Tržnica, pisana kot ves Bruselj
V vsaki od bruseljskih tržnic – v mestu jih je približno dvajset – se zrcali socialni položaj okolja, v katerem deluje.
Odpri galerijo
Na tržnici, ki je menda največja v Belgiji, se najde vse, od rib do čevljev. Foto Peter Žerjavič
BRUSELJ - Bolj ko se je vlak podzemne železnice v nedeljo dopoldne na poti iz središča mesta približeval postaji Clemenceau, več je bilo na njem potnikov z vozički in vrečami za nakupe. Tako kot marsikje po Bruslju je bilo kot v babilonu jezikov.
V ruto zavita ženska je v francoščini govorila s sinom. Mlad par je klepetal v ruščini. Ko je vlak pripeljal na postajo Clemenceau v četrti Anderlecht, so izstopili skoraj vsi potniki. Počasi so se odpravili po stopnicah proti izhodu postaje. Tam se že začne velika tržnica, menda največja v Belgiji in pisana kot ves Bruselj.
Anderlecht je delavsko-priseljenska četrt, ki je po Evropi najbrž znana le po istoimenskem nogometnem klubu. Stopnja brezposelnosti se giblje okoli 20 odstotkov, vsak tretji prebivalec ni belgijski državljan. Tu ni blišča bruseljskega Grand Placea ali hladnosti uradniških palač v evropski četrti. Več je propadajočih stavb in strpnosti do odpadkov.
Med našim nedeljskim sprehodom po bližnjih ulicah so se povsod videle posledice stavke smetarjev. Na pločnikih so bile konzerve in drugi ostanki iz raztrganih vreč, v katerih Bruseljčani pred vrati puščajo smeti za smetarje.
Središče tržnice, ki se po tamkajšnjih klavnicah imenuje marché des abattoirs, je velik pokrit objekt, kovinska konstrukcija, ki je del arhitekturne dediščine. Na njem je transparent z vsaj kancem klasičnega belgijskega nadrealizma: Klavnica. Tu živi Bruselj. Napovedujejo veliko prenovo klavniškega območja, ki se je začelo razvijati med industrijskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja, z denarjem iz evropskih skladov, v znamenju zelenega in solarnimi paneli na strehah. Na stojnicah so bili naprodaj čevlji za nekaj evrov, prodajalec preprog je nekaj kričal v arabščini, Romun je prodajal zvočnike.
V zraku je bil vonj po pečeni ovčetini. V ponudbi so tri pečene skuše za 10 evrov. V deželi, znani po morskih jedeh in školjkah klapavicah s krompirčkom kot nacionalni specialiteti, so ribarnice izjemno založene. Na eni od njih so mladi Maročani čistili ribe kot po tekočem traku. Orade so z osmimi evri na kilogram za polovico cenejše, ponudba je boljša kot drugod po mestu. V upravi tržnice se hvalijo, da v njihovih ribarnicah kupujejo kuharji najbolj imenitnih bruseljskih restavracij. Tako se tržnica, na kateri v splošni bruseljski draginji kupujejo manj premožni, poveže z elito.
Bruselj, neuradno glavno mesto EU, z vsemi svojimi nasprotji razkriva tudi evropsko sliko.
V ruto zavita ženska je v francoščini govorila s sinom. Mlad par je klepetal v ruščini. Ko je vlak pripeljal na postajo Clemenceau v četrti Anderlecht, so izstopili skoraj vsi potniki. Počasi so se odpravili po stopnicah proti izhodu postaje. Tam se že začne velika tržnica, menda največja v Belgiji in pisana kot ves Bruselj.
Anderlecht je delavsko-priseljenska četrt, ki je po Evropi najbrž znana le po istoimenskem nogometnem klubu. Stopnja brezposelnosti se giblje okoli 20 odstotkov, vsak tretji prebivalec ni belgijski državljan. Tu ni blišča bruseljskega Grand Placea ali hladnosti uradniških palač v evropski četrti. Več je propadajočih stavb in strpnosti do odpadkov.
