Trumpova majava pobuda

New York – Poročali smo že o ameriški odpovedi do zadnjega trenutka skrivnega nedeljskega srečanja s predstavniki afganistanskih talibov v Camp Davidu, potem ko je samomorilski napad v Kabulu ubil tudi ameriškega vojaka. Ob obletnici terorističnih napadov z enajstega septembra 2001 je nesojeni mirovni sporazum tarča vse številčnejših kritik, a se množijo tudi priznanja visoke cene vojaškega posredovanja v Afganistanu.

Diplomatski preboj, ki ga je nameraval razglasiti predsednik Trump, bi na do zadnjega trenutka zamolčano nedeljsko srečanje s predstavniki talibov v Camp David pripeljal tudi afganistanskega predsednika Ašrafa Ganija, a je na koncu republikanski prvak odpovedal srečanje. Talibi so namreč prevzeli odgovornost za četrtkov samomorilski napad, v katerem je bil poleg pripadnika romunskih sil ter desetih civilistov ubit ameriški vojak. »Kakšni ljudje ubijajo druge, da bi domnevno okrepili svoje pogajalske pozicije?« je tvitnil Trump, kritiki pa so mu očitali kar kapitulacijo pred dolgoletnimi zavezniki Al Kaide­ le nekaj dni pred 18. obletnico terorističnih napadov na New York in Washington, ki so spodbudili vojaško posredovanje v Afganistanu.

Mirovna pogajanja State Departmenta s talibi ne skrbijo le predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ampak tudi številne druge republikanske politike. Razumejo predsednikovo željo po končanju dolgotrajnega vojaškega posredovanja, a ZDA po njihovem prepričanju ne bi smele prepustiti odgovornosti za svojo varnost nikomur, še najmanj talibom. Zahtevajo konec posredovanja pod ameriškimi in ne pod talibskimi pogoji ter opozarjajo, da so v minulih letih z zavezniki iz Nata odvzeli zatočišče teroristični organizaciji Al Kaida ter s komaj desetino vojaške moči v primerjavi z začetnim obdobjem obračunali s sposobnostjo radikalnih islamistov za napade v ZDA.

Kritiki tudi verjamejo, da Afganistanci še vedno potrebujejo ameriško in Natovo podporo, če nočejo vrnitve položaja iz devetdesetih let, ko so talibi nasilno prevzeli oblast. Takoj so začeli zatirati človekove pravice, posebno pravice žensk, zato nekateri upajo, da bo odpoved mirovnih pogajanj trajala. Vse bolj se jim namreč zdijo podobna pariškim iz vietnamskega obdobja: dogovarjanje s sovražnikom, ki se po umiku tujih sil pripravlja na popoln prevzem oblasti. Opozarjajo, da talibi še naprej ubijajo civiliste in državne varnostne sile, vlada predsednika Ganija pa je zanje marioneta. Poleg tega so se bili pripravljeni obvezati le na prekinitev sovražnosti, ne pa tudi na spoštovanje sedanje ustave in z njo svobodnih volitev.
 

Umik pred volitvami?

Mnogi tudi sumijo, da Trumpa bolj od usode Afganistancev zanima umik večjega dela ameriških sil pred ameriškimi volitvami, čeprav ne bi bilo prvič, da z dolgotrajno vojaško navzočnostjo skrbijo za lastno varnost in stabilnost drugih. V Nemčiji ohranjajo vojaško navzočnost ves čas po drugi svetovni vojni, v Južni Koreji po petdesetih letih minulega stoletja ob hkratnem naraščanju prevzemanja odgovornosti lokalnih sil. A sta obe navedeni državi visoko razviti demokratični zaveznici, v Afganistanu pa še naprej prevladujejo plemenske in druge lojalnosti. Nasprotnike posredovanja zanima, kaj so sploh pridobili s tovrstnim posredovanjem od vietnamske vojne naprej.

V zadnjih letih so se bistveno spremenile tudi mednarodne okoliščine. ZDA so po novem največje svetovne proizvajalke fosilnih goriv in niso več toliko energetsko odvisne od držav Bližnjega vzhoda ter stabilnosti številnih drugih muslimanskih držav. Medtem Trump sprašuje talibe, koliko desetletij se še hočejo bojevati, a ti prisegajo, da bodo džihad za Afganistan vodili še nadaljnjih sto let in pri tem ubili veliko več Američanov. Verjamejo, da se bo Washington vrnil k pogajanjem za končanje tuje zasedbe, predstavniki afganistanske vlade pa le nekaj tednov pred volitvami opozarjajo, da brez končanja ubijanja in pogajanj z njimi ne more biti miru.