Tudi postaja se bo upokojila

Zakaj so Beograjčanom vzeli staro postajo in kje sploh je ta Prokop?

Objavljeno
31. julij 2018 06.00
Posodobljeno
31. julij 2018 06.00
Beograjčani so se simbolično poslovili od stare železniške postaje, ko so pospremili z nje zadnji vlak, ki je odpeljal v Bar. FOTO: Reuters
Imenovali so jo »stara dama«. Seveda, saj je imela 134 let. Niso je sovražili. Niti takrat ne, ko se je po njej širil vonj po urinu in marihuani. Imeli so jo radi, saj so generacije odhajale z nje na prvo potovanje v tujino in so se na njej srečevali ljudje iz vse države. Tudi v težkih časih je bila simbol odprtega Beograda.

Toda glavna železniška postaja se je pred mesecem in pol upokojila. Beograjčani so se simbolično poslovili od nje, ko so pospremili z nje zadnji vlak, ki je odpeljal v Bar. Strojevodja je dolgo hupal, prek peronov pa je odmevala pesem: »In zdaj adijo …« Člani Združenja ljubiteljev železnice so demonstrirali pred glavnim vhodom v staro poslopje, na katerega fasadi piše: »MDCCCLXXXIV«. Tega leta 1884 so 1. septembra beograjsko postajo odprli za promet, in to le nekaj mesecev po tem, ko je bil zgrajen železniški most prek Save. S tem so odprli progo Beograd–Zemun.
 

​Tam je s prvega tira vozil ćiro


»Zakaj jo zdaj zapirajo,« se sprašujejo Beograjčani, medtem ko si izmenjujejo spomine, povezane s »staro damo«. Tam je s prvega tira vozil ćiro. Sloviti počasni vlak, ki je s postaje odpeljal zvečer, nadaljeval pot prek Užic in Višegrada ter šele ob koncu naslednjega dne prispel v Sarajevo. Tega vlaka so se spominjali starejši. Mladi so vonj železniške postaje povezovali z začetkom študija in se smejali stari šali o tem, kako je bilo za Vojvodince, vajene ravnine, ko so prispeli v Beograd in se napotili po strmi Balkanski ulici, vzpenjanje do središča mesta pravi šok.

​Od 1. julija je glavna beograjska postaja tista v Prokopu. Od tam vozijo vsi vlaki, razen tistega na progi Beograd–Bar, ki odpelje z majhne postaje na Topčiderju. Srbska ministrica za gradbeništvo, promet in infrastrukturo Zorana Mihajlović je zatrdila, da je to bila skrbno načrtovana poteza, ki ima dva cilja: spustiti milijonsko mesto k rekama in prevoz nevarnega tovora premestiti iz najožjega mestnega središča. »Čas je, da Beograd dobi novo, sodobno železniško postajo, kakršno si zasluži,« je poudarila Zorana Mihajlović.

»Zakaj jo zdaj zapirajo,« se sprašujejo Beograjčani, medtem ko si izmenjujejo spomine, povezane s »staro damo«.


Ni bilo treba kdove koliko časa, da je tudi »stara dama« postala predmet političnih sporov, v katerih je na eni strani vladajoča Srbska napredna stranka (SNS), na drugi pa skupni imenovalec za »opozicijo«, ki jo sestavljajo Dragan Đilas, Saša Janković in Vuk Jeremić. Ko se ljudje upirajo temu, da bi umaknili vlake iz mestnega središča, predstavniki vladajoče stranke trdijo, da se celo za nostalgijo Beograjčanov skrivajo omenjeni trije pripadniki opozicije. Zorana Mihajlović je potegnila iz rokava zmagovito karto, ko je spomnila, da je prav Đilas v času, ko je bil župan Beograda, podpisal sporazum o gradnji postaje v Prokopu.
S stroko se tudi tokrat ni nihče posvetoval. Ljudje so se seveda izrekli, ko so izvolili vlado in novega župana. Torej je zdaj brezpredmetno, če se ljudje pritožujejo, češ da ne vedo, kje sploh je ta Prokop. Strokovnjaki opozarjajo, da je za dobro delovanje mesta nujno treba upoštevati miselne zemljevide prebivalcev.
 

