Malce nenavadno je, da začne »častni gost« takoj po prihodu k prijatelju, ki ga je povabil v goste, najprej govoriti o nekom tretjem. In to o nekom, ki se ga gostitelj boji. In tega tretjega celo hvaliti.

Mar to pomeni, da je že v prvih minutah njunega druženja na igrišču za golf, kjer bi morala na samem začetku srečanja pokazati, kako močna je njuna medsebojna naklonjenost, prišlo do razhajanja glede najpomembnejšega vprašanja: območne varnosti?

Seveda govorimo o ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu, ki je v soboto pripotoval v Tokio, nato pa z japonskim premierom Šinzom Abejem nedeljo preživel na igrišču za golf nedaleč od mesta. Še preden se je opravil v areno Riogoku Kokugikan, kjer mu je Abe izpolnil še eno željo – da si ogleda finale turnirja v sumu in da zmagovalcu izroči »predsednikov pokal«, ki so ga za to priložnost posebej izdelali v Ameriki –, se je Trump na twiterju razpisal o Kim Džong Unu.



»Severna Koreja je izstrelila neka manjša bojna sredstva, kar je vznemirilo nekatere od mojih sodelavcev, ne pa tudi mene,« je zapisal ameriški predsednik, kar se je seveda nanašalo na serijo raket kratkega dosega, ki so jih v začetku tega meseca izstrelili s severnokorejske severozahodne obale. »Prepričan sem, da bo Kim držal obljubo, ki mi jo je dal,« je še dodal Trump, nato pa se je navdušeno strinjal s Kim Džong Unovo oceno, češ da je Joe Biden »oseba z nizkim inteligenčnim kvocientom in še huje«.

Ob tem je imel v mislih odziv severnokorejskih partijskih medijev, ki so prejšnji teden Bidna razglasili za »imbecila«, potem ko se je ta kritično izrazil o Trumpovem »objemu z diktatorji in tirani, kot sta Vladimir Putin in Kim Džong Un.

»Morda mi (Kim) s tem pošilja sporočilo?« se je v nedeljo na twiterju vprašal Trump in tako nedvoumno sporočil, da se z Abejem že na samem začetku ni strinjal z enim od vprašanj: ali pomeni Severna Koreja nevarnost za območno oziroma japonsko varnost?
 

Trump kot prijatelj in pogajalec

Trump je v Tokio pripotoval kot prijatelj in naj bi na ta način Abejevi Liberalno-demokratski stranki pomagal, da bi julija na parlamentarnih volitvah osvojila prepričljivo število glasov v obeh domovih. Hkrati pa je prišel tudi kot pogajalec, ki bo na uradnih pogovorih, ki jih bo danes imel s svojim gostiteljem, našteval japonske izdelke, na katere bi utegnil uvesti carine, in ameriške proizvode, glede katerih pričakuje, da bodo dobili svoje mesto na japonskem trgu.

In prav takrat se bo pokazalo, ali Trump sploh ima strategijo, ko pripravlja prizorišče za trgovinsko – in tehnološko vojno – s Kitajsko.

Japonski Panasonic je dva dni pred prihodom ameriškega predsednika sporočil, da bo ustavil sodelovanje s kitajskim Huaweijem. Ker gre za 3,6 milijarde dolarjev vredne komponente, ki jih kitajski tehnološki velikan vsako leto kupi od te družbe, je očitno, da je ta Panasonicova požrtvovalna poteza del širših japonskih prizadevanj, da bi se uskladili s Trumpovim pritiskom na Kitajsko.

Vprašanje pa je, koliko bo ameriški predsednik prilagodljiv glede carin na japonsko blago, zlasti na avtomobile, katerih uvoz bi prav tako lahko razglasili za »nevarnost, ki ogroža državno varnost«. Prav v njegovih odnosih z Japonsko se bo namreč pokazalo, ali je njegov glavni cilj ustaviti kitajsko rast – seveda ob pomoči zaveznikov in političnih somišljenikov – ali pa je kljub vsemu predvsem trgovec, obseden z uravnavanjem presežka in odpiranjem novih trgov za ameriško blago.