»Tukaj se o Chávezu ne govori slabo« (FOTO)

Ljudje so prisiljeni nenehno preračunavati, kaj v določenem trenutku najbolj potrebujejo.
Objavljeno
20. februar 2019 06.00
Posodobljeno
20. februar 2019 09.09
V državnih trgovinah ni veliko proizvodov, a so natančno postavljeni. FOTO: Aljaž Vrabec
Caracas – Prazne trgovine so venezuelska realnost, a obstajajo tudi dobro založene. Problem prvih je premalo ponudbe, problem drugih previsoke cene. Čedalje več Venezuelcev je lačnih. Še huje kot v mestih je na podeželju, kjer ljudem zaradi slabe preskrbe s hrano primanjkuje vitaminov in beljakovin.



Informacijska vojna v Venezueli traja že več let. Medsebojno obstreljevanje poteka s fotografijami in novicami, toda vojakom v službi ideologije lahko bolj kot zlaganost očitamo to, da ne pokažejo celotne slike. Drži, da v Venezueli obstajajo precej prazne trgovine, vendar tudi dobro založene z dragimi proizvodi.

Kdor si želi prikazati Venezuelo zgolj kot kruti socializem, bo govoril samo o subvencioniranih trgovinah. Prvotna ideja Huga Cháveza je bila, da bi z državnimi trgovinami spodbujali notranjo proizvodnjo in potrošnjo kot odgovor na mednarodne sankcije, kapitalizem in imperializem, toda s čedalje večjo krizo so trgovine vse bolj osiromašene, Venezuela pa še vedno večji del hrane uvaža. Chávezov naslednik Nicolás Maduro je zato vpeljal dodatno verigo trgovin, v kateri je tudi nekaj tujih proizvodov, vendar je vtis enako klavrn. Pred temi trgovinami je vrsta, vse pa opozarja napis: »Tukaj se o Chávezu ne govori slabo.«

image
V zasebnih trgovinah imajo vse, a je vse tudi drago; vsaj za Venezuelce. FOTO: Aljaž Vrabec


Učinek velikega brata


Tuji obiskovalec v subvencionirani trgovini sprva ne ve natančno, ali se je znašel v drugem časovnem obdobju ali na moderni razstavi brez jasnega umetniškega sporočila. Na najdaljši polici vidiš zgolj metlice za stranišče, a jih je tako malo, da so razporejene z metrskim razmikom. Podobno je s papirnatimi prtički, vodo, moko ali sladkorjem, le da so postavljeni malo bolj na gosto. Tako kar malce s strahom vzameš kaj s police, da ne bi uničil urejene postavitve, tesnobno delujejo tudi številne bele in sive površine. Učinek velikega brata (ali očeta?) je še močnejši zaradi številnih prodajalcev v trgovini. V šali lahko zapišemo, da jih je celo več od proizvodov, resno pa, da jih je gotovo več od kupcev.

image
FOTO: Aljaž Vrabec


Poleg subvencioniranih trgovin od leta 2016 obstaja tudi subvencionirana košarica Clap (Comité Local de Abastecimiento y Producción; ukrep Nicolása Madura) z najnujnejšimi živili – rižem, testeninami, žitaricami, oljem, mlekom v prahu, tuno v pločevinkah … Na škatli sta odtisnjeni Chávezova in Madurova podoba, v škatli pa naj bi bilo štirinajst kilogramov hrane za štiričlansko družino, kar naj bi bilo dovolj za pet dni. Prejme jo približno šest milijonov Venezuelcev, toda dostava ni redna, prav tako so košarice nemalokrat okrnjene ali so v njih izdelki slabše kakovosti. Čeprav ni uradne odločbe, naj bi veljalo, da za subvencionirano košarico potrebuješ partijsko izkaznico.

image
Delo FOTO: Aljaž Vrabec


»Brez subvencioniranih košaric bi imel Nicolás Maduro še manj podpore,« je dejal naš sogovornik iz soseske La Vega na vzhodni strani Caracasa ter pokazal partijsko izkaznico, vendar to ne pomeni, da podpira Madurov socialistični režim. Prav zato noče, da zapišemo njegovo ime. »Obsojeni smo na bitko iz dneva v dan. Socializem naj bi prinesel več enakosti, toda tega nismo dočakali. Dobili smo zgolj obljube.«

Več poročil je tudi, kako je celoten sistem leglo korupcije, saj so velike razlike med dejansko vrednostjo košarice in tem, koliko odšteje zanjo venezuelska oblast. Resda ljudje plačajo manj od realne cene, a zato toliko več odšteje država, vmesni zneski pa naj bi pristali na bančnih računih državnih in vojaških uradnikov, mnogo tega se izgubi tudi pri uvozu živil. Časopis El Nacional iz Caracasa je leta 2017 pod drobnogled vzel samo eno pošiljko hrane in odkril za 22 milijonov dolarjev razlike (plačano 29 milijonov dolarjev; vrednost 7sedem milijonov dolarjev). Čeprav gre za humanitarni program, bi lahko s poštenim delovanjem subvencionirano razdelili za trikrat več hrane.

