boj plačal z življenjem. Umrl je v atentatu v Palermu, skupaj z ženo. Ko so ga spraševali o hrabrosti, je vselej odgovarjal: 'So stvari, ki jih ne počnemo zaradi hrabrosti, ampak zato, da bi nekoč lahko mirno pogledali v oči svojim otrokom in vnukom!' To je bil edini in glavni namen mojega poročila,« je dejal Dick Marty.