Trump o prizadevanjih za mir v Ukrajini: »Putin me je razočaral«

Tridnevni državniški obisk, s katerim so se britanske oblasti poklonile ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, je potekal presenetljivo gladko, tudi ko sta laburistični premier Keir Starmer in njegov visoki gost stopila pred novinarje. Te so sicer bolj kot poglabljanje gospodarskih vezi zanimale točke čezatlanskega razhajanja – na čelu z vojno v Gazi, nezakonitimi migracijami in svobodo govora.

Ameriški predsednik je državniški obisk na Otoku, katerega vrhunec je bila sredina slovesna večerja na gradu Windsor, sklenil z novinarsko konferenco, na kateri sta z gostiteljem poskušala pokazati, da tako imenovani posebni odnosi med državama cvetijo kljub nekaterim opaznim razlikam v pogledih Washingtona in Londona.

Te so bile najbolj nazorne pri vprašanju vojne v Gazi, kar je priznal tudi Trump, rekoč, da je napovedano britansko priznanje palestinske državnosti »ena od redkih točk nesoglasja« s Starmerjem. Svoje vztrajanje pri neomajni podpori Izraelu v obleganju palestinske enklave je upravičil z žalostno usodo izraelskih talcev, ki jih pripadniki gibanja Hamas že dve leti zadržujejo v Gazi.

Predstavnikom sedme sile ni uspelo pripraviti ameriškega predsednika do tega, da bi obsodil ravnanje vlade Benjamina Netanjahuja oziroma trpljenje palestinskih civilistov pod srditimi napadi izraelske vojske. Trump se je nekoliko bolj razgovoril o vojni v Ukrajini in svojem razočaranju nad ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom oziroma njegovo nepripravljenostjo na sklenitev mirovnega sporazuma v času, ko »ruski vojaki umirajo hitreje od ukrajinskih«.

Starmer je izkoristil enega od Trumpovih redkih trenutkov samorefleksije za poziv ameriškemu gostu, naj poveča pritisk na kremeljskega vladarja, pri tem je spomnil na nedaven obsežen vdor ruskih brezpilotnikov na Poljsko. Tovrstna dejanja si je po laburistovih besedah mogoče razlagati na dva načina: bodisi kot znamenje Putinove opogumljenosti bodisi nepremišljenosti.

Trump je nakazal, da še ni pripravljen vreči puške v koruzo, a hkrati vztrajal, da je uspeh njegovih prizadevanj odvisen od tega, ali bodo nekatere evropske države še naprej energetsko odvisne od Rusije. »Pripravljen sem storiti še druge stvari, vendar ne, dokler ljudje, za katere se borim, kupujejo nafto od Rusije,« je bil Trumpov odgovor na vprašanje, kateri bo njegov naslednji korak pri iskanju rešitve za vojno v Ukrajini. Čeprav je Evropa od začetka ruskega napada na Ukrajino leta 2022 drastično zmanjšala uvoz energentov iz Rusije, se države, kot sta Madžarska in Slovaška, nanje še vedno močno zanašajo.

Predsednikov selektivni spomin

Voditelja sta bila med novinarsko konferenco po pričakovanjih soočena tudi z vprašanji o nezakonitih migracijah in svobodi govora – kočljivih temah, za katere so se britanske oblasti po poročanju otoških medijev bale, da bi lahko zasenčile ključne poudarke obiska, na čelu z dogovori o poglabljanju gospodarskega sodelovanja med državami, vrednimi 250 milijard funtov. A te skrbi so bile naposled odveč, posebno po tem, ko Trump ni pokazal interesa za javno soočenje s Starmerjem.

Trump je morda bil izrazito diplomatski, »vendar to ni pomenilo, da se je odpovedal polresnicam«, so razplet njegovega nastopa komentirali za Guardian. Svojo sposobnost odbijanja neprijetnih vprašanj je predsednik najbolj nazorno pokazal, ko se je izognil komentiranju najnovejšega poglavja afere Epstein.

Med drugim je zanikal, da je poznal Petra Mandelsona, donedavnega britanskega veleposlanika v ZDA. Ta se je prejšnji teden poslovil od položaja, ko se je v medijih pojavila vsebina elektronskih sporočil, ki sta si jih izmenjala s pokojnim ameriškim pedofilom (in Trumpovim nekdanjim znancem) Jeffreyjem Epsteinom.

Predsednik je s tem potrdil svoj izrazito selektiven spomin: z Mandelsonom sta se nazadnje srečala v ovalni pisarni, in to v začetku tega meseca.