Turčija napoveduje umik iz Afrina
Spremenjeni Afrin Turška vojska je s pomočjo svojih sirskih podizvajalcev spremenila podobo mesta
Odpri galerijo
Turški tank v Afrinu. FOTO: Reuters
Pol leta po začetku turške vojaške operacije Oljčna vejica v provinci Afrin na severozahodu Sirije je večinoma kurdsko mesto trdno v rokah z vseh vetrov nabranih pripadnikov Sirske svobodne vojske (FSA) in nekaterih drugih uporniških skupin, ki so močno spremenili nekoč odprto mesto in življenje v njem.
Turška vojska, ki je v Afrin, najbolj zahodno mesto pod nadzorom kurdskih Ljudskih zaščitnih enot (YPG), vstopila konec marca, je strateško in simbolno izjemno pomembno mesto po zavarovanju dostopov skoraj v celoti prepustila vladavini podizvajalcev svoje zunanje in varnostne politike. Toda pripadniki Sirske svobodne vojske, ki paradirajo po Afrinu in tudi nekaterih drugih večinoma kurdskih mestih in vaseh na severozahodu Siriji, niti slučajno ne predstavljajo tistega, kar naj bi pred sedmimi leti, na začetku sirske vojne, predstavljala dolgo časa največja sirska uporniška skupina – sekularno in politično koherentno gibanje.
Nasprotno. Od Svobodne sirske vojske je ostalo le še ime. Izpraznjeno lupino vojaško in politično poražene milice so napolnili preživeli borci iz različnih sirskih uporniških skupin, ki sta jima turški vojaški posredovanji (Ščit Evfrata, Oljčna vejica) na severu Siriji, sicer pod pretvezo boja proti samooklicani Islamski državi v celoti namenjeni razbitju kurdskega avtonomnega območja Rojava, ponudili »drugo priložnost«. In jo trdno zagrabili.
Afrin je, posledično, postal precej drugačno mesto, ki vse bolj spominja na številna druga mesta po vojno opustošeni državi. V nekoč sorazmerno sekularnem mestu imajo – ob uradni Ankari – glavno besedo islamistični uradniki in predstavniki milic, ki so v zadnjih štirih mesecih dodobra izropale mesto. V Afrinu – podobno velja tudi za vse ostale predele severne Sirije, ki so pod nadzorom Turčije – se je močno spremenila tudi etnična struktura prebivalstva. Mesto in okolico je bilo prisiljenih zapustiti več deset tisoč Kurdov – večina jih je odšla na območja vzhodno od reke Evfrat, ki so še vedno trdno pod nadzorom YPG in večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF). V provinco Afrin so turške oblasti namesto njih naselile množico beguncev iz drugih predelov Sirije (Idlib, Vzhodna Guta, Homs, …) in tudi iz begunskih taborišč v Turčiji, kjer se še vedno nahaja več kot tri milijona ljudi, ki so bili primorani pobegniti iz najbolj krvave vojne našega časa.
Nemška nevladna organizacija Society for Threatened Peoples, ki je v Afrinu preiskovala posledice turškega vojaškega posredovanj, je v svojem poročilu zapisala, da v Afrini ni več priložnosti za nemuslimanske manjšine kot so Jezidi in kristjani ter šiitske alavite. »Turška vojska je na kurdska področja že pripeljala več deset tisoč arabskih islamistov. Veliko izmed njih je oboroženih, številni so člani različnih islamističnih skupin,« so zapisali. Na nasilja, ropanje, vseprisotni kriminal, ugrabitve in nadlegovanje domačega prebivalstva v Afrinu v svojem junijskem poročilu opozarjajo tudi predstavniki Združenih narodov.
Tiskovni predstavnik turškega zunanjega ministrstva Hami Aksoy je v ponedeljek sicer napovedal, da se bo turška vojska iz Afrina začela umikati, ob tem pa bo Afrin prepustila »ljudem Afrina«, toda glede na skrajno zapleten razmere – in razmerja – na severu Sirije je to težko verjeti, hkrati pa je sicer okrnjeno kurdsko avtonomno območje, ki je včeraj praznovala svoj šesti rojstni dan, še vedno funkcionalno.
