Najnovejši potezi ameriškega predsednika Donalda Trumpa – grožnja z rušenjem Kennedyjevega centra v Washingtonu in zamisel o preimenovanju Ontarijskega jezera v Ameriško jezero (Lake America) – se na prvi pogled zdita kot obstranski epizodi.

Toda prav v njuni navidezni absurdnosti se, kot piše CNN, kaže pomemben vzorec Trumpovega drugega predsedniškega mandata: prepričanje, da pred predsedniško oblastjo ne sme obstajati skoraj nobena institucionalna, pravna ali simbolna ovira.

»Kadar resničnost ne ustreza njegovi politični viziji, jo Trump poskuša preoblikovati,« piše CNN – z izvršilnimi ukrepi, pravnimi pritiski, provokacijami in predvsem s politiko spektakla.

Bo Trumpov slavolok za 10 milijard dolarjev kdaj stal? Zadnja ovira kongres

Oba primera sta hkrati del širšega prizadevanja za utrjevanje osebnega političnega pečata. Trump namreč želi svojo prisotnost vtisniti v ameriško kulturno krajino, javne ustanove in celo na zemljevide.

Pri tem se njegova politika pogosto osredotoča na simbolna vprašanja, ki imajo za njegove privržence velik kulturni pomen, četudi neposredno ne rešujejo najbolj perečih težav države.

Kennedyjev center kot boj za nadzor nad simboli

Najbolj izrazit primer je Kennedyjev center za uprizoritvene umetnosti v Washingtonu, nacionalna kulturna ustanova in živi spomenik predsedniku Johnu F. Kennedyju.

Trump je po prevzemu nadzora nad upravnim odborom poskušal svojo prisotnost v instituciji utrditi tudi z vključitvijo svojega imena v ime centra. Sodišča so takšne posege omejila, saj sta sprememba imena in odobritev večjih strukturnih posegov v pristojnosti ameriškega kongresa.

Trump je po prevzemu nadzora nad upravnim odborom poskušal svojo prisotnost v instituciji utrditi tudi z vključitvijo svojega imena v ime centra. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

V najnovejšem pravnem sporu je Trumpova stran zato predstavila še bolj skrajno možnost: če načrtovane prenove ne bo mogoče izvesti, bi bilo treba obstoječi center morda nadomestiti z novim odprtim amfiteatrom. 

Trumpov odnos do Kennedyjevega centra je mogoče razumeti kot nadaljevanje njegovega prizadevanja, da bi si prisvojil ali preoblikoval institucije, ki predstavljajo prejšnje politične in kulturne elite, komentira CNN. Njegovi kritiki zato v tem vidijo predvsem maščevanje institucijam. Za Trumpovo volilno bazo pa je takšen konflikt lahko dokaz, da predsednik v resnici napada institucije, ki jih sama dojema kot odtujene in elitistične.

Trumpova intervencija je doslej kulturni ustanovi povzročila precejšnjo škodo. Iz centra sta odšla washingtonska opera in nacionalni simfonični orkester, poročali so tudi o občutnem upadu prodaje vstopnic in donacij.

Trumpov odnos do Kennedyjevega centra je mogoče razumeti kot nadaljevanje njegovega prizadevanja, da bi si prisvojil ali preoblikoval institucije, ki predstavljajo prejšnje politične in kulturne elite. FOTO: Ken Cedeno/Reuters

Trump sicer poudarja, da želi Washington očistiti in estetsko obnoviti. Nekateri njegovi posegi v parke, fontane, kipe in javne površine so res prinesli vidne izboljšave. Toda širši projekt – od odstranitve vzhodnega krila Bele hiše zaradi načrtovane plesne dvorane do ideje o monumentalnem loku, ki bi spremenil značilne vizure prestolnice – odpira vprašanje, kje se konča prenova in začne osebni spomeniški projekt predsednika.

Ameriško jezero kot politična provokacija

Podobno logiko je mogoče prepoznati v Trumpovi zamisli o preimenovanju Ontarijskega jezera v Ameriško jezero. Predsednik je v torek sporočil, da o tem »resno razmišlja«, nato pa na družbenem omrežju objavil spremenjen zemljevid, na katerem je bilo ime Ontarijskega jezera prečrtano in nadomeščeno z napisom »Lake America« ter ameriško zastavo, poroča AP News.

Ontarijsko jezero je mednarodna vodna površina, ki si jo Združene države delijo s Kanado. Obe državi skupaj sodelujeta pri njenem upravljanju, med drugim prek mednarodne skupne komisije.

Ontarijsko jezero je mednarodna vodna površina, ki si jo Združene države delijo s Kanado. FOTO: Bhargav Acharya/Reuters

Trump lahko tako kot pri preimenovanju Mehiškega zaliva določi, kako bo neko zemljepisno ime uporabljala ameriška zvezna vlada, ne more pa Kanadi ali mednarodnim institucijam enostransko ukazati, kako naj poimenujejo vodno površino, komentira ABC News. 

