Trumpov carinski bič bo močno ošvrknil tudi Evropo
Ali je nujno, da države srednje in vzhodne Evrope sprejmejo poziv Kitajske, da se skupaj zoperstavijo Ameriki?
Odpri galerijo
V Sofiji so pred vrhom napovedali, da je glavni cilj okrepiti navzočnost kitajskega gospodarstva v Bolgariji oziroma v celotni regiji srednje in vzhodne Evrope. na fotografiji: kitajski premier Li Keqiang na srečanju s predstavniki Bolgarske pravoslavne cerkve. FOTO: AFP
Kitajski premier Li Keqiang je pripotoval v Bolgarijo v trenutku, ko so začele veljati ameriške 25-odstotne carine na kitajsko blago v vrednosti 34 milijard dolarjev. Vendar je prišel z drugačnim namenom. V petek se je v Sofiji sestal s premieri in predsedniki iz 16 držav srednje in vzhodne Evrope.
Kljub temu pa je naključje pomenljivo. Kitajska je še istega dne napovedala, da bo odgovorila s carinami na ameriške izdelke. Trgovinska vojna med dvema največjima gospodarskima silama na svetu se je tako uradno začela. Nehote pa je na dan prišlo staro prepričanje, da se vse svetovne vojne začnejo na Balkanu. Že samo zato, ker je to območje večni sod smodnika in nadlog.
Medtem ko ameriški predsednik Donald Trump iz Washingtona grozi z novimi udarci na dodatno kitajsko blago, vredno 400 milijard dolarjev, se azijska sila ne pretvarja, da je vse to ne boli. Državni statistični urad v Pekingu je ta teden objavil, da se je v prvih šestih mesecih izvoz povečal za samo 5,4 odstotka, kar je veliko manj kot 19,3 odstotka, za kolikor so se povečale naložbe v tujino v istem obdobju lani. Še posebno šibak je bil maj s 3,8 odstotka rasti, kar je glede na 27,6 odstotka v istem mesecu leta 2017 dramatičen padec.
Ko k vsemu temu dodamo še številke, ki kažejo na precej slabšo likvidnost kitajskih podjetij v prvi polovici tekočega leta, se zdi zelo logičen kitajski predlog, naslovljen na Evropsko unijo, da se združijo proti Trumpovi protekcionistični politiki ter s poglobljenim partnerstvom preprečijo globalni kaos, ki se zdi neizogiben. Trgovinska vojna bi se lahko razširila na vse celine. Ni je države in gospodarstva, ki ne bi preračunavalo, koliko bo vse skupaj stalo.
Kitajski predsednik Xi Jinping in premier Li bosta prihodnji teden na letošnjem vrhu EU in Kitajska s tem predlogom pričakala najvišje funkcionarje iz Bruslja. Še preden se bodo zbrali v Pekingu, bo v petek in soboto 7. sestanek foruma 16+1, ki ga bo prav tako zaznamovalo podobno opozorilo s kitajske strani: Trump je s carinskimi puščicami v prvi vrsti meril na Kitajsko, a bo kolateralna žrtev Evropa.
Največ škode Trumpovega carinskega biča, ki po hrbtu ni samo ošvrknil kitajske, ampak gotovo tudi druge izvoznike po svetu (vključno z najbližjimi zavezniki ZDA), bodo utrpela velika evropska gospodarstva, katerih največji del bruto domačega proizvoda je izvoz. Tako kot v vsaki svetovni vojni bodo tudi v trgovinski trpeli vsi. Sporočilo kitajskega političnega vrha »Skupaj smo močnejši« ni še nikoli zvenelo tako alarmantno.
Carinski spopad med Washingtonom in Pekingom se je prav gotovo pripravljal, vse odkar se je Trump preselil v Belo hišo. Vendar se za ta udarec Kitajska ni zmogla temeljito pripraviti. Pa ne zato, ker bi upala, da bo vse ostalo pri grožnjah, ampak ker preprosto ne zmore spremeniti modela blagovne menjave s tujino, ki ga je ameriški predsednik izbral za osrednjo tarčo. Še vedno si namreč ni mogoče predstavljati nastopa kitajskih podjetij na ameriškem in evropskem trgu brez takšnih ali drugačnih državnih subvencij. Trgovinski presežek v vrednosti okoli 600 milijard dolarjev na leto, ki ga ustvari v menjavi z ZDA in EU, je eden najpomembnejših virov celotne gospodarske rasti azijske sile. Hitro zmanjšanje naročil od zunaj pomeni množično odpuščanje delavcev, saj kitajska domača potrošnja še vedno ni zmožna absorbirati vse, kar pride iz ogromnih proizvodnih kapacitet, ki so obrnjene proti globalnemu trgu.