Med našim nedeljskim sprehodom po bližnjih ulicah so se povsod videle posledice stavke smetarjev. Na pločnikih so bile konzerve in drugi ostanki iz raztrganih vreč, v katerih Bruseljčani pred vrati puščajo smeti za smetarje.
Spodnjice, nedrčki, lasulje.
Pri Clemenceauju je temnolaso dekle na tla razgrnilo pregrinjalo in prodajalo stara oblačila po evro. Na drugi strani se je začenjala prodaja na stojnicah. Tržnica, odprta od petka do nedelje, je nekakšna mešanica arabskega, afriškega in vzhodnoevropskega sveta z, na prvi pogled neprepoznavnim, belgijskim priokusom. Tam se v ponujenem blagu mešajo afriški nakit, preproge, poceni gospodinjski aparati, higienski pripomočki, baterije, komplet »švicarskih« nožev za deset evrov, strupi proti glodavcem. Izobešene so spodnjice, nedrčki, lasulje.
Središče tržnice, ki se po tamkajšnjih klavnicah imenuje marché des abattoirs, je velik pokrit objekt, kovinska konstrukcija, ki je del arhitekturne dediščine. Na njem je transparent z vsaj kancem klasičnega belgijskega nadrealizma: Klavnica. Tu živi Bruselj. Napovedujejo veliko prenovo klavniškega območja, ki se je začelo razvijati med industrijskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja, z denarjem iz evropskih skladov, v znamenju zelenega in solarnimi paneli na strehah. Na stojnicah so bili naprodaj čevlji za nekaj evrov, prodajalec preprog je nekaj kričal v arabščini, Romun je prodajal zvočnike.
Ribe za revne in bogate
Najbolj živahen del je tržnica s kmetijskimi pridelki, mesom in drugimi živili. Tako kot so kupci – vsak konec tedna menda več 10.000 – z vseh vetrov, je tudi na stojnicah ponudba prilagojena povpraševanju. Starejši Belgijci, temnopolti in Azijci, vsi iz ne najbolj premožnih delov Bruslja, lahko tu kupujejo ceneje in enako kakovostno. Glava solate, ki lahko drugje stane poldrugi evro, je na Clemenceauju po petdeset centov. Kilogram različnega sadja po evro ali dva. Poldrugi ducat velikih mesnic kar tekmuje z veliko ponudbo in cenami. V kakšnem kotu hladilnika niso manjkali niti čevapčiči.
V zraku je bil vonj po pečeni ovčetini. V ponudbi so tri pečene skuše za 10 evrov. V deželi, znani po morskih jedeh in školjkah klapavicah s krompirčkom kot nacionalni specialiteti, so ribarnice izjemno založene. Na eni od njih so mladi Maročani čistili ribe kot po tekočem traku. Orade so z osmimi evri na kilogram za polovico cenejše, ponudba je boljša kot drugod po mestu. V upravi tržnice se hvalijo, da v njihovih ribarnicah kupujejo kuharji najbolj imenitnih bruseljskih restavracij. Tako se tržnica, na kateri v splošni bruseljski draginji kupujejo manj premožni, poveže z elito.
Ponekod jurčki za 75 evrov
V vsaki od bruseljskih tržnic – v mestu jih je približno dvajset – se zrcali socialni položaj okolja, v katerem deluje.Kar je še zlasti očitno v bolj gentrificiranih, modnih ali spalnih soseskah. Tudi cene ponujenega na stojnicah so prilagojene kupne moči. Na eni od njih so letos septembra prodajali kilogram jurčkov za 75 evrov … Posebno znane so tržnice na trgih Châtelain, Flagey ali Jourdan, ki so že tako priljubljena zbirališča. Tu konec tedna dopoldanska pomenkovanja potekajo ob normandijskih ostrigah in kozarcu šampanjca.
Bruselj, neuradno glavno mesto EU, z vsemi svojimi nasprotji razkriva tudi evropsko sliko.