Do zdaj se je Turčija izogibala intenzivnim spopadom z YPG, v Ankari pa se zavedajo, da bi širitev turške vojaške operacije na vzhodni breg Evfrata pomenila tudi širitev – vojne. Zdi se, da si tega v tem trenutku, ko so sirski Kurdi – tudi po lastni krivdi ujeti med dvema ognjema in dvema velesilama, ki sta ju ponovno pustili na cedilu, ne želi nihče.
Turška vojska, ki je v Afrin, najbolj zahodno mesto pod nadzorom kurdskih Ljudskih zaščitnih enot (YPG), vstopila konec marca, je strateško in simbolno izjemno pomembno mesto po zavarovanju dostopov skoraj v celoti prepustila vladavini podizvajalcev svoje zunanje in varnostne politike. Toda pripadniki Sirske svobodne vojske, ki paradirajo po Afrinu in tudi nekaterih drugih večinoma kurdskih mestih in vaseh na severozahodu Siriji, niti slučajno ne predstavljajo tistega, kar naj bi pred sedmimi leti, na začetku sirske vojne, predstavljala dolgo časa največja sirska uporniška skupina – sekularno in politično koherentno gibanje.
Nasprotno. Od Svobodne sirske vojske je ostalo le še ime. Izpraznjeno lupino vojaško in politično poražene milice so napolnili preživeli borci iz različnih sirskih uporniških skupin, ki sta jima turški vojaški posredovanji (Ščit Evfrata, Oljčna vejica) na severu Siriji, sicer pod pretvezo boja proti samooklicani Islamski državi v celoti namenjeni razbitju kurdskega avtonomnega območja Rojava, ponudili »drugo priložnost«. In jo trdno zagrabili.
Spremenjena etnična podoba mesta
Afrin je, posledično, postal precej drugačno mesto, ki vse bolj spominja na številna druga mesta po vojno opustošeni državi. V nekoč sorazmerno sekularnem mestu imajo – ob uradni Ankari – glavno besedo islamistični uradniki in predstavniki milic, ki so v zadnjih štirih mesecih dodobra izropale mesto. V Afrinu – podobno velja tudi za vse ostale predele severne Sirije, ki so pod nadzorom Turčije – se je močno spremenila tudi etnična struktura prebivalstva. Mesto in okolico je bilo prisiljenih zapustiti več deset tisoč Kurdov – večina jih je odšla na območja vzhodno od reke Evfrat, ki so še vedno trdno pod nadzorom YPG in večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF). V provinco Afrin so turške oblasti namesto njih naselile množico beguncev iz drugih predelov Sirije (Idlib, Vzhodna Guta, Homs, …) in tudi iz begunskih taborišč v Turčiji, kjer se še vedno nahaja več kot tri milijona ljudi, ki so bili primorani pobegniti iz najbolj krvave vojne našega časa.
Nemška nevladna organizacija Society for Threatened Peoples, ki je v Afrinu preiskovala posledice turškega vojaškega posredovanj, je v svojem poročilu zapisala, da v Afrini ni več priložnosti za nemuslimanske manjšine kot so Jezidi in kristjani ter šiitske alavite. »Turška vojska je na kurdska področja že pripeljala več deset tisoč arabskih islamistov. Veliko izmed njih je oboroženih, številni so člani različnih islamističnih skupin,« so zapisali. Na nasilja, ropanje, vseprisotni kriminal, ugrabitve in nadlegovanje domačega prebivalstva v Afrinu v svojem junijskem poročilu opozarjajo tudi predstavniki Združenih narodov.
Tiskovni predstavnik turškega zunanjega ministrstva Hami Aksoy je v ponedeljek sicer napovedal, da se bo turška vojska iz Afrina začela umikati, ob tem pa bo Afrin prepustila »ljudem Afrina«, toda glede na skrajno zapleten razmere – in razmerja – na severu Sirije je to težko verjeti, hkrati pa je sicer okrnjeno kurdsko avtonomno območje, ki je včeraj praznovala svoj šesti rojstni dan, še vedno funkcionalno.
Do zdaj se je Turčija izogibala intenzivnim spopadom z YPG, v Ankari pa se zavedajo, da bi širitev turške vojaške operacije na vzhodni breg Evfrata pomenila tudi širitev – vojne. Zdi se, da si tega v tem trenutku, ko so sirski Kurdi – tudi po lastni krivdi ujeti med dvema ognjema in dvema velesilama, ki sta ju ponovno pustili na cedilu, ne želi nihče.