Evropa ima zato za Kitajsko posebno vrednost. Glede na številna vprašanja v odnosih med Brusljem in Pekingom, sta srednja in vzhodna Evropa pomembnejši kot kadarkoli prej.
Statistika kitajske carine kaže, da je blagovna menjava Kitajske in 16 držav tega območja leta 2017 znašala okoli 68 milijard dolarjev, kar je 15,9 odstotka več kakor leto prej. Gre za večjo stopnjo rasti kakor med azijsko silo in EU (15,5 odstotka glede na leto 2016). Kitajska tiskovna agencija Xinhua je zapisala, da gre »za kristalno jasen dokaz, da ima sodelovanje v okviru 16+1 pozitivno vlogo v času, ko se Evropa opotekajoče premika proti gospodarskemu okrevanju«.
V trenutku, ko se začenja trgovinska vojna, katere posledice lahko samo ugibamo, se je znamenita kitajska formula »win-win« (dvojna zmaga) razširila na formulo »triple win« (trojna zmaga). Kakor je povedal komentator kitajske centralne televizije Jiang Shixue, bi si to zmago lahko delile EU, srednja in vzhodna Evropa ter Kitajska.
Kakšni pa so pogoji za trojno zmago? Kitajska jih je s svoje strani jasno formulirala. Bruselj in Berlin morata bolj zaupati nameram Pekinga ter končno nehati sumničiti, da je 16+1 formula za delitev EU oziroma celo nekaj, kar je podobno trojanskemu konju, znotraj katerega se skrivajo politično obarvana kitajska vlaganja, nebrzdana korupcija in učinkoviti mehanizmi za razbijanje evropskih norm.
Od 16 držav, ki jih vključuje formula 16+1, jih je 11 članic EU (Bolgarija, Romunija, Poljska, Madžarska, Slovaška, Češka, Slovenija, Hrvaška, Litva, Latvija in Estonija), preostale (Srbija, Črna gora, Makedonija, Albanija in BiH) pa so v vrsti za članstvo. Kitajski poskus, da s pomočjo te skupine evropskih držav vrine svoj koncept »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«, bi lahko obveljal za legitimnega, čeprav mu Bruselj še ni dal svojega blagoslova. Vendar bi se lahko utemeljeno vprašali, zakaj se Kitajska vmešava v kontroverzne projekte, kakršen je, na primer, bolgarska jedrska elektrarna Belene. Leta 2012 so razglasili moratorij na njeno gradnjo ter jo razglasili za »korupcijsko shemo stoletja«. Če bo China National Nuclear Corporation, ki je izrazila zanimanje za oživljanje tega projekta, uvedla nov način poslovanja s polno transparentnostjo, ki jo zahteva EU, bo to točka preobrata znotraj celotnega foruma 16+1. Če pa bo to zgolj še en izhod z avtoceste, ki bo Bolgarijo obrnil proti vzhodu, pa je treba vprašanje, zakaj Belene, vsekakor postaviti tudi na vrhu med EU in Kitajsko v Pekingu.
Vendar je ključno vprašanje, ali je potrebno, da 16 evropskih držav odgovori na kitajski poziv k skupnemu odporu proti Trumpu in Ameriki.
Preden odgovorimo, bi bilo dobro, da razbijemo iluzije, ki na Balkanu rastejo bolje kakor katerokoli cvetje. Na primer, Srbi so prepričani, da so bili Rusi na političnem prizorišču od nekdaj njihovi prijatelji in so tudi zdaj prepričani, da jih bodo Kitajci povlekli iz težav na gospodarskem področju. V resnici pa je stvarnost nekoliko drugačna. Menjava z EU sestavlja 73 odstotkov skupne trgovine, ki so jo države Zahodnega Balkana ustvarile leta 2017, medtem ko znaša z Rusijo in Kitajsko samo pet odstotkov. Pas in pot na tem območju gotovo vodita k Evropi.