»Beograd center«​


»Glavna železniška postaja ni točka, ki jo nekdo projektira ali določi, mi pa nato kot mravljice to spoštujemo,« je dejal Bojan Kovačević, predsednik Akademije arhitekture Srbije. »Večina Beograjčanov ne ve, kje je, in ne zna poiskati Prokopa, pa to ne velja le za avtobuse. Ljudje ga preprosto nimajo v glavi.« In res, sedete v beograjski taksi in prosite taksista, naj vas odpelje v Prokop. V hipu nastanejo težave, gps se lovi, taksist preklinja in vse skupaj se konča s politično razpravo. »Vse to nam počnejo tisti, ki hočejo 'Beograd na vodi', zdaj pa jih moti železniška postaja, ki ovira dostop do tega nemogočega projekta,« je godrnjal taksist. Sicer pa so taksisti od nekdaj opozicija.

Kje je Prokop? Beograjčani bodo potrebovali kar nekaj časa, da bodo uzavestili novo postajo, poimenovano »Beograd center«, umeščeno med tri bulevarje. Zagotovo bo še precej več časa potrebovala mestna oblast, da bo namestila tramvajske proge do nove postaje ter povečala število avtobusov, ki vozijo do te postaje. »Dvakratno so nas ogoljufali,« je poudaril eden izmed članov Združenja ljubiteljev železnice. »Prvič s tem, da novi postaji manjka Beograd, in drugič s tem, da ji manjka center.«

»Stara dama« je bila zgrajena po zgledu železniških postaj velikih evropskih mest. Prvega septembra 1884, ko so bili prvi potniki v vlaku, ki je peljal v Zemun, kralj Milan, kraljica Natalija in prestolonaslednik Aleksandar Obrenović, je bilo to eno izmed najbolj monumentalnih poslopij takratne srbske prestolnice. Z osrednjim delom v klasicističnem slogu in trikotnim timpanonom nad glavnim vhodom ter posebno razporeditvijo notranjih prostorov je bila ta postaja dosežek tehničnega in arhitekturnega razvoja Srbije ob koncu 19. stoletja. Ko je desetletja pozneje odhajal iz nje in se vračal vanjo »modri vlak« Josipa Broza - Tita, se ni zdela nikomur neprimeren objekt za glavno mesto.

»Glavna železniška postaja ni točka, ki jo nekdo projektira ali določi, mi pa nato kot mravljice to spoštujemo,« je dejal Bojan Kovačević, predsednik Akademije arhitekture Srbije. »Večina Beograjčanov ne ve, kje je, in ne zna poiskati Prokopa, pa to ne velja le za avtobuse. Ljudje ga preprosto nimajo v glavi.«


Argument srbske vlade za skoraj vsak projekt, ki služi nekakšnemu nevidnemu namenu, kot je, denimo, »Beograd na vodi«, in v okviru tega tudi premeščanje železniške postaje, se v glavnem vrti okoli obtoževanja opozicije, češ da na veliko hujska ljudi, ti pa so nato nezadovoljni nad dogajanjem. Ne glede na to, kaj v mestu naredijo na novo, so zatrdili »naprednjaki«, bodo Beograjčani vedno proti.

Dejstvo je, da Beograjčani zagotovo ne bi nasprotovali gradnji novih železniških prog, po katerih bi lahko po deželi potovali hitreje, kot so nekdaj potovali s ćirom. Toda srbska vlada za to v glavnem čaka na Kitajce in njihova posojila. Za zdaj se od Prokopa do zahodne meje, ki je oddaljena 150 kilometrov, potuje več kot tri ure. Točno toliko kot v času kralja Milana. Če sodimo po vlakih, sodobnost prihaja v Srbijo zelo počasi.