Prav ta omejitev je bistvena za razumevanje Trumpovega pristopa. Preimenovanje jezera ima omejen praktični učinek, a velik simbolni potencial, dodaja CNN. Podobno je ravnal že ob preimenovanju Mehiškega zaliva v Ameriški zaliv. Tudi takrat so se ljudje temu posmehovali, vendar je ta poteza pokazala značilno Trumpovo pripravljenost, da z zemljepisnimi imeni uveljavlja politično voljo in odpira kulturne konflikte.

Trump želi Mehiški zaliv preimenovati v Ameriški

V tem smislu »Lake America« ni le vprašanje kartografije, temveč tudi politični performans, namenjen predvsem domačemu občinstvu. Trump s provokacijo razburja politični esteblišment, tradicionalne medije in svoje nasprotnike, hkrati pa utrjuje podobo predsednika, ki se ne ozira na ustaljene norme.

Spektakel ostaja Trumpova politična metoda

Trumpova posebnost je, da provokacija zanj ni stranski učinek politike, temveč pogosto njen sestavni del. Njegove najbolj viralne objave praviloma sprožijo ogorčenje, posmeh ali burne polemike. Toda prav to je njihov namen. Medijski prostor se napolni z razpravo o Trumpovem predlogu, njegova politična baza dobi novo temo, nasprotniki pa so prisiljeni reagirati na vprašanja, ki jih je določil sam predsednik.

Poslovno kariero je Trump zgradil na prepoznavnosti lastnega imena, ki ga je povezoval s hoteli, igrišči za golf in številnimi drugimi izdelki. FOTO: Eduardo Munoz/Reuters

Gre za učinkovito obliko političnega preusmerjanja pozornosti. V času, ko se ZDA spopadajo z visokimi stroški hrane, goriva in stanovanj, zunanjepolitični konflikti pa zahtevajo ogromno politične energije, lahko razprava o imenu jezera ali usodi kulturnega centra deluje kot spektakel, ki zasenči bistveno pomembnejša vprašanja.

Pri tem je značilna tudi Trumpova navezanost na osebno blagovno znamko. Poslovno kariero je zgradil na prepoznavnosti lastnega imena, ki ga je povezoval s hoteli, igrišči za golf in številnimi drugimi izdelki. Zdaj podobno logiko prenaša v javno sfero: imena institucij, vojaških objektov, geografskih znamenitosti in drugih simbolov postajajo sredstva političnega označevanja.

»Trumpova komisija« potrdila izgradnjo plesne dvorane v Beli hiši

Njegova administracija je že posegala v poimenovanja vojaških baz, ladij in geografskih znamenitosti. Na Aljaski je bilo na primer ponovno uveljavljeno ime Mount McKinley, medtem ko je bilo območje prej uradno poimenovano Denali. Razprave o morebitnem poimenovanju novih vojaških objektov po Trumpu kažejo, da osebno zaznamovanje države ni omejeno na en sam primer.

Pri tem je značilna tudi Trumpova navezanost na osebno blagovno znamko. FOTO: Dennis Schneidler Images/Reuters Connect

Med močjo in nemočjo

Trumpove poteze je mogoče razumeti kot izraz velike politične moči, vendar tudi kot znamenje njenih meja. Če bi predsednik lahko brez ovir uveljavil svoje načrte, mu ne bi bilo treba posegati po tako spektakularnih grožnjah. Prav nasprotovanje sodišč, Kongresa, Kanade in drugih institucij razkriva, da ameriški sistem vendarle postavlja meje izvršilni oblasti.

V tem je paradoks Trumpove druge administracije. »Predsednik deluje, kot da ga nič ne more ustaviti, hkrati pa se mora znova in znova ukvarjati z institucijami, ki mu preprečujejo, da bi svoje politične želje spremenil v dejstva,« še dodaja CNN. 

Bela hiša: za Roosevelta bazen, za Obamo košarkarsko igrišče

Zato sta Ameriško jezero in Kennedyjev center več kot zgolj nenavadni epizodi. Sta dva obraza istega političnega pristopa – prizadevanja, da bi predsednikovo osebno voljo spremenili v trajen del ameriškega javnega prostora. Če pri tem ne more vedno spremeniti institucij ali meja, lahko spremeni vsaj politično agendo.

Če bi predsednik lahko brez ovir uveljavil svoje načrte, mu ne bi bilo treba posegati po tako spektakularnih grožnjah. FOTO: Kylie Cooper/Reuters

Prav v tem je bistvo Trumpove politike spektakla. Ni nujno vsaka provokacija namenjena temu, da bi bila uresničena. Njena vrednost je lahko že v tem, da pritegne pozornost, razjezi nasprotnike, mobilizira privržence in utrdi vtis predsednika, ki si upa poseči tja, kamor njegovi predhodniki niso.

Toda takšna politika ima tudi ceno. Ko se kulturne ustanove, zgodovinski spomeniki in mednarodni odnosi spremenijo v prizorišče osebnih političnih obračunov, postane vprašanje predsedniške zapuščine pomembnejše od samega spektakla. Trump želi pustiti sled na ameriškem zemljevidu in v ameriški prestolnici. Vprašanje pa je, ali bo ta sled nekoč razumljena kot znamenje politične odločnosti ali kot spomenik predsedniške samovolje, dodaja ABC News.