Kljub temu pa je naključje pomenljivo. Kitajska je še istega dne napovedala, da bo odgovorila s carinami na ameriške izdelke. Trgovinska vojna med dvema največjima gospodarskima silama na svetu se je tako uradno začela. Nehote pa je na dan prišlo staro prepričanje, da se vse svetovne vojne začnejo na Balkanu. Že samo zato, ker je to območje večni sod smodnika in nadlog.
Medtem ko ameriški predsednik Donald Trump iz Washingtona grozi z novimi udarci na dodatno kitajsko blago, vredno 400 milijard dolarjev, se azijska sila ne pretvarja, da je vse to ne boli. Državni statistični urad v Pekingu je ta teden objavil, da se je v prvih šestih mesecih izvoz povečal za samo 5,4 odstotka, kar je veliko manj kot 19,3 odstotka, za kolikor so se povečale naložbe v tujino v istem obdobju lani. Še posebno šibak je bil maj s 3,8 odstotka rasti, kar je glede na 27,6 odstotka v istem mesecu leta 2017 dramatičen padec.
Kitajski poziv
Ko k vsemu temu dodamo še številke, ki kažejo na precej slabšo likvidnost kitajskih podjetij v prvi polovici tekočega leta, se zdi zelo logičen kitajski predlog, naslovljen na Evropsko unijo, da se združijo proti Trumpovi protekcionistični politiki ter s poglobljenim partnerstvom preprečijo globalni kaos, ki se zdi neizogiben. Trgovinska vojna bi se lahko razširila na vse celine. Ni je države in gospodarstva, ki ne bi preračunavalo, koliko bo vse skupaj stalo.
Kitajski predsednik Xi Jinping in premier Li bosta prihodnji teden na letošnjem vrhu EU in Kitajska s tem predlogom pričakala najvišje funkcionarje iz Bruslja. Še preden se bodo zbrali v Pekingu, bo v petek in soboto 7. sestanek foruma 16+1, ki ga bo prav tako zaznamovalo podobno opozorilo s kitajske strani: Trump je s carinskimi puščicami v prvi vrsti meril na Kitajsko, a bo kolateralna žrtev Evropa.
Največ škode Trumpovega carinskega biča, ki po hrbtu ni samo ošvrknil kitajske, ampak gotovo tudi druge izvoznike po svetu (vključno z najbližjimi zavezniki ZDA), bodo utrpela velika evropska gospodarstva, katerih največji del bruto domačega proizvoda je izvoz. Tako kot v vsaki svetovni vojni bodo tudi v trgovinski trpeli vsi. Sporočilo kitajskega političnega vrha »Skupaj smo močnejši« ni še nikoli zvenelo tako alarmantno.
Brez spremembe modela
Carinski spopad med Washingtonom in Pekingom se je prav gotovo pripravljal, vse odkar se je Trump preselil v Belo hišo. Vendar se za ta udarec Kitajska ni zmogla temeljito pripraviti. Pa ne zato, ker bi upala, da bo vse ostalo pri grožnjah, ampak ker preprosto ne zmore spremeniti modela blagovne menjave s tujino, ki ga je ameriški predsednik izbral za osrednjo tarčo. Še vedno si namreč ni mogoče predstavljati nastopa kitajskih podjetij na ameriškem in evropskem trgu brez takšnih ali drugačnih državnih subvencij. Trgovinski presežek v vrednosti okoli 600 milijard dolarjev na leto, ki ga ustvari v menjavi z ZDA in EU, je eden najpomembnejših virov celotne gospodarske rasti azijske sile. Hitro zmanjšanje naročil od zunaj pomeni množično odpuščanje delavcev, saj kitajska domača potrošnja še vedno ni zmožna absorbirati vse, kar pride iz ogromnih proizvodnih kapacitet, ki so obrnjene proti globalnemu trgu.
68 milijard dolarjev je znašala blagovna menjava Kitajske in 16 držav tega območja leta 2017.
Evropa ima zato za Kitajsko posebno vrednost. Glede na številna vprašanja v odnosih med Brusljem in Pekingom, sta srednja in vzhodna Evropa pomembnejši kot kadarkoli prej.