image
Polne police zasebnih trgovin. FOTO: Aljaž Vrabec


Štiri jabolka kot minimalna plača


image
Štiri jabolka stanejo toliko kot minimalna plača. FOTO: Aljaž Vrabec
Druga skrajnost so zasebne trgovine. V njih je vse, kar poznamo v Evropi. Nobenega pomanjkanja, vse je v barvah, vse se blešči. Edini problem je, da je za Venezuelce skoraj vse nedostopno drago. Štiri jabolka stanejo toliko, kolikor znaša minimalna plača (18.000 bolivarjev oziroma približno šest dolarjev), vendar so bila jabolka v Venezueli vedno med dražjim sadjem, zato so boljše primerjave, da pralni prašek stane le nekaj manj od minimalne plače (16.000 bolivarjev), otroške plenice 44.000 bolivarjev, banjica sladoleda pa 24.000 bolivarjev.

Realnost se pokaže na blagajni, saj nihče ne vzame več kot dveh ali treh stvari. Venezuelci so zato prisiljeni nenehno preračunavati, kaj najbolj potrebujejo danes in kaj lahko kupijo kateri drug mesec. Zato enkrat vzamejo malo sira, drugič več sadja.

image
Ponudba v zasebnih trgovinah je bogata. FOTO: Aljaž Vrabec


»Sem profesorica na srednji šoli, a komaj preživim. Če kupim hrano, ne morem kupiti zdravil. Žalostno je, da smo revni v tako bogati državi. Največkrat imam samo en obrok na dan, zajtrka skoraj nikoli. Mleka nisem pila zelo dolgo,« je dejala profesorica na državni šoli. Imena ni hotela povedati, ker je zaradi januarskega protivladnega protesta v zaporu njen svak. »Živimo v revščini, a kadar protestiramo, streljajo na ljudi ali jih zapirajo. Specialci so se malo umirili šele v zadnjih tednih, saj je na ulicah preveč ljudi, da bi jih lahko ustavili.«

Ljudje so zato prisiljeni v drugačne rešitve. Skozi krizo se prebijajo s sodelovanjem znotraj družin ali širših lokalnih skupnosti. Skupaj kuhajo, perejo, pazijo na otroke, med njimi poteka blagovna menjava »jaz tebi moko, ti meni sladkor«. V precejšnjo pomoč so še denarna sredstva sorodnikov in prijateljev iz tujine.

image
Težave s hrano v Venezueli.


Vse se samo slabša in manjša


image
Ljudje si v zasebnih trgovinah privoščijo skromne nakupe; največkrat kupijo samo en ali dva proizvoda. FOTO: Aljaž Vrabec
Dodatna razsežnost v trgovinah je slaba kakovost. Domačini se pritožujejo nad slabimi zobnimi pastami, kečap ima umeten okus, pod vsako vzdržno ravnjo je menda tudi meso, posebno v subvencioniranih trgovinah. Zaradi krize so čedalje manjši tudi kozarci, konzerve ali plastična embalaža. Vse se samo slabša in manjša. »Takšne krize še nismo imeli,« je povedal preiskovalni novinar Nelson Eduardo Bocaranda, ki soustvarja spletno stran RunRun.es, znano po številnih odkritjih spornega delovanja venezuelske vlade. »Zaradi slabe hrane ljudem primanjkuje vitaminov in beljakovin. Caracas je še precej dobro preskrbljen; najhuje je na podeželju, kjer so ljudje velikokrat brez elektrike in vode. Odvisni so zgolj od lastne preskrbe.«

  • Zaradi krize so trgovine čedalje bolj osiromašene.
  • Od leta 2016 v Venezueli obstaja subvencionirana košarica.
  • Za večino ljudi je ponudba nedostopno draga.


Oblast za lasten propad in subvencionirane trgovinske preskrbe krivi mednarodne sankcije in tuje hlastanje za največjimi zalogami nafte na svetu pod venezuelskimi tlemi. S prstom kažejo proti Združenim državam Amerike, a na drugi strani se povezujejo z Rusijo, Indijo, Kitajsko in Turčijo. »Zakaj torej Maduro ne priskrbi hrane in zdravil iz Rusije ali Kitajske in reši humanitarno krizo, če se z njimi tako dobro razume?« je kritičen izkušeni novinar.

image
Tudi v trgovinah z oblekami in čevlji je videti pomanjkanje. FOTO: Aljaž Vrabec


image
Pralni prašek stane skoraj toliko kot minimalna plača. FOTO: Aljaž Vrabec


image
FOTO: Aljaž Vrabec