Statistika kitajske carine kaže, da je blagovna menjava Kitajske in 16 držav tega območja leta 2017 znašala okoli 68 milijard dolarjev, kar je 15,9 odstotka več kakor leto prej. Gre za večjo stopnjo rasti kakor med azijsko silo in EU (15,5 odstotka glede na leto 2016). Kitajska tiskovna agencija Xinhua je zapisala, da gre »za kristalno jasen dokaz, da ima sodelovanje v okviru 16+1 pozitivno vlogo v času, ko se Evropa opotekajoče premika proti gospodarskemu okrevanju«.
V trenutku, ko se začenja trgovinska vojna, katere posledice lahko samo ugibamo, se je znamenita kitajska formula »win-win« (dvojna zmaga) razširila na formulo »triple win« (trojna zmaga). Kakor je povedal komentator kitajske centralne televizije Jiang Shixue, bi si to zmago lahko delile EU, srednja in vzhodna Evropa ter Kitajska.
Kakšni pa so pogoji za trojno zmago? Kitajska jih je s svoje strani jasno formulirala. Bruselj in Berlin morata bolj zaupati nameram Pekinga ter končno nehati sumničiti, da je 16+1 formula za delitev EU oziroma celo nekaj, kar je podobno trojanskemu konju, znotraj katerega se skrivajo politično obarvana kitajska vlaganja, nebrzdana korupcija in učinkoviti mehanizmi za razbijanje evropskih norm.
Trgovinska vojna bi se lahko razširila na vse celine.
Kitajska: Trump meri na nas, a bo kolateralna žrtev Evropa.
Največjo škodo zaradi carin bodo utrpela velika evropska gospodarstva.
Trojna zmaga: V Bruslju in Berlinu morajo bolj zaupati kitajskim nameram.
Kitajska: Trump meri na nas, a bo kolateralna žrtev Evropa.
Največjo škodo zaradi carin bodo utrpela velika evropska gospodarstva.
Trojna zmaga: V Bruslju in Berlinu morajo bolj zaupati kitajskim nameram.
Pot in pas vodita k Evropi
Od 16 držav, ki jih vključuje formula 16+1, jih je 11 članic EU (Bolgarija, Romunija, Poljska, Madžarska, Slovaška, Češka, Slovenija, Hrvaška, Litva, Latvija in Estonija), preostale (Srbija, Črna gora, Makedonija, Albanija in BiH) pa so v vrsti za članstvo. Kitajski poskus, da s pomočjo te skupine evropskih držav vrine svoj koncept »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«, bi lahko obveljal za legitimnega, čeprav mu Bruselj še ni dal svojega blagoslova. Vendar bi se lahko utemeljeno vprašali, zakaj se Kitajska vmešava v kontroverzne projekte, kakršen je, na primer, bolgarska jedrska elektrarna Belene. Leta 2012 so razglasili moratorij na njeno gradnjo ter jo razglasili za »korupcijsko shemo stoletja«. Če bo China National Nuclear Corporation, ki je izrazila zanimanje za oživljanje tega projekta, uvedla nov način poslovanja s polno transparentnostjo, ki jo zahteva EU, bo to točka preobrata znotraj celotnega foruma 16+1. Če pa bo to zgolj še en izhod z avtoceste, ki bo Bolgarijo obrnil proti vzhodu, pa je treba vprašanje, zakaj Belene, vsekakor postaviti tudi na vrhu med EU in Kitajsko v Pekingu.
Vendar je ključno vprašanje, ali je potrebno, da 16 evropskih držav odgovori na kitajski poziv k skupnemu odporu proti Trumpu in Ameriki.
Preden odgovorimo, bi bilo dobro, da razbijemo iluzije, ki na Balkanu rastejo bolje kakor katerokoli cvetje. Na primer, Srbi so prepričani, da so bili Rusi na političnem prizorišču od nekdaj njihovi prijatelji in so tudi zdaj prepričani, da jih bodo Kitajci povlekli iz težav na gospodarskem področju. V resnici pa je stvarnost nekoliko drugačna. Menjava z EU sestavlja 73 odstotkov skupne trgovine, ki so jo države Zahodnega Balkana ustvarile leta 2017, medtem ko znaša z Rusijo in Kitajsko samo pet odstotkov. Pas in pot na tem območju gotovo vodita k Evropi.
